Vila Bled, nekdaj protokolarni objekt, danes hotel s 4 zvezdicami v Mlinem na Bledu.
Schloss Seebach 300px|desno Knez Ernest Ferdinand Weriand zu/von Windischgrätz, tedaj tudi poslanec v kranjskem deželnem zboru, je na južnem jezerskem bregu v zaselku Mlino od brixenške škofije kupil zemljišče z otoško proštijo, gospodarskim poslopjem, kozolcem in pristanom, da bi po zgledu več uglednih rodbin, ki so počitnikovale na Bledu, tu postavil počitniški dvorec. Poimenovan je po iztoku iz jezera, potoku Jezernici (Seebach). Načrte zanj je izdelal priznani dunajski arhitekt vitez Franz von Neumann mlajši. Dela so trajala 1882-1886. Načrti niso ohranjeni, saj so verjetno zgoreli v družinskem arhivu ob požigu gradu Hošperk, po ohranjenih fotografijah in razglednicah pa je mogoče rekonstruirati podobo dvorca: dvonadstopni dvorec četverokotnega tlorisa s po tremi okni (osrednji s polkrožnim čelom) na nadstropje sredinske fasade so na vogalih krasili izstopajoči oglati stolpiči s po enim oknom (s trikotnim čelom) na nadstropje na dano stran, na jezerskem licu pa rizalit z izstopajočo v dveh nadstropjih obokano loggio in valovito polkupolasto streho; preostala streha je bila strma, pri stolpičih in rizalitu štirikapna, z mansardami okni z visokimi čelnimi zaključki. Najvišja točka dvorca je bilo ostrešje rizalita, ki se je zaključevalo s svetlobnico. Strešino je v spodnji tretjini krasil umetelen vzorec iz svetlejše kritine. Dvorec je bil svetlo rumeno ometan. K posestvu so spadali tudi pristan, drvarnica z ledenico in hlevom, ki jo je zasnoval Francesco Faleschini mlajši, ter kapelica na nabrežju z za tedanjo blejsko arhitekturo značilno leseno vhodno lopo, znotraj pa je bila poslikana s podobami sv. Marije ter svetnikov sv. Blaža, sv. Cirila in sv. Metoda. Knez Ernest Ferdinand Weriand Windischgrätz je v dvorcu preživel vsaj mesec na leto, tu pa so počitnikovali tudi preostali družinski člani. Zelo odmeven je bil enotedenski obisk njegovega sina Otta Werianda Huga z ženo, nadvojvodinjo Elizabeto, vnukinjo cesarja Franca Jožefa, takoj po poroki v januarju 1902.Katarina Mohar: Vila Bled, str. 9-11. 200px|thumb|levo|knez Otto Weriand Hugo Windischgrätz z ženo nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko
Dvorec Suvobor 200px|desno|thumb|kralj Aleksander Karađorđević Po koncu prve svetovne vojne si je knez Otto Weriand Hugo Windischgrätz kot upravitelj rodbinskih posesti pri novih oblasteh prizadeval za ohranitev le-teh v družinski lasti. V pričakovanju agrarne reforme bi si lahko izboljšal pogajalski položaj, če bi se odrekel dvorcu: Ivan Hribar je želel dvorec odkupiti in ga v imenu slovenskega naroda podariti kralju Aleksandru Karađorđeviću za poroko (v ta namen je organiziral množično zbiranje denarja za “kronski dar”). A Hribar je bil 1921 imenovan za pokrajinskega namestnika za Slovenijo in politični nasprotniki so v njegovi potezi videli način, da pridobi kraljevo trajno naklonjenost, in so ga obtožili samopromocije in sodelovanja s predstavniki nekdanjih oblasti. Ker so se unitaristični politiki bali, da bi drago darilo lahko pomenilo več samouprave za slovence, posledično pa porast federalističnih zahtev pri hrvatih in negodovanje nad razlikami pri srbih, je kralj s svetovalci sklenil, da dvorec kupi sam, in sicer je 1. avgusta 1922 Aleksander Karađorđević posest kupil za 4 milijone dinarjev (hkrati pa še lovski dvorec v Bohinju od trgovske družine Muhr). Prvič je dvorec sicer obiskal že 9. junija 1922, dan po poroki. Dvorec so v spomin na bitko na Kolubari pod vrhom Suvobor preimenovali v Suvobor (tudi Suhobor).Katarina Mohar: Vila Bled, str. 11-14. 