sličica|400x400_pik| Ostanki obzidja Starega gradu Prusac Grad Prusac ali Prusaška trdnjava (Stari grad Prusac, Biograd, Belgrad, Castel bianco, Akhisar) je bil utrjen grad iz srednjega veka in utrdbeni objekt iz osmanskega obdobja v vasi Prusac, okoli 5 km južneje od Donjega Vakufa v Bosni in Hercegovini. Leta 1962 in ponovno 2004 je bil razglašen za narodni spomenik Bosne in Hercegovine.
Grad je bil zgrajen na skalnem grebenu, ki se dviga visoko, približno 50 m v obliki lingule, nad Prusaško reko, katere bregovi so na tem območju skoraj navpični. V dolini pod vasjo Prusac se razprostira Prusaško polje, ki je bilo žitnica Uskoplja, v nemirnih časih 15.–17. stoletja pa zbirališče vojakov v tem negotovem obmejnem pasu. Do leta 1878 je skozi Prusac potekala glavna cesta iz srednje Dalmacije v Bosno.
Zgodovina Prva omemba gradu je iz leta 1478. Čas izgradnje in graditelj ni znan iz zgodovinskih virov. Prusac je bil v srednjeveški župi Uskoplje. Župa je bila razdeljena na Zgornje in Spodnje Uskoplje. Grad Susid je bil v Gornjem Uskoplju, gradova Prusac in Vesela Straža pa v Donjem. O Pruscu iz srednjeveškega obdobja ni pisnih podatkov. V času bojev med Osmani in Ogri v drugi polovici 15. stoletja je bila meja v župi Uskoplje nestabilna. Osmani so grad verjetno zasedli leta 1463, vendar mesto takrat ni ostalo pod njihovo upravo. Jeseni istega leta je v župi Uskoplje delovala vojska hercega Vladislava, ki je pomagala osvoboditi Jajce izpod Osmanov. Nato je verjetno Prusac prišel pod upravo hercega Vladislava.
Ime Prusac se prvič omenja v pismu bosanskega namestnika Sandžak-bega Skender-paše Mihajlogluja (Mihajlovića) Dubrovčanom, napisanem »Na gradu Prusac 29. julija«. Leto ni zapisano. Zgodovinar Truhelka datira to pismo v leto 1478, bolj verjetno okoli 1478-80.
Leta 1499 je Skender-paša za primer napada na Jajce zbral svoje čete na Prusaškem polju, medtem ko je bila ogrska garnizija v zgornjem nadstropju trdnjave. V času Jajaške banovine od 1464 do 1527 so grad, ki je večkrat prešlo iz ogrskih in osmanskih rok, pogosto zasedli vojaki iz Kliškega sandžaka.
Prusac je leta 1502 dokončno osvojil sin Skender Paše, Mustaj-beg (Mazalić, 1951, 151). V pogodbi med Osmanskim cesarstvom in Ogrsko z dne 20. avgusta 1503 Prusac ostaja pod osmansko oblastjo. V ogrsko-turških pogodbah iz let 1503 in 1519 se omenja pod imenom Belgrad = Biograd. V vseh dokumentih in spisih v turškem jeziku je zapisano Akhisar, kar je dobesedni prevod za Biograd.
V Uskoplju - Skopju se v najzgodnejših osmanskih dokumentih pojavljata dve nahiji. Prva nahija Skopje je bila ustanovljena v Gornjem Skopju s sedežem v Susidu, po zavzetju Prusca pa je bila v Spodnjem Skopju ustanovljena nahija Belgrad (Akhisar). Ta nahija je pripadala vilajetu in kadiluku Neretva. Omenjena je bila šele leta 1540. Konec 16. stoletja je Akhisar postal sedež kadiluka in je pripadal Kliškemu sandžaku. Takrat je bila trdnjava Akhisar najmočnejša trdnjava, kraj pa močno kulturno središče (Šabanović, 1982, 151, 153, 205,213). Preko gradu in kraja je leta 1550 potoval Katarino Zeno, ki grad imenuje Castel bianco (Biograd), a že leta 1531 je kraj in grad obiskal Kuripešić.
