AGM-12 Bullpup je raketa zrak-zemlja kratkega dosega, ki jo je za ameriško mornarico razvil Martin Marietta. Je eno najzgodnejših natančno vodenih orožij zrak-zemlja in prvo, ki je bilo množično proizvedeno. Prvič je bila operativno uporabljena leta 1959 na letalu A-4 Skyhawk, kmalu pa je bila uporabljena tudi na letalih A-6 Intruder, F-100 Super Sabre, F-105 Thunderchief, F-4 Phantom II, F-8 Crusader in P-3 Orion v mornarici in ameriškem vojnem letalstvu ter pri zaveznikih Nata. Orožje je bilo ročno vodeno z majhno igralno palico v pilotski kabini letala, kar je predstavljalo številne težave, njegova končna natančnost pa je bila v okolici 10 metrov. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja jo je vse bolj izpodrivalo orožje po principu "izstreli in pozabi", kot sta AGM-62 Walleye in AGM-65 Maverick.

Zgodovina

ASM-N-7 Bullpup Razvoj rakete Bullpup se je začel leta 1953, ko so izkušnje iz korejske vojne pokazale skoraj popolno nezmožnost konvencionalnega bombardiranja za napad na manjše kopenske cilje, kot so mostovi. Med drugo svetovno vojno so številne vojskujoče se strani izvajale obsežne eksperimente z različnim vodenim orožjem, vključno z operativno uporabo radijsko vodenega orožja v Nemčiji in ZDA z različnimi stopnjami uspeha. Ti poskusi so se večinoma končali v povojnem obdobju, še posebej ker je jedrsko orožje naredilo natančnost manj zanimiv problem za reševanje. Zaradi tega je bilo pred začetkom korejske vojne le malo raziskav konvencionalnega orožja.

Leta 1953 je bil objavljen razpis za novo orožje, ki je zahteval orožje, oboroženo z bombo AN-M57 ali AN-M81 in največjo hitrostjo Mach 2. Pogodbo je aprila 1954 dobil Martin Marietta, projekt pa je dobil ime ASM-N-7 Bullpup. Začetne prototipe XASM-N-7 je poganjal raketni motor na trdo gorivo Mark 8 Mod 1, ki ga je izdelal Aerojet-General in je dosegel približno 38 kN potiska za 2,5 sekunde. Prve testne izstrelitve so bile izvedene junija 1955.

Orožje je vodilo izstrelitveno letalo z metodo ročnega vodenja v videnm polju (MCLOS), pilot pa je sledil letu rakete z dvema svetlima signaloma na repu orožja in izvajal popravke z majhno igralno palico v pilotski kabini. Položaj sprejemne antene na orožju je pomenil, da je moralo letalo še naprej leteti približno v isti smeri kot raketa, da bi ta lahko sprejemala signale oddajnika AN/ARW-73. Zaradi lokacije pilotske kabine na letalu je to običajno pomenilo, da je moralo letalo med celotnim priletom strmoglavljati proti cilju.

Čeprav orožje ni povsem izpolnjevalo prvotnih zahtev, saj je nosilo le bojno glavo M81 in doseglo Mach 1.8, je bil razvoj preprost. Orožje je bilo uradno dano v uporabo 25. aprila 1959 na letalih A-4 Skyhawk na krovu ladje USS <i id="mwLg">Lexington</i>. Sledile so namestitve na North American FJ-4 Fury in Sikorsky CH-34. Proizvodne različice je večinoma izdelovalo podjetje Maxson Electronics.

GAM-79 White Lance, Bullpup A Ameriške zračne sile so se za sistem zanimale že leta 1954, leta 1955 pa so začele z razvojem lastne različice, znane kot White Lance. Zaradi želje po večji zmogljivosti naj bi White Lance uporabljala raketni motor na tekoče gorivo, Thiokol LR44, ki bi zagotavljal približno 53,9 kN potiska za 2 sekundi. LR44 je bil prvotno namenjen za raketo Sparrow III. Uporabljal je shranjevalna hipergolična pogonska goriva: zaviralno rdečo kadečo dušikovo kislino kot oksidant in MAF-1 kot gorivo. MAF-1 je mešanica 40,5 % UDMH, 50,5 % dietilentriamina in 9 % acetonitrila. V primerjavi z raketnim motorjem na trdo gorivo je raketni motor na tekoče gorivo zagotavljal večji impulz in brezdimni izpuh, kar je izboljšalo vidljivost pilotu. Druga sprememba je bil prehod na novejši sistem radijskega upravljanja, AN/ARW-77, ki je omogočal vodenje izven osi, tako da je letalo lahko letelo vzporedno s ciljem namesto naravnost nanj, kar je močno povečalo vidljivost in odpravilo potrebo po neposrednem strmoglavljenju proti cilju.

