Princ Filip, vojvoda Edinburški (Philip Mountbatten, rojen kot princ Filip Grški in Danski), mož britanske kraljice Elizabete II., * 10. junij 1921, Mon Repos, Krf, Kraljevina Grčija, † 9. april 2021, grad Windsor, Združeno kraljestvo (Velika Britanija/Anglija)

Kot član rodbine Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg se je rodil v grško in dansko kraljevo družino. Rodil se je v Grčiji, vendar je bila njegova družina izgnana iz države, ko je bil še otrok. Izobraževal se je v Franciji, Nemčiji in Združenem kraljestvu, kjer se je 18-leten pridružil kraljevi mornarici leta 1939. Julija 1939 si je začel dopisovati s 13-letno britansko princeso Elizabeto, ki je bila njegova daljna sorodnica po kraljici Viktoriji in po danskem kralju Kristjanu IX. in ki jo je spoznal že leta 1934. Med drugo svetovno vojno je služil v sredozemski in pacifiški floti.

Po vojni je Filip dobil dovoljenje kralja Jurija VI., da se poroči z Elizabeto. Pred uradno napovedjo zaroke se je odpovedal svojim grškim in danskim kraljevskim naslovom in postal naturaliziran Britanec. Po materinih starih starših je prevzel priimek Mountbatten. Pet mesecev po zaroki sta se 20. novembra 1947 poročila. Tik pred poroko je kot prvi dobil naziv vojvoda Edinburški. Ko je Elizabeta leta 1952 postala britanska kraljica, je zapustil aktivno vojaško službo. Formalno je postal britanski princ leta 1957.

V zakonu so se jima rodili štirje otroci: kralj Karel III., princesa Anne, princ Andrew in princ Edward. Imela sta osem vnukov in pet pravnukov. Potomci, ki nimajo kraljevskih naslovov, lahko po zakonu iz leta 1960 uporabljajo priimek Mountbatten-Windsor. Uporabljajo ga tudi nekateri člani kraljeve družine, ki imajo kraljevske naslove, med njimi tudi Karel in Anne.

Filip je bil velik športni navdušenec in obenem pokrovitelj, predsednik ali član več kot 780-ih organizacij. Pod njegovim pokroviteljstvom se je izvajal tudi Nagradni program vojvode Edinburškega (Duke of Edinburgh's Award) za mlade med 14. in 24. letom starosti. Postal je najstarejši moški član britanske kraljeve družine vseh časov. 2. avgusta 2017 se je uradno upokojil, star 96 let, potem ko je od leta 1952 opravil 22.219 samostojnih javnih obveznosti.

Zgodnje življenje levo|sličica|Vila Mon Repos, rojstna hiša princa Filipa. Princ Filip Grški in Danski se je rodil v vili Mon Repos na grškem otoku Krfu 10. junija 1921 kot edini sin in zadnji, peti otrok princa Andrewa Grškega in Danskega in princese Alice Battenberške. Imel je štiri starejše sestre: Margarito, Theodoro, Cecilio in Sophie. Krščen je bil v grški pravoslavni cerkvi. Njegova babica po očetovi strani je bila grška kraljica Olga.

Kmalu po Filipovem rojstvu je v Londonu umrl njegov dedek po materini strani, princ Louis Battenberški, ki je živel v Združenem kraljestvu kot Louis Mountbatten, markiz Milford Havena. Bil je naturaliziran britanski državljan, ki se je po karieri v kraljevi mornarici odrekel svojim nemškim naslovom in med prvo svetovno vojno privzel priimek Mountbatten. Po obisku v Londonu sta se Filip in njegova mati vrnila v Grčijo, kjer je princ Andrew postal vodja vojske, ki se je borila v grško-turški vojni med letoma 1919 in 1922.

Vojna se je za Grčijo začela slabo, Turki so hitro napredovali. 22. septembra 1922 se je bil Filipov stric, kralj Konstantin I., prisiljen odpovedati prestolu. Nova vojaška vlada je priprla princa Andrewa in druge. Poveljnik vojske general Georgios Hatzianestis in pet visokih politikov je bilo usmrčenih. Ogroženo je bilo tudi življenje princa Andrewa, princeso Alice so imeli pod stalnim nadzorom. Decembra je revolucionarno sodišče princa Andrewa in njegovo družino obsodilo na dosmrtno izgnanstvo. Britanska mornariška ladja HMS Calypso je evakuirala družino. Odšli so v Francijo, kjer so se naselili v pariškem predmestju Saint Cloud v hiši, ki jim jo je kupila bogata teta. Ker je Filip zapustil Grčijo kot otrok, se ni nikoli naučil veliko grščine, ampak je razumel le določeno količino.

