Mjaoji (tudi ljudstvo Hmong - človek) so uradno ena največjih etničnih manjšin z več kot 56 uradnimi etničnimi skupinami in narečji. Mjaoji živijo predvsem v gorah južne Kitajske, ki obsegajo province Guidžov, Junan, Sečuan, Hubej, Hunan, Guangši, Guangdong in Hainan. Nekatere podskupine Mjaojev, predvsem ljudstvo Hmong, so se izselile iz Kitajske v jugovzhodno Azijo (Mjanmar, Severni Vietnam, Laos in Tajska). Po komunističnem prevzemu Laosa leta 1975 se je velika skupina beguncev Hmongov naselila v več zahodnih državah, predvsem v Združenih državah Amerike, Franciji in Avstraliji.
Mjao je kitajski izraz, ki se nanaša na številne skupine, ki imajo svoje avtonime, kot so Hmong, Hmu, Šong (Čo-Šjong) in A-Hmao. Ti ljudje (razen tistih na Hainanu) govorijo hmongške jezike, poddružino jezikov Hmong-Mjen (Mjao-Jao), ki vključuje številne medsebojno nerazumljive jezike, kot so štiri glavne skupine, ki sestavljajo jezik Mjao: Hmong, Hmub, Šong in A-Hmao.
Krovna skupina Mjaojev ni strogo opredeljena z jezikom ali etnično pripadnostjo. Vse podskupine Mjaojev niso govorci hmongščine, ker kitajska vlada ljudstvo Kem Di Mun, ki govori mjensko, na Hainanu prav tako označuje kot Mjao, čeprav so njihovi jezikovno in kulturno identični sorojenci v celinski Kitajski označeni kot Jao. Tudi vsi govorci hmongščine ne pripadajo Mjao; na primer, govorci jezikov Bunu in Baheng so označeni kot Jao, govorci jezikov Šeic pa kot Še ali Jao. Mjao so največja manjšinska skupina na Kitajskem brez avtonomne regije.
Mjao in Hmong
Uradni status ljudstva Mjao Izraz Mjao je leta 1949 pridobil uradni status kot minzu (etnična skupina), ki zajema skupino jezikovno sorodnih etničnih manjšin (Hmong, Hmao, Hmu, Šong) v jugozahodni Kitajski. To je bil del širših prizadevanj za identifikacijo in razvrščanje manjšinskih skupin, da bi se pojasnila njihova vloga v nacionalni vladi, vključno z vzpostavitvijo avtonomnih upravnih enot in dodelitvijo sedežev za predstavnike v provincialni in nacionalni vladi. Pri prizadevanjih za prisvojitev imena Mjao kot uradnega imena njihove narodnosti minzu so pomembno prispevali trije intelektualci ljudstva Mjao. Po besedah Garyja Yia Leeja, ki je pisal v reviji Hmong Studies Journal, je bila odločitev, da se identificirajo kot Mjao, premišljena in strateška odločitev, ki so jo zagovarjali njeni člani, saj so prepoznali njene potencialne koristi. Namesto da bi bili razdeljeni na več manjših skupin s kratko in temačno zgodovino, so se Mjaoji odločili sprejeti eno etnično ime, ki predstavlja 9,2 milijona ljudi in trdi, da imajo dolgo zgodovino, ki sega v starodavno Kitajsko. Njihova večja populacija jim je dala moč in podporo, ki ustreza peti največji narodnosti na Kitajskem. Poleg tega so se s trditvijo o sorodstvu s San Miao, omenjenim v starodavni kitajski zgodovini, postavili kot prebivalci Kitajske, ki so obstajali že pred prihodom Hanov, kar je današnjemu Mjao dalo »legendarni status«, ki »podeljuje dostojanstvo velike antike, avtoritete in trdnega položaja v dokumentarnih zapisih«.
Zgodovinska uporaba V preteklosti se je izraz Mjao za različna ljudstva, ki niso pripadniki dinastije Han, uporabljal nedosledno. Zgodnja imena, ki temeljijo na kitajskem jeziku, so uporabljala različne transkripcije: Miao, Miao-tse, Miao-tsze, Meau, Meo, mo, Miao-tseu itd. V jugovzhodni Aziji so besede, izpeljane iz kitajskega Mjao, dobile pomen, ki so ga podskupine, ki so živele v tej regiji, dojemale kot slabšalnega. Izraz se je ponovno pojavil v dinastiji Ming (1368–1644), ko je dobil konotacijo »barbar«. Ker je različica Nanmana, se je uporabljal za označevanje avtohtonih prebivalcev južnega Kitajske, ki se niso asimilirali v kulturo Han. V tem času se pojavljajo omembe »surovega« (生 Sheng) in »kuhanega« (熟 Shu) Mjao, ki se nanašajo na stopnjo asimilacije in političnega sodelovanja obeh skupin, zaradi česar jih je lažje razvrstiti. Šele v času dinastije Čing (1644–1911) se v pisni obliki pojavijo bolj natančne razlike. Tudi takrat je lahko razločevanje, katere etnične skupine so vključene v različne klasifikacije, zapleteno. Hmongi, ki so se upirali asimilaciji in političnemu sodelovanju, so skozi zgodovino imeli nagnjenost, da so vsa ljudstva Mjao združili pod izrazom Hmong zaradi morebitne slabšalne uporabe izraza Mjao. Vendar ni gotovo, ali se je Mjao v zgodovinskih zapisih dejansko nanašal na Hmong in ali sodobna nad-etno nacionalna skupina Mjao vključuje več drugih skupin poleg Hmongov. V sodobni Kitajski se izraz še naprej uporablja za tamkajšnje ljudstvo Mjao.