250px|levo|thumb|dvorec Suvobor Leta 1924 so ga prvič preuredili. Drugo nadstropje je bilo namenjeno kralju z družino ter kraljevemu stricu knezu Arsenu, prvo kraljevi sestri princesi Jeleni in princu Pavlu ter visokim gostom, pritličje pa visokim dvorjanom. Tapete, preproge in stilno pohištvo so naročili pri pariški izpostavi angleške družbe Maple & Co., zelo priljubljeni pri tedanji britanski aristokraciji, tkanine pa pri A. H. C. Westermann Söhne v Bielefeldu. Nekaj pohištva je izdelala tudi mizarska delavnika Antona Rojine iz Ljubljane. Leta 1925 so ločeno od dvorca zgradili novo dvorno kuhinjo, 1926 pa uredili novo kopališče, ledenico in drvarnico. Na posestvu je bilo tudi peščeno teniško igrišče. Kraljeva družina je na Bledu in v Bohinju preživljala poletja. Leta 1929 se je na Bledu rodil najmlajši kraljev sin, princ Andrej, ki so ga krstili v kapeli na posestvu. Kraljica Marija je 1930 tu priredila sprejem za romunske avtomobiliste. S svojim bivanjem je družina pritegnila tudi politično življenje - na Bledu so tako sprejeli Blejski sporazum (1938) Male antante o nenapadanju Madžarske ter sporazum Cvetković-Maček (1939) o ustanovitvi Banovine Hrvaške.Katarina Mohar: Vila Bled, str. 16-20.
Novi Blejski grad Ker stari dvorec ni zadostil vseh potreb kraljevega spremstva, ga je kralj 1923 podaril soprogi, sam pa razmišljal o novem dvorcu. Med obiskom češkoslovaškega predsednika Masaryka mu je ta za arhitekta svetoval Jožeta Plečnika, ki si je posestvo ogledal 1922 in 1924 (tedaj temeljito z upravnikom Plemljem in inž. Tavčarjem), 1927 pa je kralj Plečnika povabil v Beograd, da bi se podrobneje dogovorila o načrtih.Andrej Hrausky et al: Plečnikova Slovenija, str. 116. S kraljem sta se precej razlikovala v okusu, kar naj bi tudi zavleklo načrtovanje. Leta 1933 so bili le gotovi, pri tem sta Plečniku pomagala Vinko Lenarčič in Marjan Tepina. Plečnik si je novi dvorec zamislil na vzpetini kot moderen pendant srednjeveškemu gradu s pogledom na cerkev na otoku, za katero naj bi kralj daroval novo uro po Plečnikovi zamisli. Zaradi strmega terena ga je postavil na tri visoke stebre, povezane z lokom, in ga uredil v več nadstropjih, pri čemer bi bilo najvišje nadstropje namenjeno kraljevi družini in dostopno neposredno z vrta, nižja pa po notranjem stopnišču ali po arkadni panoramski poti. Z deli so začeli leta 1934, a jih je kraljica Marija v 1936 ustavila. Tako so izvedli le dovozno cesto, Andrej Hrausky et al: Plečnikova Slovenija, str. 1118. panoramsko arkadno pot iz klesanega kamna iz blejskega Mlina ter tri podporne stebre za dvorec, ki jih še niso povezali z loki.Katarina Mohar: Vila Bled, str. 20-25.
Novi Suvobor Kraljica se je odločila za novi dvorec na mestu starega, saj je tega načela vlaga. Porušili so ga 1939. Načrte za novi dvorec je pripravil dvorni arhitekt Rajko Tatić. Izmed več predlogov (obnova po izvirnem načrtu; someren dvonadstropni dvorec s položno streho nad teraso in z značilno italijansko postavitvijo oken (tri nad dva); someren visok trinadstropni meščanski dvorec z rustičnim pritličjem ...) je bil izbran predlog v gorenjskem slogu s tlorisom v obliki serifne črke T s prizidkom, pri čemer ima podolžno krilo pogled na jezero. Tatić si je dvorec zamislil kot prostorno (masivno), a razgibano dvonadstropno arhitekturo z več prevotlitvami, s strmo streho na čop in frčadami, lesenim gankom in balkoni, lesenimi polkni ter kovanimi mrežami v pritličju. Dela so se začela 1939: najprej so preuredili konjušnico za potrebe dvorne garaže za 28 osebnih avtomobilov in namestitev osebja, danes znano kot Pristava. Dvorec so do 1941 zgradili do strehe, ko je dela prekinila II. svetovna vojna.Katarina Mohar: Vila Bled, str. 26-29.
