Palača Hudajar kana (uzbeško: Xudoyorxon oʻrdasi), znana kot 'biser Kokanda', je bila palača Hudajar kana, zadnjega vladarja Kokandskega kanata. Palača je najbolj obiskana turistična znamenitost v Ferganski dolini v Uzbekistanu.
Zgodovina Palača Hudajar kana, znana tudi kot Kokand Urda, je bila zgrajena v zgodnjih 70. letih 19. stoletja. Bila je zadnja v nizu sedmih palač, vsaka veličastnejša od prejšnje, ki naj bi odražala kanovo moč. Palačo je zasnoval arhitekt Mir Ubajdulo, gradilo pa naj bi jo 80 mojstrov gradbenikov in 16.000 vpoklicanih delavcev. Ameriški diplomat Eugene Schuyler je palačo opisal kot "veliko večjo in veličastnejšo od katere koli druge v Srednji Aziji ... ki se blešči v vsej svetlosti svojih svežih ploščic, modrih, rumenih in zelenih".
Med ruskim osvajanjam Srednje Azije so carske čete zasedle in ukinile Kokandski kanat in ga spremenile v vazalno državo. Hujandar kan je sprva zavzel prorusko stališče, a je bil prisiljen oditi v izgnanstvo in za seboj pustiti svojo palačo. Palača je bila izropana.
Med boljševiško revolucijo je imel Kokand od leta 1917 do 1918 začasno protiboljševiško vlado. Ko so boljševiki leta 1918 prevzeli oblast v mestu, so porušili večino palače, vključno s haremom, tako da je od skoraj 120 originalnih sob ostalo le 19.
Leta 1938 je bila Hujadarjeva palača obnovljena pod vodstvom arhitekta Obida Zajnidinova. Pri obnovi so sodelovali arhitekt Kadirdžon Hajdarov, rezbar S. Norkozijev in drugi mojstri. Kot rezultat raziskav, ki so jih leta 1974 opravili arhitekti N. Akromhojayev, E. Nurulajev in drugi, je bilo ugotovljeno prvotno stanje palače. Leta 1924 je bila v palači odprta razstava kmetijskih dosežkov. Od leta 1925 je v palači Muzej lokalne zgodovine mesta Kokanda.
Opis Palača stoji sredi urejenih vrtov v središču Kokanda. Njena skupna površina meri štiri hektarje, prvotna stavba pa je bila dolga 138 m in široka 68 m. Glavni vhod je 5 m nad tlemi in je dostopen po klančini.
Celotna fasada je bogato obložena s ploščicami z mešanico geometrijskih vzorcev in napisov. Nad vhodom je napis "Velika palača Seida Mohameda Hudajar kana" v arabskem jeziku. Rumene in zelene barve v barvni shemi naredijo stavbo drugačno od večinoma modrih in turkiznih spomenikov drugod v Uzbekistanu.
Prvotno je imela palača sedem dvorišč in 114, po nekaterih virih 119 sob. Od prvotnih prostorov se je ohranilo 5 dvorišč in 19 sob. Notranjost številnih prostorov je bila obnovljena. Še posebej lepo je okrasje iz rezbarjenega lesa, obloženi in poslikani stropi ter stenske poslikave. V obnovljeni prestolni dvorani je replika prestola, na katerega se lahko vsedejo obiskovalci. Izvirni prestol Hudajar kana je zdaj v muzeju Ermitaž v Sankt Peterburgu v Rusiji.
Gradnja Palačo je šestnajst let gradilo osemdeset mojstrov gradbenikov in šestnajst tisoč vpoklicanih ali zasužnjenih delavcev. Za prevoze so uporabljali več tisoč vozov.
Obnova Obnovitvena dela v palači so se začela leta 2009. Do zdaj je bila zaključena obnova fasade desnega krila glavne palače. Rezbarji so poustvarili več novih vrat in osem stebrov. Izboljšana je bila tudi infrastruktura muzeja.
Leta 2011 se je na podlagi sklepa prvega predsednika Republike Uzbekistan "O ukrepih za korenito izboljšanje arhitekturne podobe mesta in mestne infrastrukture" začela druga obnova palače. Okoli palače so bile nameščene kovinske ograje z nacionalnimi motivi, severozahodni del palače je bil porušen, lokalni zgodovinski muzej pa je bil preurejen.
Trenutna raba Palača je zdaj narodni spomenik in muzej. Odprta je za javnost in na voljo so vodeni ogledi. Palača se uporablja tudi kot prizorišče številnih festivalov in drugih dogodkov v Kokandu, vključno z bienalnim Mednarodnim festivalom rokodelcev.
Sklici
Kategorija:Palače Kategorija:Uzbekistan