Med čakanjem na GAM-79 so zračne sile kupile tudi primerke ASM-N-7, ki so jih pod imenom GAM-83 dale v uporabo na letalih North American F-100 in Republic F-105. Medtem ko se je razvoj GAM-79 nadaljeval, se je tudi mornarica začela zanimati za motor na tekoče gorivo in je naročila podjetju Thiokol, naj zgradi še eno različico, LR58. Ta je bila predstavljena kot ASM-N-7a Bullpup A leta 1960. Ker je bilo to orožje v bistvu identično načrtovanemu GAM-79, so to ime opustili, ASM-N-7a pa so predstavili kot GAM-83A. Zračne sile so predstavile tudi GAM-83B, ki se je razlikovala po nekoliko večjem premeru za nošenje jedrske bojne glave W45 z močjo 1,5 kT.

GAM-83A so v Vietnamu opisali kot "neuporabno" in so jo po le nekaj bojnih poletih umaknili iz uporabe. Decembra 1960 je bil prvi F-100D operativno opremljen z GAM-83A.

Za namene usposabljanja je Martin izdelal sistem vodenja, ki ga je bilo mogoče namestiti na presežne visokohitrostne letalske rakete, ki so začele obratovati kot TASM-N-7/TGAM-83.

Bullpup B

Medtem ko je razvoj prvotnih različic še potekal, se je začel razvoj bistveno večje različice, ASM-N-7b Bullpup B. Pri tej so povečali bojno glavo na 450 kg in nadgradil motor na LR62 z veliko večjim potiskom. Čeprav je novi motor sistemu omogočil daljši maksimalni doseg, so bili obstoječi sistemi že na meji vida tipičnega pilota, v praksi pa je imel novi model enak efektivni doseg. Prvi testi so bili izvedeni leta 1962, Bullpup B pa je bila sprejeta v uporabo leta 1964.

Kot del medsektorskih prizadevanj za uskladitev oznak svojih orožnih sistemov so bile vse rakete Bullpup leta 1963 preimenovane v AGM-12. Prvotne različice na trdo gorivo so postale AGM-12A, kar je bilo nekoliko nepraktično, saj je mornarica tako poimenovala svoje različice na tekoče gorivo. Različice na tekoče gorivo so postale AGM-12B, kar je prekrivalo različico ASM-N-7b, ki je postala AGM-12C. Jedrska GAM-83B letalskih sil je postala AGM-12D. TGAM-83 so preimenovali v ATM-12, vendar ji je manjkala pripona, katero so zahtevala nova pravila poimenovanja.

AGM-12E Končna različica Bullpup je bila AGM-12E. To je bila AGM-12C z bojno glavo, zamenjano s protipehotno kasetno bombo z 800–830 bombicami BLU-26/B. Ta je bilo proizvedena v majhni seriji za uporabo v vietnamski vojni.

Operativna uporaba Rakete Bullpup sta med vietnamsko vojno pogosto uporabljala tako mornarica kot letalstvo, vendar so bili rezultati mešani. Najbolj zgoden primer uporabe je bilo 16 letal F-105, od katerih je vsak nosil dve AGM-12B, del skupine letal, ki so 3. aprila 1965 napadla most Thanh Hóa. Ker je bilo orožje ročno vodeno, se je moralo vsako letalo dvakrat v ločenih prehodih postaviti v vrsto za napad. Po končanem napadu je bil most v bistvu nepoškodovan, rakete Bullpup pa so bile opisane kot take, da so se preprosto "odbijale" od mosta.

