Muzej trdnjave Vredeburg (; ) je bila nekdanja kolonialna trdnjava v mestu Yogyakarta, v posebni provinci Yogyakarta v Indoneziji. Vojaški kompleks, ki je bil v lasti Yogyakartskega sultanata, vendar je bil oddan v najem centralni vladi in ga je upravljala agencija centralne vlade, je bil preurejen v muzej indonezijskega boja za neodvisnost, ki je bil odprt leta 1992. Stoji pred Gedung Agungom in v bližini Kraton Yogyakarta (Sultanova palača).

Zgodovina Trdnjava

Leta 1760, po ustanovitvi novega kratona Ngayogyakarta Hadiningrat, je nizozemski guverner severne obale Jave Nicolaas Harting zahteval gradnjo utrdbe v Yogyakarti. Barake so bile zgrajene na parceli, ki jo je zagotovil sultan Hamengkubuvono I. Prva utrdba je bila preprosta lesena utrdba s štirimi bastijoni. Kasneje leta 1767 so trdnjavo pod nadzorom nizozemskega arhitekta Fransa Haaka razširili in preuredili v trajnejšo strukturo. Po dokončanju leta 1787 so utrdbo poimenovali utrdba Rustenburg (»počivajoča utrdba« v nizozemščini).Benteng Vredeburg , jogjatrip.com

Leta 1867 je staro utrdbo uničil potres. Trdnjavo so hitro obnovili in preimenovali v utrdbo Vredeburg, kar v nizozemščini pomeni »mirovna utrdba« zaradi mirnega sobivanja utrdbe in sultanovega kratona. Prvotna oblika trdnjave je ostala kvadratna. Na vsakem od njenih štirih vogalov so bile zgrajene stražarnice, imenovane selekas ali bastioni. Vrata trdnjave so bila obrnjena proti zahodu in obdana z jarkom. V notranjosti so bile stavbe za častniške sobe, vojaške spalnice, logistična skladišča, skladišča streliva, vojaška bolnišnica in hiša stanovalcev. V trdnjavi Vredeburg je bilo nastanjenih približno 500 vojakov, vključno z zdravstvenim in reševalnim osebjem. V času Nizozemske Vzhodne Indije je služila tudi kot zatočišče za prebivalce, ki so opravljali službo v Yogyakarti. To je bilo zelo mogoče, ker je bila pisarna prebivalcev neposredno nasproti utrdbe Vredeburg. Sčasoma so politični dogodki v Indoneziji spremenili tudi lastniški status in funkcijo utrdbe Vredeburg.

Kasneje leta 1942, med japonsko okupacijo Nizozemske Vzhodne Indije, je trdnjavo prevzela japonska vojska in jo spremenila v svoj poveljniški sedež in vojni zapor. Japonski nadzor nad utrdbo Vredeburg je trajal od leta 1942 do 1945, ko je bila razglašena neodvisnost in se je začela nacionalizacija stavb, ki so jih zasedli Japonci. V tem času je zemljišče, čeprav je bilo dejansko pod japonskim nadzorom, ostalo pravno in formalno v lasti sultanata.

Po odhodu Japoncev leta 1945 je trdnjava Vredeburg služila indonezijski vojski kot vojaško poveljniško mesto, vojašnica in zapor za osumljene člane komunistične partije. Ni nemogoče, da je utrdba Vredeburg v tem obdobju služila ne le kot poveljstvo, temveč tudi kot skladišče zalog, vključno z orožjem, strelivom in drugimi potrebščinami. Leta 1946 je bila v kompleksu utrdbe Vredeburg ustanovljena vojaška bolnišnica za zdravljenje žrtev v bitkah. Vendar pa je bolnišnica sčasoma služila tudi vojakom in njihovim družinam.

Muzej Leta 1947 so v trdnjavi potekale slovesnosti ob 40. obletnici ustanovitve Budi Utoma. Ob tej priložnosti je Ki Hadjar Devantara izrazil idejo o preureditvi trdnjave v kulturno ustanovo. Načrti za ohranitev trdnjave Vredeburg so se začeli oblikovati po študiji izvedljivosti, ki jo je leta 1976 izvedel Inštitut za podeželske in regionalne študije na Univerzi Gadjah Mada v Yogyakarti. Po študiji so se začela prizadevanja za obnovo nekdanje trdnjave Vredeburg. Da bi to uresničili, je novo ustanovljena fundacija prevzela postopno obnovo nekdanje trdnjave.

Leta 1980 je bil sklenjen sporazum med Daoedom Joesoefom, ministrom za izobraževanje in kulturo, in sultanom Hamengkubuvonom IX. o ustanovitvi kulturne ustanove v trdnjavi. Glede na to, da je bila nekdanja trdnjava Vredeburg zgodovinska zgradba izjemnega pomena, je bila leta 1981 na podlagi odloka ministra za izobraževanje in kulturo Republike Indonezije št. 0224/U/1981 z dne 15. julija 1981 razglašena za kulturno dediščino. Posledično je bila leta 1982 izvedena večja prenova stavbe.ref></ref> Leta 1984 je novi minister Nugroho Notosusanto spremenil prvotne načrte in namesto tega ustanovil muzej, namenjen predstavitvi indonezijskega boja za neodvisnost. Leta 1987 je bil muzej odprt za javnost.

Leta 2006 je Yogyakarto opustošil potres, ki je poškodoval veliko število stavb in kulturnih znamenitosti v regiji, vključno s trdnjavo. Kasneje je bila popravljena.

Razstava

Muzej vključuje zbirke starih fotografij, zgodovinskih predmetov in replik. V muzeju je razstavljena tudi diorama, ki prikazuje pot Indonezije do neodvisnosti. Prvotna zasnova je vključevala 93 teh dioramskih vitrin, vendar je bilo ob odprtju muzeja leta 1992 dokončanih le 30. Do marca 1996 je bilo dodanih še 18 vitrin.

Vsi dogodki, prikazani v vitrinah diorame, so se odvijali v Yogyakarti in okolici. Diorame zajemajo različne dogodke od zavzetja Pangeran Diponegoro leta 1830 do Sukarnove vrnitve v Džakarto leta 1949. Diorame so razdeljene na dva dela: eden prikazuje izjemne dogodke (33), kot je ustanovitev Muhammadiyah ali Taman Siswa; drugi pa se osredotoča na vojno in boj (15), kot je gverilsko bojevanje med vojno za neodvisnost.

Arhitektura Ta utrdba je bila zgrajena kot upravno in obrambno središče takratnih nizozemskih prebivalcev, obdana z jarkom (jagang), katerega nekateri ostanki so bili rekonstruirani in jih je mogoče videti še danes. Ta kvadratna utrdba ima v vsakem vogalu štiri bastijone (stražarnice).

Galerija

Sklici

Zunanje povezave Fort Vredeburg Museum Museum Benteng Vredeburg

Kategorija:Yogyakarta Kategorija:Muzeji v Indoneziji Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1787 Kategorija:Ustanovitve leta 1987