Keltska umetnost je povezana z ljudmi, znanimi kot Kelti, tistimi, ki so govorili keltske jezike v Evropi od prazgodovine do sodobnega obdobja, pa tudi umetnosti starodavnih ljudstev, katerih jezik je negotov, vendar imajo kulturne in slogovne podobnosti z govorci keltskih jezikov.
Keltska umetnost je težek izraz, ki definira dolgo obdobje, geografijo in kulturo. Primeri umetnosti v Evropi so nastali od bronaste dobe, pravzaprav tudi od neolitika, vendar pa arheologi na splošno uporabljajo izraz »keltski« za vse kar se nanaša na kulturo evropske železne dobe od okoli 1000 pr. n. št. do osvajanja večine ozemlja Rimskega imperija, umetnostni zgodovinarji pa se običajno začnejo pogovarjati samo o »keltski umetnosti« od latenske kulture naprej (La Tene - od 5. do 1. st. pr. n. št.). Megaws, for example; see their introductory section, where they explain the situation & that their article will only cover the La Tène period. »Zgodnja keltska umetnost« je še en izraz za to obdobje, ki se razteza v Britaniji do okoli leta 150 n. št.. Technologies of Enchantment: Early Celtic Art in Britain, British Museum Zgodnja srednjeveška umetnost Britanije in Irske, ki je izdelala Knjigo iz Kellsa in druge mojstrovine in je »keltska umetnost« za širšo javnost v angleško govorečem svetu, se v zgodovini umetnosti imenuje Otoška keltska umetnost. To je najbolj znan del, a ne celotna keltska umetnost zgodnjega srednjega veka, ki vključuje tudi piktsko umetnost Škotske.
Oba sloga sta absorbirala precejšnje vplive iz ne-keltskih virov, vendar sta ohranila prednost geometrijskemu okraševanje nad figurativnimi predmeti, ki so pogosto izjemno stilizirani, če se pojavijo; pripovedni prizori se pojavljajo le pod zunanjim vplivom. Karakteristične so energetske krožne oblike, triskelioni in spirale. Velik del ohranjenega materiala je iz plemenitih kovin, ki nedvomno dajejo zelo nepristransko sliko, vendar je poleg piktskih kamnov in otoških visokih križev, zelo velika monumentalna plastika, tudi z dekorativno rezbarijo, zelo redka. Nekaj je stoječih moških figur, kot je Hirschlandenski bojevnik in tako imenovani Gospod iz Glauberga, saj so bile prvotno pogoste v lesu.
Pojem je tudi vizualna umetnost keltskega preporoda (bolj opazna v literaturi) od 18. stoletja do sodobnosti, ki se je kot zavestno prizadevanje sodobnih Keltov, večinoma na britanskih otokih, izrazila v identiteti in nacionalizmu ter postala precej priljubljena tudi izven keltskih narodov in katere slog je še vedno aktualen v različnih ljudskih oblikah, od keltskih križev, pogrebnih spomenikov, do prepletenih tetovaž. Skladno z začetki koherentnega arheološkega razumevanja prejšnjih obdobij, je slog samozavestno uporabljanih motivov, tesno prepisanih iz del prejšnjih obdobij, bolj pogosto otoški kot železnodoben. Drug vpliv je imela pozna latenska »rastlinska« umetnosti na gibanje Art Nouveau.
Običajno je keltska umetnost okrasna, se izogiba ravnim linijam in le občasno uporablja simetrijo, ne da bi imitacija narave bila osrednja za klasično tradicijo, ki pogosto vključuje kompleksno simboliko. Keltska umetnost je uporabila različne sloge in je pokazala vplive iz drugih kultur v svojih pentljah, spiralah, ključih, črkah, zoomorfnih in rastlinskih oblikah in človeških figurah. Kot je zapisala arheologinja Catherine Johns: »Skupno za keltsko umetnost v širokem kronološkem in geografskem razponu je izvrsten občutek ravnovesja pri postavitvi in razvoju vzorcev. Krive črtne oblike so določene tako, da se oblikujeta pozitivna in negativna, napolnjena območja in prazni prostori v harmonično celoto. Nadzor in omejitev sta bili izvedeni pri uporabi teksturnih in reliefnih površin. Zelo zapleteni krivočrtni vzorci so bili zasnovani tako, da pokrivajo natančno najbolj nerodno in nepravilno oblikovane površine«. Johns, 24
Ozadje Starodavni ljudje imenovani Kelti, so govorili skupino jezikov, ki so imeli skupno poreklo v indoevropskem jeziku, imenovanem Common Celtic ali Proto-Celtic. To skupno jezikovno poreklo so nekoč splošno sprejeli znanstveniki, da so označevali ljudstva s skupnim genskim poreklom v jugozahodni Evropi, ki so svojo kulturo razširili z razseljevanjem in invazijo. Arheologi so identificirali različne kulturne lastnosti teh ljudstev, vključno z umetniškimi slogi in izsledili kulturo za zgodnejšo Halštatsko kulturo in kulturo La Tène. Novejše genetske študije so pokazale, da različne keltske skupine nimajo skupnega prednika in so razpršene in razširjenje kulture, ki ne vključuje nujno pomembnega gibanja ljudi Sykes, Brian "Saxons, Vikings, and Celts" (2008) W.W. Norton & Co. NY, pp. 281–284.. Obseg, v katerem so »keltski« jezik, kultura in genetika sovpadali in medsebojno vplivali v prazgodovinskih obdobjih, ostaja zelo negotov in sporen.
