Jinču (Inčor) bilge kagan je bil prvi vladar Šuejantuojskega kaganata, ki je vladal je od leta 628 do 645, * ni znano, † 21. oktober 645.
Biografija Izhajal je iz družine išbarjev (vladarjev) Šuejantuoja. Bil je vnuk Idi kagana, o njegovih starših pa ni nobenih zapisov. Ob rojstvu se je imenoval Inan. Okoli leta 615 je po smrti starega očeta nasledil oblast nad Šuejantuoji. Sodeloval je v vojnah proti Vzhodnemu turškemu kaganatu.
Okoli leta 627 je podprl Teleje, Hujhu-Ujgure in Bakirkoje, ki so se uprli Vzhodnemu turškemu kaganatu. Z združenemi močmi so v štirih bitkah premagali vojsko Ilig kagana. Zmage so bile verjetno usklajene s Tong jabgu kaganom iz Zahodnega turškega kaganata in dinastijo Tang.
Leta 628 so se plemena Dulujev začela upirati Tong jabgu kaganu, čigar moč je slabela. Inan je izkoristil priložnost in se razglasil za Jinču kagana. Njegov položaj je kmalu priznal cesar Li Šimin iz dinastije Tang, on pa je v zameno priznal cesarjevo nadoblast.
Hitro je vzpostavil oblast nad sosednjimi plemeni. Jeseni 629 je poslal odposlanstvo s tributom cesarju dinastije Tang in naslednje leto z dinastijo Tang razdelil Vzhodni turški kaganat.
Leta 632 je premagal zahodnoturškega Si jabgu kagana in leta 634 odbil napad Turkov pod vodstvom Ašina Šerja, ki je po porazu pobegnil v Gaočan. Leta 638 je imel Jinču kagan po lastnih poročilih vojsko 200.000 vojakov. Za učinkovitejše upravljanje je državo razdelil na severni in južni del ter na čelo teh upravnih in vojaških enot postavil svoje sinove. Povečanje moči njegovega kaganata je povzročilo zaskrbljenost v vladi Tanga, ki je začela spletkariti med kaganovimi sinovi.
Leta 639 je cesar dinastije Tang imenoval Imiš Silibi kagana za vladarja vzhodnih Turkov in Jinču kaganu ukazal, naj z njim vzdržuje mir. Leta 641 je Jinču kagan, ki se je bal krepitve vzhodnih Turkov, kljub temu poslal svojega sina Daduja proti Imiš Silibi kaganu, ga porazil in prisilil na umik na Kitajski zid. Decembra 641 je vojska dinastije Tang pod vodstvom Li Šimina odkorakala proti Daduju in ga v začetku leta 642 dokončno porazila. Sprtima stranema je kmalu uspelo skleniti mir.
Jinču kagan je poskušal izkoristiti nastalo stanje in se dogovoriti za poroko z nevesto iz vladajoče dinastije Tang in ji obljubil bogato doto. Poglavar Kibijev Geli, kaganov ujetnik in podložnik dinastije Tang, se je strinjal s poroko svoje hčerke Šišing z Jinču kaganom, vendar se je kasneje po svojih najboljših močeh trudil odložiti izpolnitev obljube. Kagan je v odgovor znova začel napadati vzhodne Turke, ki so do leta 644 opustili svoje nomadsko življenje in se preselili na posesti dinastije Tang.
Smrt in nasledstvo Jinču kagan je v svojih zadnjih letih poskušal odbiti napad cesarja Tanga, ki je bil nezadovoljen s krepitvijo kaganata. Umrl je 21. oktobra 645. Cesar Tajdzong je kljub trenjem med državama priredil veliko žalno slovesnost za Jinču kagana. Pokojni kagan naj bi s soglasjem dinastije Tang za tolis šada, vladarja vzhodnega dela kaganata, imenoval svojega najstarejšega sina Jemanga, sina konkubine. Za vladarja Šuejantuojev v zahodnem delu kaganata naj bi imenoval Badžuoja, sina z zakonito ženo. Jemang je veljal za nasilno in moteno osebo s slabimi odnose z Badžuojem. Oba izbranca sta se udeležila očetovega pogreba, po pogrebu pa je Jemang v strahu za življenje na hitro odšel. Badžuo ga je zasledoval in ubil in zasedel prestol kot Duomi kagan.
Viri
Duan Lianqin (1988a). Xueyantuo During the Period of Sui and Tang. Xi'an: Sanqin Press. ISBN 7-80546-024-8. Gabain, A. Von. Eski Türkçenin Grameri, Çeviren: Mehmet Akalın. -5. baskı- Ankara: Türk Dil Kurumu Yayınları, 2007
Kategorija:Umrli leta 645 Kategorija:Vladarji v 7. stoletju Kategorija:Šuejantuo