Humska dežela () je zgodovinska dežela, ki je nastala v srednjem veku kot dobro definirana upravna enota srednjeveške Bosne, ki ji je vladala dinastija Kosača. Vključevala je večino današnje Hercegovine, v Bosanskem Primorju, vključno s Konavlami, ozemlja na jugu Dalmacije med Omišem in delto Neretve, v Boki Kotorski in južno do Budve. Ime te dežele izhaja iz prejšnjega imena regije, Zahumlje. Sedež rodbine Kosača je bil v mestu in trdnjavi Blagaj, pozimi pa v Novem.
Ime Ime regije se je v času spreminjalo in je imelo drugačen geografski in politični pomen. Kot politično ločena entiteta Humska dežela ali zemlja ni sinonim za Zahumlje niti za Hercegovino.
Zahumlje je bilo prvič omenjeno v 10. stoletju. Ime Humska zemlja sega v 12. stoletje. Omenjeno je bilo v listini Štefana Nemanje splitski občini.
V 14. in 15. stoletju se je veliko ljudi različnih stanov preselilo iz Huma v dalmatinska mesta Split, Trogir, Šibenik in Zadar. Opredeljevali so se kot izvorni prebivalci Humske dežele (Comsqua semia) ali V enem primeru v Splitu iz leta 1454 je bilo zabeleženo, da se je posameznik identificiral kot oseba, ki prihaja iz "Kneževine hercega Stjepana Bosanskega" (de comitatu Duche Stephani bossinensis).
Geografija V geopolitičnem smislu Humska dežela ni sinonim za Zahumlje in se geografsko razlikuje tako od Zahumlja kot od današnje Hercegovine. Geografsko je, grobo orisano, v smeri zahod-vzhod vključevala območje vzdolž jadranske obale, od Vrulje pri Omišu in velikega ovinka reke Cetine do zaledja Dubrovnika, v smeri jug-sever pa od obale Jadrana in Pelješca do zgornje Neretve in Konjica.
Od 9. do prve polovice 11. stoletja je v soseščini Humske kneževine, na levem bregu Neretve vse do Dubrovnika, obstajala še ena politična tvorba, neodvisna od Humske kneževine, ki se je imenovala "Zahumlje".
Zgodovina Humska dežela je delovala kot kneževina (znana tudi kot »Humsko kneštvo« ali Humska kneževina) do leta 1326. Od sredine 12. stoletja naprej je humski knez priznaval nadrejenost ogrsko-hrvaškega kralja, nekaj časa v 13. stoletju pa je priznaval tudi oblast srbskega kralja, po letu 1326 pa jo je bosanski ban Stjepan II. priključil Bosni.
Do konca 11. stoletja je bila Humska kneževina del širše strukture oblasti hrvaškega kralja. V času dinastične krize in razpada Hrvaškega kraljestva konec 11. stoletja je humski knez pridobil skoraj popolno neodvisnost. Posledično se je njegova oblast razširila na zahod vse do Imotskega z istoimensko župo. Po drugi strani pa se je v 12. stoletju oblast humskega kneza dokončno razširila na vzhod, v sosednje Zahumlje. Te širitve kneževine so spremljale tudi določene ozemeljske izgube, predvsem na jadranskih otokih. Najpomembnejša posledica širitve oblasti humskih knezov na Zahumlje pa je izguba prepoznavnega značaja samega Zahumlja, čeprav se bo to ime še nekaj časa občasno pojavljalo skupaj s Humsko kneževino.
Po letu 1326 je državo osvojil bosanski ban Stjepan II. To je pomenilo formalni izginotje kot neodvisne kneževine. Še vedno je delovala v skladu s srednjeveškim razumevanjem države in načinom delovanja srednjeveških kraljestev, zato je ohranila določeno obliko ločenega političnega življenja in elemente prejšnjega reda. To se nanaša predvsem na vrsto predstavniškega telesa, katerega najpomembnejša funkcija je bila sodna, znana kot "Humska miza" (" Humski stol" ), in tradicionalni postopek, znan kot "Humsko vprašanje". Vendar pa bodo s pojavom Kosače te politične značilnosti in lokalne tradicije začele izginjati.
V 13. in zgodnjem 14. stoletju je bosanska hiša Kotromanić, bosanska bana Štefan I. Kotromanić in Štefan II. Kotromanić, te regije pridružila bosanski državi, kralj Tvrtko I. Kotromanić pa je ozemlja razširil še dlje, preko ozemlja današnje Hercegovine. Regijo je v letih 1322–1326 prevzel Štefan II. V drugi polovici 14. stoletja je Bosna očitno dosegla vrhunec pod banom Tvrtkom I., ki je prišel na oblast leta 1353 in do leta 1377 postal prvi bosanski kralj.