Izraz Kelt se je v klasičnih časih uporabljal kot sinonim za Galce (Κελτοι, Celtae). Njegova angleška oblika je sodobna, potrjena od leta 1607. Konec 17. stoletja je delo znanstvenikov, kot je Edward Lhuyd, prineslo akademsko pozornost na zgodovinske povezave med Galci in Briti, ki so govorili v britski in gelski zvezi, od takrat pa se izraz ni uporabljal samo za kontinentalne Kelte, ampak tudi tiste v Veliki Britaniji in na Irskem. Nato je v 18. stoletju zanimanje za "primitivizem", ki je vodil do ideje o "plemenitih divjakih", prineslo navdušenje za vse stvari, keltske in druidske. »Irski preporod« je prišlo po Katoliškem zakonu o emancipaciji (Catholic Emancipation Act of 1829) iz leta 1829 kot zavestni poskus, da bi pokazal irsko nacionalno identiteto in kot nasprotje v drugih državah kasneje postal »Keltski preporod«.
Pre-keltsko obdobje Najstarejša arheološka kultura, ki se običajno imenuje keltska, Halštatska kultura, prihaja iz zgodnje evropske železne dobe, ca. 800-450 pr. n. št. Kljub temu umetnost tega in kasnejših obdobij odraža precejšnjo kontinuiteto in nekatere dolgoročne korespondence z zgodnejšo umetnostjo iz istih regij, kar se lahko odraža v nedavni študiji o 'keltizaciji' z akulturiranjem relativno statične populacije, v nasprotju s starejšo teorijo migracij in invazij. Megalitska umetnost po vsem svetu uporablja podoben skrivnostni besednjak krogov, spiralnih in drugih ukrivljenih oblik, vendar je presenetljivo, da so najštevilnejši veliki spomeniki ohranjeni v Evropi, z mnogimi skalnimi risbami, ki jih je zapustila neolitska kultura doline Boinne na Irskem, nekaj milj od centrov zgodnje otoške srednjeveške umetnost približno 4000 let kasneje. Drugi centri, kot je Bretanija, so tudi na območjih, ki so danes še vedno opredeljeni kot keltski. Druge primerjave so med zlatimi lunulami in velikimi ovratnicami bronaste dobe Irske in Evrope ter torkami železnodobnih Keltov, vsi izdelani okraski za okrog vratu. Trobentasti zaključki različnih vrst irskega nakita iz bronaste dobe prav tako spominjajo na motive, priljubljeni v kasnejši keltski dekoraciji.
Železna doba; zgodnja keltska umetnost
V nasprotju s podeželsko kulturo prebivalcev železne dobe sodobnih "keltskih narodov" je kontinentalna keltska kultura v železni dobi imela veliko velikih utrjenih naselij, nekaj zelo velikih, za katere se zdaj uporablja rimska beseda za "mesto",oppidum. Elite teh družb so imele precejšnje bogastvo in uvažale velike in drage, včasih odkrito bleščeče predmete sosednjih kultur, od katerih so nekatere izropali iz grobov. Delo nemškega emigranta v Oxford, Paual Jacobsthala, ostaja temelj študija umetnosti tega obdobja, še posebej njegove Zgodnjekeltska umetnost (Early Celtic Art) iz leta 1944.Raftery, 184-185; for a preview or summary, see Jacobsthal (1935), and for a long summary in a review see Hawkes.
