desno|mini|260px|Rekonstrukcija grba Kosača iz pečata Vlatka Kosače na priznanici iz 26. julija 1470. Besedilo pečata (bosansko): +Pečat slavnog gospodina vojvode Stjepana od Svetog Save Kraljevine Bosne+ Rodbina Kosača (, ), včasih Kosačić (, ), je bila bosanska srednjeveška plemiška družina, ki je med 14. in 15. stoletjem vladala delom današnje Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Črne gore in Srbije. Zemljišče, ki so ga nadzorovali, je bilo znano kot Humska dežela (skrajšano Hum), kar približno ustreza sodobni regiji Hercegovina, ki je sama izhajala iz naziva "herceg", ki ga je Stjepan Vukčić Kosača sprejel leta 1448, z latinskim nazivom "Dux Sancti Sabbae". Poleg Huma so vladali delom Dalmacije in Raške. Bili so vazali več držav, vključno s Kraljevino Bosno in Osmanskim cesarstvom.Verska izpoved družine Kosača ni gotova. Bili so v stiku z vzhodno pravoslavno cerkvijo, Bosansko cerkvijo, katoliško cerkvijo in islamom. Med padcem Bosanskega kraljestva so se "Kosače" razdelile na tri veje: beneško, dalmatinsko in osmansko. Od takrat naprej so te veje v prvih dveh primerih sprejele katoliško vero, v tretji pa islam. Zgodovina levo|sličica|162x162_pik|Zastava rodbine Kosača Priimek Kosača je verjetno izviral iz vasi Kosače blizu Goražda v Zgornjem Podrinju v vzhodni Bosni, kjer je bila družina Kosača prvotno posestnica.
Ustanovitelj, Vuk je bil pomemben vojaški poveljnik pod car Dušan silni Srbski (vladal 1331–1359), ki je sodeloval pri osvajanjih južnega Balkana. Dobil je ozemlja okoli Zgornje Drine, provinco Rudine.
Vlatko Vuković, Vukov sin, je rodbino dvignil na prvenstveno raven po sodelovanju v bitkah proti Osmanskemu cesarstvu. Poveljeval je zmagoviti bosanski vojski v bitki pri Bileći (1388). V bitki na Kosovskem polju (1389) ga je bosanski kralj Tvrtko I. poslal kot poveljnika njegovih čet. Bosanski kontingent pod Vlatkom je bil postavljen na levi bok srbske vojske, ki jo je vodil srbski knez Lazar. Bitka je bila sprva ocenjena kot zmaga, tudi s strani samega Vlatka, vendar se je končala kot neprepričljiva, z dolgoročno osmansko zmago.
Leta 1448 se je Stjepan Vukčić Kosača imenoval »Po božji milosti Herceg Humski in vojvoda Primorski, bosanski veliki vojvoda, knez Drine in ostalega«, pri čemer je dodal še »Herceg Huma in Primorja«, leta 1450 pa se je imenoval »Po božji milosti Stjepan Herceg Svetega Save, gospodar Huma in bosanski veliki vojvoda, knez Drine in ostalega«, pri čemer je dodal še »Herceg Svetega Save«. Ta naziv je imel precejšnjo vrednost za odnose z javnostmi, saj so Savove relikvije ljudje vseh krščanskih veroizpovedi imeli za čudežne. Kosače pa so bile ena redkih nepravoslavnih plemiških družin v Humu. Njegova ozemlja so bila znana kot Hercegova ozemlja ali kasneje Hercegovina.
Bosanski kralj Štefan Tomaš se je maja 1446 na katoliški slovesnosti poročil s Katarino Kosačo, hčerko Stjepana Vukčića, s čimer si je vsaj za kratek čas zagotovil podporo najmočnejšega plemiča v kraljestvu in zvestega podpornika bosanske cerkve, Stjepana Vukčića. sličica|117x117_pik|Grb rodbine "Vuković" iz Fojniškega grbovnika (18. stoletje). sličica|134x134_pik|Sandaljev protoheraldični grb iz poroke s Katarino Vuković Hrvatinić .
Verska zapuščina
Vzhodno pravoslavje Vzhodnopravoslavna cerkvena stavba, ki se pripisuje zakladnici Stjepana Vukčića, je cerkev sv. Jurija v Sopotnici pri Goraždu, za katero velja, da je bila dokončana leta 1452. V dolini Šćepan Polja, pod ruševinami utrdbe Soko, so našli tudi temeljne ostanke majhne cerkve sv. Štefana, vendar rezultati arheoloških raziskav niso bili nikoli objavljeni, vendar se domneva, da je zakladnica Sandalja Hranića.
Rimokatoličani Katoličani iz regije pogosto obiščejo grob Katarine Kosače v rimski cerkvi bazilika Santa Maria d'Aracoeli. Njen nagrobnik ima portret v naravni velikosti in na vsaki strani grba Kotromaničev in Kosač. Napis, prvotno napisan v bosanski cirilici, je bil leta 1590 nadomeščen z latinščino in se glasi:
Islam Mavzolej "Turbe" v Skopju je bil uničen v potresu leta 1963. Mavzolej v spomin na princeso Katarino Kotromanić, ki ga turški viri imenujejo "Tahiri-hanuma", je zgradil Isa beg Išaković, član otomanske veje Kosač. Pomemben je bil kot zelo redek primer, da je mavzolej posvečen ženski osebi. Po potresu je bil mavzolej princese leta 2014 obnovljen s strani Ministrstva za kulturo Makedonije s finančnimi prispevki Ministrstva za kulturo in šport Bosne in Hercegovine. Tradicija domačinov se je ohranila do danes z obiskovanjem in prižiganjem sveč.