Od 16. stoletja do padca Klisa je Prusac upravno spadal pod Kliški sandžak. Leta 1621 je novoimenovani guverner v Bosni Sahroš Ibrahim-paša Memibegović pregledal grad Prusac. Takrat je bilo znotraj obzidja 60 hiš, zunaj obzidja pa 200. V svojem poročilu piše, da ima Prusac majhen grad z obzidjem. Kraj je imel ago in kadijo, sandžak-beg pa ga zaradi bližine pogosto obišče.
Okoli leta 1647 do 1648 so na začetku Kandijske vojne beneške čete dosegle Prusac.
V času, ko je Čelebija prvič potoval skozi Bosno, leta 1660, je bil bosanski begler-beg Melek Ahmed-paša, Čelebijin zaščitnik, ki ga nenehno omenja kot dobrotnika in stratega. Omenja ga tudi v povezavi s Pruscem, ki ga je begler-beg obnovil in popravil z lastnim denarjem (Čelebija, 1979, 132). Takrat je bil v gradu dizdar s 300 vojaki, v oboru z 80 hišami. Med kandijsko vojno je bil Prusac strateška zapora v soteski, skozi katerega so beneške čete (kot navaja Čelebija - uskoki) lahko prodirale globlje v Bosno. Čelebija piše, da je imelo mesto 8 mahal z 800 hišami, zgrajenimi iz trdega materiala (v okolici je velik kamnolom), enonadstropne in večnadstropne, 8 mošej, trije obrambni stolpi, hamam in 80 trgovin.
Leta 1692 se je v Uskoplju zgodil drugi večji napad Uskokov z beneško pomočjo, ki so prodrli vse do Prusca in Donjega Vakufa.
Prvi znani dizdar po imenu je bil Hasan-aga, ki je služil do leta 1768. Nasledil ga je sin Mustafa-aga, ki je vladal do 1880-ih. Zadnji dizdar je bil Abdulah-aga Rustempašić. Leta 1833 je bilo v trdnjavi 7 topov (Kreševljaković, 1952, 154).
Opis gospoščine Grad je bil sestavljen iz treh celot, ki so bile grajene zaporedno. Površina je bila okoli 22 000 m2.
Trdnjava-citadela Ni natančno znano, kdaj sta bila trdnjava in ograjen prostor pod njo zgrajena, verjetno pa v poznem srednjem veku. Naravna, najvišja planota, na kateri je bila trdnjava zgrajena, je velika 20 x 20 m in se razteza v osnovni smeri od jugozahoda proti severovzhodu. Velikost in oblika trdnjave je bila popolnoma, delno prilagojeni skalnatemu terenu in pravilom utrdbe. Trdnjava je imela obliko štirikotnika, katerega severna stran je prelomljena in se konča s trikotnikom (40o). Sodeč po njeni obliki je bila trdnjava zgrajena precej pozno, v 15. stoletju. Ker je bila izpostavljena napadom s treh strani, jo je obdajalo debelo obzidje. Zahodnega obzidja ni več, ko pa je obstajalo, je bilo tanjše (približno 1 m, kar je standardna srednjeveška debelina), ker s te strani ni bilo nevarnosti. Jugovzhodno obzidje je najdebelejše (debelo 2,4 m) in najbolje opremljeno z linjama in odprtinami za topove. Do danes se je v njem ohranila le ena odprtina za strelno orožje, podobna tisti v stolpu I. Severovzhodni zid, enake debeline, brez strelnih lukenj, se nadaljuje na ta zid. Na koncu tega zidu je vhod v trdnjavo. Danes je to le prelom v zidu, širok približno 3 m. Na tleh je videti kompleksno kamenje s praga, pred vhodom pa je tudi nekaj tlakovcev. Severozahodni del zidu (debelina 1,5 m) se po prelomu nadaljuje vanj pod kotom približno 40o. Oba zidova sta dolga približno 15 m.
