Mehmed IV. (osmansko turško: محمد رابع, Meḥmed-i rābi‘), pozan tudi kot Avci – Lovec, 19. sultan Osmanskega cesarstva (1648-1687) in 98. kalif islama, * 2. januar 1642, Carigrad, Osmansko cesarstvo, 6. januar 1693, Carigrad, Osmansko cesarstvo.

Na prestol je prišel s šestimi leti po krvavem državnem udaru, v katerem je bil ubit njegov oče Ibrahim I.. Njegovo vladanje je pomembno zaradi dokončne spremembe vsebine sultanovega položaja, ker je večino svoje izvršilne moči prenesel na svojega velikega vezirja.

Življenjepis Otroštvo Rojen je bil v palači Topkapi v Carigradu kot sin sultana Ibrahima I. (1640-1648) in njegove priležnice Valide Sultan Turhan Hatice,Natalia Yakovenko.Essays on History on Ukraine. From the Earliest Times until the End of the 18th Century. 1997. ki je bila po poreklu Ukrajinka, in vnuk Kösem Sultan, ki je bila Grkinja.E. van Donzel, Islamic Desk Reference: Compiled from the Encyclopaedia of Islam, Brill Academic Publishers, str. 219.Robert Bator, Daily Life in Ancient and Modern Istanbul, Runestone Press, str. 42.Douglas Arthur Howard, The History of Turkey, Greenwood Press, str. 195.Kosem Sultan - Britannica Online Encyclopedia Kmalu po rojstvu sta se starša sprla in Ibrahim je besu izrgal Mehmeda iz materinih rok in ga vrgev v vodnjak, iz katerega so ga na srečo rešili haremski služabniki. Mehmed si je pri padcu poškodoval glavo in je imel zaradi poškodbe trajno brazgotino.John Freely - Inside the Seraglio , 1999, 9. poglavje: Three Mad Sultans.

Vladanje Na prestol je prišel leta 1648, ko je imel komaj šest let. Njegov vzpon je označil konec zelo burnega obdobja, v katerem je bil Mustafa I. dvakrat odstavljen, dva sultana, med njima tudi njegov oče Ibrahim I., pa ubita.

Njegov nadimek Avcı/وجی /Lovec kaže, da se je večino časa ukvarjal z lovom. Državne zadeve ga niso preveč zanimale, zato jih je prepustil svojim velikim vezirjem.Robert Waissenberger: Orientierung im Zeitalter. v: Historisches Museum der Stadt Wien, Robert Waissenberger (Herausgeber): Die Türken vor Wien. Europa und die Entscheidung an er Donau 1683. Residenz Verlag, Salzburg/Wien 1982, ISBN 3-7017-0312-4, str. 13. Prvi med njimi je bil Mehmed Paša Köprülü (1580-1661, veliki vezir od leta 1665), ki je leta 1657 porazil Benečane in prekinil pomorsko blokado Dardanel, zatrl upore nekaj anatolskih guvernerjev in leta 1658 porazil nelojalnega transilvanskega kneza Györgyja II. Rákóczija.

Po Mehmed Köprüliüjevi smrti je na položaj velikega vezirja imenoval njegovega sina Köprüliü Fazil Ahmed Pašo (1636-1676, veliki vezir od 1661). Novi vezir je vodil vojni pohod na Ogrsko (1663-1664), ki se je končal s porazom pri Monoštru. Na Kreti (1666-1669) je zavzel mesto Kandijo, ki je bila v posesti Benečanov. V osmansko-poljski vojni (1672-1676) osvojil Podolje. Poskus, da bi v osmansko-ruski vojni (1676-1681) osvojil celo Ukrajino, mu ni uspel.

Naslednji veliki vezir je bil Kara Mustafa Paša (1634/1635-1683, veliki vezir od 1676), ki je bil manj uspešen. Uspešno je oblegal kozaško mesto Čigirin in na Ogrskem podprl upor Imreja Thökölyja proti Avstrijcem. Leta 1683 je sledilo drugo obleganje Dunaja, ki se je zaradi napada poljskega kralja Jana III. Sobieskega in generala Karla V. Lorenskega končalo z umikom.

Mehmed IV. je bil zaradi umika izpred Dunaja presenečen in ogorčen, vendar Kara Mustafe sprva ni nameraval kaznovati. Zaradi dvornih spletk proti velikemu vezirju je nazadnje popustil in podpisal njegovo smrtno obsodbo.Zygmunt Abrahamowicz, Krakov: Kara Mustafa Pascha. v: Historisches Museum der Stadt Wien, Robert Waissenberger (Herausgeber): Die Türken vor Wien. Europa und die Entscheidung an der Donau 1683. Residenz Verlag, Salzburg/Dunaj 1982, ISBN 3-7017-0312-4, str. 249. Kara Mustafa Pašo so nato v Beogradu zadavili.

Zadnja leta Mehmed IV. se po smrti velikega vezirja ni več dolgo obdržal na prestolu. V Veliki turški vojni (1683-1699) je njegovo cesarstvo prvič prešlo v defenzivo. Zaradi velikih izgub ga je leta 1687 Yeğen Osman s pomočjo janičarjev odstavili in zaprl v palačo Topkapi. Umrl je leta 1693 v palači Edirne. Pokopan je v grobnici Turhan Hatice Sultan v bližini mošeje njegove matere.

Nasledil ga je brat Sulejman II.. Družina Mehmedovo najljubše haremsko dekle je bila sužnja Emetullah Rabia Gülnûş Sultan, ki so jo pripeljali iz Rethymnona na Kreti.Nekateri viri trdijo, da je bila po rodu Grkinja z imenom Evmanija, drugi pa da je bila Benečanka iz družine Verzini, ki je živela na Kreti.

Njuna dva sinova sta bila kasnejša sultana Mustafa II. (1695–1703) in Ahmed III. (1703–1730).

Sklici

[star 51 let]

Kategorija:Osmanski sultani