Bosanska aneksija V prvi polovici tridesetih let 14. stoletja se je rodbina Branivojević pojavila kot najmočnejši klan v Humu, ki je zahtevala ozemlja od reke Cetine do mesta Kotor, vključno s celotnim Pelješcem, in nadzorovala Ston, kjer je bil njihov dvor. Čeprav so bili nominalni vazali Srbije, so Branivojevići napadli srbske interese in druge lokalne plemiče v Humu, ki so se leta 1326 obrnili proti Srbiji in klanu Branivojević, tako da so se obrnili na Stjepana Kotromanića II ., bana Bosne, ki je vzel stvari v svoje roke in v pohodu med aprilom in junijem 1326 priključil Hum, pri čemer je pregnal Srbe in Branivojeviće. Humska vojna med Bosno in Dubrovnikom proti Srbiji bo imela novo epizodo med letoma 1327 in 1328, ko so Dečanski napadli Dubrovnik, ker je Republika priključila Branivojevićeva posestva v Stonu in Pelješcu (Stonska vojna). Vsa ta zadeva in dejstvo, da je bilo zvesto bosansko gospostvo v Humu in da so bili Branivojevići popolnoma uničeni, skupaj z nemiri na vzhodu je Dušana spodbudilo, da je leta 1333 prodal Ston in Pelješac (Stonska vojna) Dubrovniku in se obrnil proti vzhodu, da bi pridobil ozemlja v Makedoniji.
Večina lokalnega plemstva in vladajoče elite se je pridružila novemu vrhovnemu vladarju, bosanskemu banu in kasneje kralju. Razen upora kneza Petra, sina Toljena Humskega, ki ga je Štefan ujel in usmrtil, so humski plemiči ostali zvesti Kotoromanićem, ki so od takrat naprej trdno držali regijo v svojih rokah. Ti plemiči so tudi naprej upravljali svoje lokalne zadeve v regiji. Sprva so vazali bosanskega bana Draživojević- Sanković iz Nevesinja postali vodilna rodbina Huma v drugi polovici 1330-ih, medtem ko so srbski vazali obdržali skrajne vzhodne dele Huma. Štefan II. pa je prevzel neposreden nadzor nad dragocenim carinskim in trškim mestom v Drijevi. Prebivalstvo Huma je ostalo večinoma pravoslavno v primerjavi z drugimi deli Bosne, kjer je prevladovala bosanska cerkev, po prihodu frančiškanov v 1340-ih pa se je začelo širiti tudi katolicizem.
Leta 1350 je srbski car Štefan Uroš IV. Dušan napadel Bosno, da bi ponovno osvojil Hum. Ker invazija ni bila uspešna, je car poskušal doseči mir, ki bi ga zapečatil z Elizabetino poroko s svojim sinom in prestolonaslednikom Štefanom Urošem V. Car je pričakoval, da bo Hum odstopljen kot Elizabetina dota, kar je njen oče zavrnil. Kasneje istega leta je bila uradno zaročena s 24-letnim Ludvikom, ki je upal, da se bo z očetovo pomočjo ali kot njegov morebitni naslednik zoperstavil Dušanovi ekspanzionistični politiki. Leta 1357 je Ludvik poklical mladega Tvrtka I. v Požego in ga prisilil, da preda večji del zahodnega Huma kot Elizabetino doto, pod čigar oblastjo je ozemlje ostalo le približno trideset let, do leta 1390. V tem obdobju je bila ponovno vzpostavljena funkcija lokalnega kneza, vendar tokrat ne kot polneodvisnega vladarja, temveč zgolj kot kraljevega odposlanca. Od leta 1390 je Humsko deželo ponovno prevzel bosanski kralj in jo postavil pod neposredno upravo lokalne plemiške družine Jurjević-Radivojević.
Vzpon Kosač in Pavlovićev Poleg povzpenjanja rodbine Kosača si je še ena močna bosanska plemiška rodbina, Pavlovići iz vzhodne Bosne, takrat na čelu s Pavlom Radinovićem, katerega sedež je bil v Boraču pri Rogatici, vključno z posestmi v župi Vrhbosna in župi Drina, delila tudi nekaj ozemelj v Humu, večinoma okoli Trebinja, vključno s trdnjavo Klobuk v župi Vrm.
Ko so Kosače od kralja prejele Hum, so imeli primat v regiji Draživojevići - Sankovići. Ta bosanska plemiška rodbina je zaslužna za osvojitev Huma za Bosno in bana Štefana II., ki je leta 1326 poslal svojo prvo vejo, Draživojeviće (naslednjo generacijo Bogopenca ), na čelu z Miltenom , skupaj z drugimi plemiči, v Hum, da bi izgnali rodbino Branivojević, ki so bili takrat nominalno vazali Srbije, in zavzeli Hum.