Obor pod trdnjavo Trdnjava je bila z zunanje pristopne strani obkoljena z jarkom, čez katerega je vodil most za vhod v obor. Obor zavzema površino okoli 3000 m2, dolgo 50, široko 60 m, z obzidjem debeline 1 m. Imela je stolp oktogonalne osnove, s puškarnicami in tri četverokotne stolpe. V oboru so ostanki mošeje Bajazidije, zgrajene na temeljih srednjeveške cerkve. Pod vzhodnim obzidjem obora je bil drugi jarek, ki jo je obkrožal po celi dolžini. Jarek je bil širok 6-10 m, a globok okoli 3 m. V njemu je bila v 18. stoletju zgrajena sa(h)at-kula (stolp). Tloris stolpa je kvadraten s stranico 3,9 m, visok pa je okoli 10 m.
Spodnji grad Na vzhodnem pobočju pod trdnjavo in oborom je izoblikovan še en obor - Spodnji grad, zgrajen v 15. stoletju. Zavzema površino okoli 90 x 180 m. Tu je bilo podgrajsko naselje znotraj obzidja. V jugozahodnem delu Spodnjega gradu so bila glavna vhodna vrata. Do gradu je vodila tlakovana cesta glavna prusaška arterija. Poleg grajskih vrat je bilo cestno križišče, katero so še sredi 20. stoletja starejši krajani imenovali londža.
Literatura Truhelka, Ćiro, Naši gradovi, opis najljepših sredovječnih gradova Bosne i Hercegovine, Sarajevo, 1904, str. 64-69. Truhelka, Ćiro, Tursko-slovijenski spomenici dubrovačke arhive. Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu XXIII, Sarajevo, 1911, 1-162. Mazalić, Đoko, Biograd-Prusac, stari bosanski grad. Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu, nova serija broj VI, Sarajevo, 1951, 147-189. Kreševljaković, Hamdija, Prilozi povijesti bosanskih gradova pod turskom upravom. Prilozi za orijentalnu filologiju i istoriju jugoslovenskih naroda pod turskom vladavinom II/1951, Sarajevo, 1952, 119-184. Kreševljaković, Hamdija, Stari bosanski gradovi, Naše starine I, Sarajevo, 1953, 7-45. Vego, Marko, Naselja srednjevjekovne bosanske države. Sarajevo, 1957. Kreševljaković, Hamdija, Sahat-kule u Bosni i Hercegovini. Naše starina IV, Sarajevo, 1957, 17-32. Pašalić, Esad, Antička naselja i komunikacije u Bosni i Hercegovini. Posebno izdanje Zemaljskog muzeja, Sarajevo, 1960. Dinić, Mihajlo, Zemlje hercega sv. Save. U: Srpske zemlje u srednjem veku. Beograd, 1978, 178-269. Čelebija, Evlija, Putopis. Biblioteka “Kulturno naslijeđe“, Veselin Masleša, Sarajevo,1979. Šabanović, Hazim, Bosanski pašaluk, postanak i upravna podjela. Svjetlost, Sarajevo, 1982. Spaho, Fehim, “Župa Uskoplje u srednjem vijeku i ranom turskom periodu (do 17.st.) sa posebnim osvrtom na utvrđene gradove Vesela Straža, Susjedgrad i Prusac.” Zavod za zaštitu spomenika kulture, prirodnih znamenitosti i rijetkosti Bosne i Hercegovine-Sarajevo. Naučnoistraživački projekt SIZ nauke BIH. Sarajevo, 1983, 1- 366. Marijanović, Brunislav, Prusac (Biograd) - prapovijesno višeslojno nalazište. Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu, (Arheologija), nova serija, sveska 48/49, Sarajevo, 2001, 92-99
Glej tudi Seznam gradov v Bosni in Hercegovini
Reference
Zunanje povezave
P Kategorija:Strani z nepregledanimi prevodi