Halštatska kultura je ustvarjala umetnost z geometrijskim okrasjem, vendar je bila označena z vzorci ravnih črt in pravokotnikov, ne pa krivulj. Vzorčenje je pogosto zapleteno in zapolni ves prostor, ki je na voljo in vsaj v tem pogledu pričakuje kasnejše keltske sloge. Jezikoslovci so na splošno prepričani, da Halštatska kultura izhaja iz ljudi, ki govorijo keltske jezike, vendar se umetnostni zgodovinarji pogosto izogibajo opisu halštatske umetnosti kot »keltske«.
Halšatska družba je postala vse bolj bogata in kljub temu, da je bila v svoji glavni coni povezana s trgovino z drugimi kulturami, zlasti v Sredozemlju, so se začeli pojavljati uvoženi predmeti v radikalno drugačnih slogih, tudi kitajska svila. Slavni primer je grški krater iz grobnice iz Vixa v Burgundiji, ki je bil izdelan v Magni Graecii (grški južni Italiji) c. 530 pr. n. št., nekaj desetletij pred nanosom. Je velika bronasta mešalna posoda za vino vsebine 1100 litrov. Le Musée du Pays Châtillonnais Vix Krater (in French). Druga ogromna grška posoda iz groba grofa Hochdorfa je okrašena s tremi lezijami, ki ležijo na platišču, od katerih je eno zamenjal keltski umetnik, ki je malo poskušal kopirati grški slog. Oblike, značilne za Halšatsko kulturo, najdemo daleč od glavnega srednjeevropskega območja kulture kot je Irska, pomešana z lokalnimi vrstami in slogi.NMI, 125-126
Figure živali in ljudi so prikazane zlasti v delih z versko vsebino. Med najbolj spektakularnimi predmeti so "kultni vagoni" v brona, to so veliki vozički na kolesih, ki vsebujejo prenatrpane skupine stoječih figur, včasih z veliko posodo, nameščeno na gredi v središču ploščadi, verjetno za daritve bogovom; v grobovih je bilo nekaj primerov. Figure so sorazmerno preprosto modelirane, brez podrobne anatomske oblike v primerjavi s kulturami na jugu, vendar pogosto dosegajo impresiven učinek. Obstajajo tudi številne samostojne kamnite figure, pogosto z "listno krono" - dve ploščato zaobljeni štrleči vejici, ki se dvigneta zadaj in na stran glave, verjetno znak božanskosti.Raftery, 186
Človeške glave same, brez teles, so veliko bolj pogoste, pogosto se pojavljajo v reliefu na vseh vrstah predmetov. V latenskem obdobju se pogosto (skupaj s ptičjimi glavami) pojavijo dekoracije, ki so na prvi pogled videti abstraktno ali rastlinsko. Obrazi se spreminjajo, ko jih gledamo iz različnih smeri. Na celopostavnih figurah je glava pogosto preveč velika. Obstajajo dokazi, da ima človeška glava poseben pomen v keltskih verskih prepričanjih. Green, 121-126, 138-142
Najnaprednejše skupine kamnitih skulptur, vključno z reliefi, prihajajo iz južne Francije, v Roquepertuse in Entremontu, blizu območij, ki so jih kolonizirali Grki. Možno je, da so bile podobne skupine razširjene v lesu. Roquepertuse se zdi, da je bilo versko zatočišče, katerega kamnita dela vključujejo tisto, za kar se domneva, da so bile niše, kjer so bile postavljene glave ali lobanje sovražnikov. Ti so datirani v 3. stoletje pred našim štetjem ali včasih prej.
Število visokokakovostnih najdb ni veliko, zlasti v primerjavi s številom ohranjenih sodobnih mediteranskih kultur in obstaja zelo jasna delitev med elitnimi predmeti in veliko bolj preprostim blagom, ki ga je uporabljala večina ljudi. Obstaja veliko ogrlic in mečev (mesto La Tène je dalo več kot 3000 mečev, očitno votivnih daril British Museum highlights, La Tène), vendar pa najbolj znane najdbe, kot prej navedena Češka glava, plaketa iz Hochdorfa in Čelada Waterloo, pogosto nimajo podobne druge ugotovitve za primerjavo. Jasno je, da je religiozna vsebina v umetnosti redka, a malo je znano o pomenu, ki ga je večina dekoracije praktičnih predmetov imela za ustvarjalce, predmet in pomen nekaj predmetov brez praktične funkcije pa je enako nejasen.
Halstattska galerija
Latenski slog