Poleg pomanjkanja uničujoče moči je letalstvo sklepalo, da je orožje neustrezno, tudi zaradi zahteve po izvedbi ločenih prehodov za vsako izstrelitev in potrebe po nadaljnjem vodenju orožja skozi let. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja so začeli več razvojnih projektov za zamenjavo sistema vodenja AGM-12C z nekakšnim avtomatskim ali polavtomatskim vodenjem. AGM-79 Blue Eye je uporabljala kontrastni iskalnik, podoben tistemu v AGM-65 Maverick; AGM-80 Viper je uporabljala inercialno vodenje za operacije zračnega izstrelitve, AGM-83 Bulldog pa lasersko vodenje. Nobena od teh ni bila sprejeto v uporabo; te vloge so prevzela druga orožja, kot sta Maverick in lasersko vodene bombe.

Do konca proizvodnje leta 1969 je bilo izdelanih približno 56.000 raket Bullpup vseh modelov, večina modelov A in B, skupaj s 4.600 AGM-12C, 100 AGM-12D in 800 AGM-12E. Manjše različice A/B so ostale v uporabi do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je začelo nadomeščati novejše orožje, pri čemer je mornarica zadnja streljanja izvedla julija 1978, ko je patruljno letalo VP-1 izstrelilo tri na vadbene tarče. Orožje je tistega meseca zapustilo mornarico. Večji model C je ostal v uporabi do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Proizvodnjo je na Norveškem izvajalo tudi podjetje Kongsberg Våpenfabrikk v sodelovanju z britanskim podjetjem de Havilland. Medtem ko se je proizvodnja povečevala, je Združeno kraljestvo kupilo 1200 raket iz ZDA, nato pa je začelo dobavo še 2500 raket iz podjetja Kongsberg. Norveška je kupila 1500 lokalno izdelanih primerkov in jih v okviru sistema koprodukcije Turčiji prodala še 2500. Izrael je od ZDA kupil 760 raket AGM-12 modelov B in C.

Oblikovanje Raketa je bila izdelana iz dveh ločenih delov, iz nosa in repa. V nosu so bili sprejemniki za vodenje, ki so pretvarjali navodila v ukaze za elektropnevmatske aktuatorje štirih majhnih delta krmilnih kril, razporejenih okoli nosu. V repnem delu sta bila nameščena dve sledilni sijalki in večja krila za vzdrževanje leta. Krila so imela jezičke, ki so omogočali vrtenje za približno 400 stopinj na sekundo. Pot leta je zagotavljal žiroskop, ki je krmilil sprednja krmilna krilca.

Bullpup je uporabljal sistem ročnega vodenja v videnm polju z nadzorovanim nagibanjem. Med letom je pilot ali operater orožja sledil Bullpupu z opazovanjem rakete in jo s pomočjo krmilne palice usmerjal proti cilju z uporabo radijskih signalov. Cilj je bil usmeriti raketo tako, da ostane na liniji med pilotom in ciljem.

Po izstrelitvi Bullpupa je bila najboljša natančnost vzdrževana z nadaljnjim letom po isti poti, tako da je pilot lahko meril po dimni sledi in tako čim bolje usmerjal raketo neposredno iz zadnje strani. Žal so piloti v Vietnamu hitro odkrili težavo, da so strelci na tleh lahko preprosto streljali na dimno sled rakete in imeli dokaj dobro možnost, da zadenejo letalo, ki je izstrelilo in še vedno vodilo raketo. Da bi piloti zaščitili svoje letalo, so se nekoliko odmaknil od poti rakete in se tako poskusili izogniti protiletalskemu ognju.

Uporabniki

Nekdanji

Kraljeve avstralske zračne sile

Kraljeve danske zračne sile

Grške zračne sile

Izraelske obrambne sile

Norveške kraljeve zračne sile

Turške zračne sile

Kraljevo vojno letalstvo Kraljeva vojna mornarica

Zračne sile Združenih držav Amerike Mornarica Združenih držav Amerike

Sklici

Zunanje povezave

Sistemi označevanja. Spletna stran Spletna stran Zveze ameriških znanstvenikov,

Kategorija:Rakete zrak-zemlja