Mladost

Izobrazba

Filip se je najprej šolal na ameriški šoli v Parizu, ki jo je vodil Donald MacJannet, ki ga je opisal kot pametnega, vendar neverjetno vljudnega fanta. Leta 1928 so ga poslali v Združeno kraljestvo na šolo Cheam School. Živel je pri babici po mamini strani Victorii Mountbatten in stricu Georgu Mountbattnu, markizu Milford Havena, v Lynden Manorju v Brayu v Berkshiru. V naslednjih treh letih so se njegove štiri sestre poročile z nemškimi plemiči in se preselile v Nemčijo, materi so diagnosticirali shizofrenijo in jo preselili v posebno ustanovo, oče pa se je preselil v stanovanje v Monte Carlo. Do konca otroštva Filip ni imel stikov z materjo. Leta 1933 so ga poslali v Nemčijo v šolo Schule Schloss Salem, ki je bila v lasti družine njegovega svaka Bertholda. Zaradi vzpona nacizma v Nemčiji je moral ustanovitelj šole Kurt Hahn, ki je bil Jud, pobegniti. Zbežal je na Škotsko, kjer je ustanovil šolo Gordonstoun. Po dveh semestrih se je Filip prepisal na to šolo. Leta 1937 so v letalski nesreči pri Ostendu umrli njegova sestra Cecilie, njen mož Georg Donatus, njuna mlada sinova in njena tašča. Šestnajstletni Filip se je udeležil njihovega pogreba v Darmstadtu. Naslednje leto je zaradi raka kostnega mozga umrl tudi njegov stric in skrbnik George Mountbatten.

Pomorska in vojaška služba

Leta 1939 je zapustil Gordonstoun in se pridružil kraljevi mornarici. Naslednje leto je diplomiral na Royal Naval College v Dartmouthu kot najboljši kadet v svojem razredu. Med drugo svetovno vojno je služil v britanskih silah, medtem ko sta se dva njegova svaka, Christopher in Berhold, borila na nasprotni nemški strani. Filip je štiri mesece preživel na bojni ladji HMS Ramillies v Indijskem oceanu, kjer je ščitil avstralske ekspedicijske sile. Kratek čas je preživel tudi na bojnih ladjah HMS Kent in HMS Shropshire ter tudi na otoku Ceylon, današnji Šrilanki. Po napadu Italije na Grčijo oktobra 1940 so ga poslali na bojno ladjo HMS Valiant v Sredozemlje.

Med drugim je bil Filip udeležen tudi v bitki za Kreto in v bitki za Cape Matapan, kjer je nadzoroval reflektorske svetlobne vire na bojni ladji. Nagrajen je bil z grškim vojnim križcem Valorja. Nekaj časa je na ladji RMS Empress iz Rusije skrbel za kotle. V Portsmouthu je opravil nekaj tečajev, kjer je dobil najvišjo oceno v štirih od petih delov kvalifikacijskega izpita, s čimer je postal podpolkovnik. Julija 1942 je bil imenovan za vodjo razstreljevalcev razredov V in W, obenem pa tudi za vodjo flotilje HMS Wallace, ki je delovala na vzhodni obali Velike Britanije, prisotna pa je bila tudi v zavezniškem napadu na Sicilijo.

16. julija 1942 je postal poročnik, oktobra istega leta pa prvi poročnik na ladji HMS Wallace. Pri 21-ih letih je postal eden najmlajših prvih poročnikov v kraljevi mornarici. Med invazijo na Sicilijo julija 1943 je rešil svojo ladjo pred nočnim napadom bobnikov. Zasnoval je načrt, kjer so uporabili splave z dimom, ki je uspešno zamotil napadalce, njim pa omogočil neopažen prehod. Leta 1944 je bil premeščen na ladjo HMS Whelp. V času podpisa japonske predaje je bil prisoten v Tokijskem zalivu. Januarja 1946 se je vrnil v Združeno kraljestvo in postal inštruktor na ladji HMS Royal Arthur.

Poroka

Leta 1939 sta kralj Jurij VI. in kraljica Elizabeta obiskala Royal Naval College v Dartmouthu. Med obiskom je Filip dobil nalogo, da je spremljal kraljevi hčerki Elizabeto in Margaret, ki sta bili njegovi daljni sestrični po kraljici Viktoriji in po danskem kralju Kristjanu IX. Trinajstletna Elizabeta se je zaljubila v Filipa in začela sta si pisati pisma. Konec poletja 1946 je Filip zaprosil kralja za hčerino roko. Kralj je dovolil poroko, vendar pod pogojem, da do uradne zaroke ne pride pred Elizabetinim 21. rojstnim dnem. Do marca 1947 se je Filip odpovedal svojim grškim in danskim kraljevskim naslovom, privzel je priimek Mountbatten po materinih prednikih in postal naturaliziran britanski državljan. Zaroka je bila uradno objavljena 10. julija 1947. Čeprav se je Filip vedno opredeljeval kot anglikanec in se udeleževal s sošolci v Angliji anglikanskih obredov, je bil krščen v grški pravoslavni cerkvi. Nadškof Canterburyja Geoffrey Fisher ga je želel uradno sprejeti v angleško cerkev, kar so opravili oktobra 1947. Dan pred poroko mu je kralj Jurij VI. podelil naslov kraljevega veličanstva in na jutro poroke 20. novembra 1947 je Filip postal vojvoda Edinburga, grof Merionetha in baron Greenwicha.