Schlosshotel Veldes Ob nemški zasedbi je Bled postal sedež začasne pokrajinske uprave zasedenih območij Koroške in Kranjske. Tretji rajh je želel dvorec preurediti v oficirski hotel, ki bi ga odprl po koncu vojne, v dvorne garaže pa so namestili enoto psov nemških ovčarjev (Polizei Diensthunde Abteilung Südost). Za končanje del sta bila izbrana beljaška arhitekta Kurt Moritz in Karl Hayek (za pomočnika oz. nadzornika gradnje pa jima je bil dodeljen dotedanji blejski mestni arhitekt, Plečnikov učenec Danilo Fürst). Zasnove stavbe nista bistveno spremenila, pač pa sta jo povišala za nadstropje ter si zamislila enotno neorenesančno fasado z visoko dvokapnico, krito z macesnovimi skodlami. Edini okras stavbe je bila jasna ločitev pritličja od nadstropij, izstopajoče kasete pod okni v prvem nadstropju, vogalni pilastri ter monumentalen balkonski portik z ločnim portalom z dvokrilnimi vrati, nad katerimi so bifore v vsakem nadstropju zrcalno delile stavbo. Vratni in okenski okvirji naj bi bili iz peračiškega tufa. Hotel naj bi imel 110 ležišč: v podolžnem delu manjše s pogledom na jezero, prečno pa večje in apartmaje. Streha je bila dograjena do konca leta 1941, potem pa so dela zastala.Katarina Mohar: Vila Bled, str. 30-31.
Vila Bled Nova jugoslovanska oblast je nedokončano stavbo namenila za protokolarno rabo, zato je Mačkov pomočnik, arhitekt Marjan Tepina, že pred nacionalizacijo vseh 39 parcel nekdanjega kraljevega zemljišča 1947 izrisal načrte za njeno prenovo. Maček je nadaljnje načrte verjetno poveril arhitektu Vinku Glanzu; ta je decembra 1946 po naročilu ministrstva odšel v Beograd, da načrte osebno predstavi Titu. Vodstvo je bilo zadovoljno, Tito je odredil, naj se dela nemudoma začno, saj naj bi jih končali do poletja 1947, ko je bil napovedan obisk bolgarskega ministrskega predsednika Georgija Dimitrova. Za izvajalca del je bilo določeno gradbeno podjetje Gradis, ki je svoje ime pustilo v tlaku terase. Dela so bila najobsežnejša spomladi 1947: takrat je delalo ok. 350 delavcev (od tega 300 Nemcev, vojnih ujetnikov, ki so pogosto prebegali z gradbišča) po 12 ur na dan in tako stavbo okvirno dokončali v roku. 13. julija 1947 so priredili likof za 1200 v gradnji sodelujočih oseb. Še vsaj okoli poldrugo leto so urejali okolico vile, brežine in jezersko obrežje, sprehajalne poti, dogradili paviljon Belvedere, Cvetlični paviljon (kotlovnico z rastlinjakom) ter postavili okoli kilometer dolg zid okoli posestva s stražarnico ob vhodu. Vhod na posestvo sledi klasičnim vzorom, klesanci iz arkade pa so prevladujoč element tudi v zidu. Sprehajalne poti so bile urejene po Plečnikovi predlogi, njegove nastavke za novi dvorec pa so smiselno uporabili pri nadaljnjem načrtovanju, med drugim so nekatere arkade zastrli z rešetkami in tako pridobili kletke za divje živali, ki so jih občasno izpustili, da so se prosto gibale po posestvu, Glanz je tudi dozidal ograjo Plečnikove arkadne poti Andrej Hrausky et al: Plečnikova Slovenija, str. 118..Katarina Mohar: Vila Bled, str. 34-37. Poleg tega so odkupili bližnje vile, da bi v njih lahko namestili goste: posest so razširili z vilo Mirni dol, vilo Kajtimar (to so kasneje porušili) in vilo Draga.Katarina Mohar: Vila Bled, str. 34.
Opis