Osebna prelatura je v Rimskokatoliški cerkvi nosilec inkardinacije oz. oblika organizacije, katera je bila ustanovljena s motuproprijem Ecclesiae Sanctae papeža Pavla VI. z dne 6. avgusta 1966Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 129.. Glavni namen osebne prelature je tako, da zagotovi čim bolj enakomerno porazdelitev klerikov po celotni Cerkvi; kleriki tako niso inkardinirani v delne Cerkve (npr. v lokalne/teritorialne škofije), ampak so neposredno podrejeni osebni prelaturi. V skladu s kanonom 294 Zakonika cerkvenega prava so lahko člani osebnih prelatur le svetni duhovniki, diakoni in gojenci semenišč osebne prelature. Vodja prelature je prelat, ki opravlja funkcijo ordinarijaBorut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 130.. Osebna prelatura pa je neposredno podrejena papežu.
Trenutno edina osebna prelatura Rimskokatoliške cerkve je Opus Dei, kateri je ta status dobil 28. novembra 1982 z apostolsko konstitucijo Ut sit validum, katero je izdal papež Janez Pavel II.Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 131..
Viri in opombe
Glej tudi osebni ordinariat kanonsko pravo
Kategorija:Kanonsko pravo *