Filip in Elizabeta sta se poročila na slovensnosti v Westminster Abbeyju, ki jo je posnel in oddajal radio BBC, spremljalo pa jo je 200 milijonov ljudi po vsem svetu. Njun zakon je najdaljši izmed vseh britanskih kraljevih parov. V povojni Veliki Britaniji ni bilo sprejemljivo, da bi se poroke udeležil kdo izmed nemških sorodnikov vojvode Edinburškega, vključno z njegovimi tremi še živečimi sestrami, ki so se poročile z nemškimi knezi z nacističnimi povezavami. Po poroki sta se vojvoda in vojvodinja Edinburga nastanila v rezidenci Clarence House. Tu sta se rodila prva dva otroka: leta 1948 princ Charles in leta 1950 princesa Anne.

Po medenih tednih se je Filip vrnil v mornarico, najprej v pisarno, nato pa so ga poslali v Greenwich. Od leta 1949 je bil nekaj časa nameščen na Malti, kjer je bival v vili Guardamangii. Imenovan je bil za poročnika bojne ladje HMS Chequers, glavne ladje v mediteranski flotilji. 16. julija 1950 je postal poveljnik na ladji HMS Magpie. Leta 1952 je napredoval v glavnega poveljnika, vendar je že leto pred tem zaključil aktivno pomorsko kariero.

Kralj Jurij VI. je leta 1951 zbolel, zato sta Elizabeta in Filip odpotovala namesto njega v Kanado. Konec januarja 1952 sta odpotovala na turnejo po državah Commonwealtha. 6. februarja 1952 sta med obiskom Kenije izvedela, da je kralj umrl, s čimer je Elizabeta postala kraljica. Ob prejemu novice sta takoj prekinila obisk in odpotovala domov.

Kraljičin mož

Vladarska hiša

Ko je Elizabeta zasedla prestol, se je pojavilo vprašanje imena vladarske hiše. Filipov stric Louis Mountbatten je zagovarjal ime Mountbatten in stališče, da bi morala Elizabeta prevzeti Filipov priimek. Ko je za to slišala kraljica Marija, Elizabetina babica in žena nekdanjega kralja Jurija V. Britanskega, je o tem obvestila britanskega predsednika vlade Winstona Churchilla, ki je Elizabeti svetoval, naj izda razglas, da vladarska hiša ostane Windsor. K temu nasvetu je verjetno pripomoglo dejstvo, da je Churchill čutil močno osebno antipatijo do Lorda Mountbattna, ki ga je štel za nevarnega tekmeca, ki je kriv za izgubo Indije. Princ Filip se je zasebno pritožil: »Jaz nisem nič drugega kot krvava ameba. Sem edini človek v državi, ki mu ni dovoljeno dati svojega imena lastnim otrokom.«

8. februarja 1960, nekaj let po smrti kraljice Marije in Churchillovem odstopu, je kraljica Elizabeta izdala odredbo, v kateri je odločila, da se kot priimek njunih potomcev po moški strani, ki niso princi in princese Združenega kraljestva, uporablja Mountbatten-Windsor. Čeprav je verjetno o tej odredbi razmišljala že dlje časa, jo je izdala le enajst dni pred rojstvom princa Andrewa 19. februarja in šele po tri mesece dolgi korespondenci med ustavnim strokovnjakom Edwardom Iwijem in premierjem Haroldom Macmillanom, ki sta zagovarjala vsak svoje stališče. Iwi je zahteval takšno spremembo, saj sta prva otroka nosila materin priimek Windsor, kar je bila praksa za nezakonske otroke.

Ob nastopu vladavine je Elizabeta napovedala, da bo vojvoda Edinburški zraven nje ob vseh priložnostih in na vseh sestankih, razen če zakon ne določa drugače. To je pomenilo, da je princ Filip dobil prednost pred prestolonaslednikom, valižanskim princem, razen uradno v britanskem parlamentu. V praksi se je v parlamentu pojavil le ob kraljici na letni otvoritvi parlamenta, kjer je hodil in sedel poleg nje.