Vzpon Sankovićev Sankovići so bili torej v 14. in začetku 15. stoletja zelo aktivni v Humu. Njihov sedež je bil v Zaboranih in v zaselku Biskupi v Glavatičevu, kjer je danes še vedno prisotna rodbinska nekropola s stečki, ki je zaščitena kot nacionalni spomenik Bosne in Hercegovine. Najvidnejša člana sta bila Sanko Miltenović in njegov najstarejši sin Radič Sanković. Sanko, istoimenski ustanovitelj veje Sankovićev (prednik plemena je bil Dražen Bogopenec), je umrl v bitki, ko je vodil bosansko vojsko na pomoč Dubrovniku proti srbskemu gospodu Nikoli Altomanoviću, ki je leta 1370 napadel Dubrovnik.
Osmanska grožnja se je dvigala na vzhodu in ogrožala Bosno in njene jugovzhodne regije pri Humu. 27. avgusta 1388 je Radić sodeloval v bitki pri Bileći, ko je bosanska vojska pod vodstvom velikega vojvode Vlatka Vukovića premagala osmansko plenilsko skupino, ki je štela do 18.000 mož. Bosanski težki konjenici se običajno pripisujejo zasluge za zmago v bitki, saj je prebila osmanske vrste in zasledovala umikajočega se sovražnika. Slavni osmanski poveljnik Lala Šahin paša ( , 1330 – približno 1382) se je komaj uspel rešiti z majhno skupino svojih vojakov.
V letih 1391–1392 sta Radič in njegov brat Beljak poskušala prodati svojo posest v Konavlah Dubrovniški republiki. Vendar sta kralj in plemiči, ki so nasprotovali prodaji Konavelov s strani Radiča Sankovića Dubrovniku, sklicala stanak. Veliki vojvoda Vlatko Vuković in knez Pavle Radinović sta bila decembra 1391 poslana proti Radiču, potem ko sta prejela blagoslov stanka. Oba sta zavzela Radič in zasedla Konavle ter si jih razdelila med seboj, kljub protestom Dubrovniške republike.
Vlatko Vuković, veliki vojvoda bosanski Kralj Tvrtko I. je sredi 14. stoletja podaril dele Huma (Hercegovine) takrat relativno nepomembnemu bosanskemu klanu Kosača in njegovi veji Vuković, ki jo je vodil veliki vojvoda Bosne Vlatko Vuković, ki jo je prejel kot nagrado za svoje služenje kot vrhovni poveljnik bosanske vojske.
Po Vlatko Vukovićevi smrti nekje med avgustom 1392 in avgustom 1393 ga je nasledil njegov nečak, veliki vojvoda Bosne, Sandalj Hranić, ki je nadaljeval boj proti Radiču, ki je leta 1398 ponovno pridobil svobodo in si takoj prizadeval obnoviti izgubljena ozemlja ter postal pomemben zaveznik kralja Štefana Ostoje.
Vzpon Sandalja in padec Sankovićev desno|sličica|Sandaljev Hum v magenta barvi in druge dežele srednjeveške bosanske države V začetku 15. stoletja je Hrvoje Vukčić Hrvatinić vladal zahodnemu Humu, Sandalj Hranić Kosača pa njegovemu vzhodnemu delu, reka Neretva pa je ostala meja med njunima posestma.
Ozemlje na desnem bregu spodnje Neretve so takrat nadzorovali vazali Kosače, lokalni klan in magnati Radivojevića–Jurjevića–Vlatkovića.
Radič je sodeloval v bosansko-dubrovniški vojni v letih 1403–1404 in vodil napade na Dubrovnik v imenu kralja Štefana Ostoje. Sandalj je Radiča ujel, mu vzel vso zemljo in ga oslepil, nato pa ga vrgel v zapor, kjer je Radić leta 1404 umrl, kar je pomenilo konec družine Sanković.
Herceg-Stjepan Vukčić sličica|219x219_pik|Simboli Kosač v času Stjepana Vukčića. Ko je Sandalj umrl, je Stjepan Vukčić kot Sandaljev nečak podedoval gospostvo nad Humom in bil zadnji bosanski plemič, ki je imel dejanski nadzor nad provinco (deželo) pred osmansko osvojitvijo. Nazval se je vojvoda Huma in Primorja, bosanski veliki vojvoda, drinski knez in kasneje hercog svetega Save, gospodar Huma in bosanski veliki vojvoda, drinski knez in ostalega. Ta del naziva "sveti Sava" je imel veliko vrednost za odnose z javnostmi, saj so Savove relikvije ljudje vseh veroizpovedi imeli za čudežne. Po osmanski osvojitvi in padcu Bosanskega kraljestva je Hum ali Humska dežela postala znana kot Hercegovina, kar dobesedno pomeni "hercegova dežela".