Znani člani rodbine Kosača
Vuk Kosača, vojaški poveljnik (vojvoda), † 1359 Vlatko Vuković, Veliki vojvoda Bosne, † 1392/93 Hrana Vuković, veliki knez, † ok. 1388, ꚙ Teodora ? Sandalj Hranić, Veliki vojvoda Bosne, † 1435, ꚙ(1) Jelena Crnojević, 1396; ꚙ(2) Katarina Vuković, hči Vuka Vukčića Hrvatinića, 1405, ꚙ(3) Jelena Balšić, hči kneza Lazarja, 1411 Vuk Hranić, knez na bosanskem dvoru, † 1424, ꚙ Jelena, hči Vuka Vukčića Hrvatinića, 1405 Ivan Vuković, (nezakonski) knez Adam Vuković Sladoje Vuković, (nezakonski) (osmanski ujetnik) Vukac Hranić, knez na bosanskem dvoru, † 1432, ꚙ Katarina 1403 Teodora Hercegović Kosača, ꚙ Radoslav Pavlović, 1421 Stjepan Vukčić, Veliki vojvoda Bosne 1435–1466, tudi Herceg svetega Save, 1450–1466; † 1466 Vladislav Hercegović, Veliki vojvoda Bosne, cca. 1450–1463 Balša Hercegović (omenjen 1455) Petar
Vlatko Hercegović, Herzeg svetega Save, 1466–1482
Hersekzade Ahmed paša, (; ), rojen Štefan Hercegović, Otomanski Veliki vezir, poročen z Hundi Hatun, hčerko sultana Bajazida II. Mara Hercegović Katarina Kosača-Kotromanić, bosanska kraljica soproga - žena Štefana Tomaša, bosanskega kralja Sigismund (Šimun) Kotromanić, kasneje spreobrnjen v islam in spremenil ime v Isak-beg Kraljević () Katarina Kotromanić, kasneje spreobrnjena v islam in spremenila ime v Tahiri-hanuma, pokopana v Skopju v "turbe" (mavzoleju)
Posesti rodbine Kosače (gradovi/utrdbe in gospostva) Po izstavljenih listinah aragonsko-neapeljskega kralja Alfonsa V. Aragonskega Stjepanu Vukčiću Kosači iz let 1444 in 1454 in rimskega kralja Friderika III. iz leta 1448 je imel rod Kosača v lasti veliko število gradov in utrdb. To so bile:
Grad Sokol v Međurječju, Grad Tođevac (Foča), Grad Vratar (Sutjeska), Novi (Goražde), Utrdba Samobor na Drini, Grad Klek (Uvac), Mileševac (Mileševski), Grad Kovin u Polimlju, Kukanj, Osip (trdnjava), Budoš, Susjed (Nikšić), Ostrog, Grad Klobuk (Trebinje), Mičevac (Trebinje), Novi (Herceg-Novi), Risan, Vinačac (Nevesinje), Vidovski, Popovski, Počitelj, Nebojša, Blagaj (Mostar), Vratar (Luka), Vrgorac, Cim, Visući, Omiš, Poljica, Proložac, Utrdba Rog, Imotski, Kruševac (Hum), Biograd (Neretva), Borovac, Vrabač, Bioski, Hum (trdnjava), Veletin, Obalj, Jeleč, Hodidjed, Susjed (Uskoplje), Ravan (trdnjava), Severin, Medun, Sokol (Štitari), Đurđevac (trdnjava), Koznik, Morača (trdnjava), Ključ (Cernica), Stari grad, Odski, Mostar (trdnjava), Prilep (trdnjava), Ostrovica (Bistrica), Ljubuški, Hrsovac (Polimlje), Novi u Pivi, Osojnički grad, Oštrik, Zaslon, Medvjed (trdnjava), Gorica, Duroš, Žir (Goražde), Nečanj, Rižak.М. Динић, Земље херцега Светога Саве, Глас Српске академије наука и уметности 182, Београд 1940, 151-257.
Sklici
Viri Anto Babić, Kosače, Enciklopedija Jugoslavije 5, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb 1962, 330-331. Veljan (Trpković) Atanasovski, Пад Херцеговине, Beograd 1979. Sima Ćirković, Херцег Стефан Вукчић-Косача и његово доба, Beograd 1964. Sima Ćirković, Косаче у историографији, u: Косаче - оснивачи Херцеговине, Bileća-Gacko-Beograd 2002, 209-220. Vladimir Ćorović, Влатко Вуковић војвода босански, Prosveta, Beograd 1925, 83-86. Mihailo Dinić, Земље херцега Светога Саве, Глас Српске академије наука и уметности 182, Београд 1940. Mihailo Dinić, Земље херцега Светога Саве, u: M. Dinić, "Српске земље у средњем веку", Beograd 1978, 178-269. Esad Kurtović, Veliki vojvoda bosanski Sandalj Hranić Kosača, Sarajevo 2009 Đuro Tošić, Родоначелник племена Косача – војвода Влатко Вуковић, u: Косаче - оснивачи Херцеговине, Bileća-Gacko-Beograd 2002, 243-260. Pavao Anđelić, "Srednjovjekovni pečati iz Bosne i Hercegovine", Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Sarajevo 1970, 69-83. Prof. dr. Feridun Emecen, TDV İslâm Ansiklopedisi, Turška akademska enciklopedija za islamske študije, str. 524.525 Prof. Tayyib Gökbilgin, Edirne ve Paşa Livası, Istanbul 1952. str. 333–334 dr. Ćiro Truhelka, Tursko-slovjenski spomenici dubrovačke arhive, Glasnik Zemaljskog muzeja BiH XXIII. 1911. Sarajevo str. 437–484
Kategorija:Zgodovina Bosne Kategorija:Strani z nepregledanimi prevodi