Po Rueyju (1962) lahko način uporabe imena Mjao v kitajščini v grobem razdelimo na tri obdobja: legendarno obdobje od 2300 pr. n. št. do 200 pr. n. št., nato obdobje, ko se je izraz na splošno nanašal na južne barbare do leta 1200 n. št., in nato sodobno obdobje, v katerem so bili verjetno vključeni tudi Hmongi. V 20. stoletju so zahodni misijonarji Hmong in Hmao imenovali »Veliki cvetlični Mjao« (Da Hua Miao) in »Mali cvetlični Miao« (Šjao Hua Miao). Drug vir navaja, da so bili Zeleni in Beli Miao Hmong, Cvetlični Miao Hmao, Črni Miao Hmu in Rdeči Miao Šong. Po Še Miaojun je Mjao obstajal le kot eksonim v domišljiji tujcev vse do dinastije Čing. Ni se nanašal na nobeno samoopredeljeno etnično skupino, ki bi jo združevalo ozemlje ali jezik. Drugi verjamejo, da se je identiteta Mjao pojavila med upori v 18. in 19. stoletju.
Čeprav Mjao sami uporabljajo različne samopoimenovanja, jih Kitajci tradicionalno razvrščajo glede na najbolj značilno barvo ženskih oblačil. Spodnji seznam vsebuje nekaj teh samopoimenovanj, barvnih oznak in glavnih regij, ki jih naseljujejo štiri glavne skupine Mjao na Kitajskem: Ghao Šong/Čo Šjong; ŠXong; Rdeči Mjao; Čo Šjong Mjao: Zahodni Hunan Gha Ne/Ka Nao; Hmub; Črni Mjao; Mhub Mjao: Jugovzhodni Guidžov A-Hmao; Veliki cvetlični Mjao: Zahodni Guidžov in severovzhodni Junan Gha-Mu; Hmong, Mong; Beli Mjao, Zeleni/Modri Mjao, Majhen cvetlični Mjao; Južni in Vzhodni Junan, Južni Sečuan in Zahodni Guidžov
Razlike med ljudstvom Miao in Hmong Kljub temu, da govorijo sorodne jezike, ki pripadajo hmongski jezikovni skupini, imajo štiri glavne etnične skupine, ki sestavljajo uradno manjšino Mjao, malo skupnega in njihovi jeziki so medsebojno nerazumljivi. Celo skupina, ki je najbližje Hmongom, Hmao, govori jezik, ki se od Hmonga razlikuje tako kot se italijanščina razlikuje od francoščine. Že pred tisoč leti so se bistveno razšli, po tem pa morda sploh niso imeli nobene povezave med seboj. Brez uradne razvrstitve kot manjšine Mjao po letu 1949 je malo verjetno, da bi lahko prepoznali kakršno koli medsebojno sorodnost. Vendar nobena od štirih skupin ni dobila uradnega statusa ločene manjšine na Kitajskem. Njihova imena Kitajci na splošno ne prepoznajo in se uporabljajo le kot del lokalnega ljudskega jezika. Posledično se je le majhen del sodobnega ljudstva Mjao sprva opredelil kot Hmong. Od devetih milijonov Mjao (2005) jih je približno tretjina (3 milijone) Hmongov. Cheung (1996) ugotavlja, da od treh glavnih besedil o kulturi in zgodovini ljudstva Mjao, ki so jih napisali sami, nobenega ni napisal Hmong.
Neenakovrednost med ljudstvom Mjao in Hmong je bila potrjena v interakcijah med begunci Hmong in Mjao. Ko so begunci Hmong iz Francije in ZDA prvič stopili v stik z ljudstvom Mjao iz Kitajske na uradno odobrenih obiskih, so jih predstavili ljudstvu Šong Mjao, ki ni bilo niti Hmong niti ni govorilo jezika Hmong. Očividec pripoveduje več primerov, ko sta Hmong in Hmao neuspešno poskušala razumeti jezika drug drugega. Srečala sta tudi vrsto ljudstev Mjao, ki niso več govorili svojega maternega jezika in so znali le kitajščino. Obiskovalci Hmongov sami niso bili iz Kitajske, temveč iz jugovzhodne Azije. Nekateri Hmongi so šli še dlje, da bi po neuradnih kanalih poiskali 'prave Hmonge', s katerimi bi se lahko pogovarjali v jeziku Hmong. Vendar so tudi po tem, ko so jih uspešno našli, ugotovili, da obstajajo narečne različice, ki se razlikujejo od Hmonga, v katerem so odraščali. Ko so begunci Hmong odkrili razlike med seboj in kitajskimi Mjao, so se nekateri ne-Hmong Mjao ljudje, kot so Hmu, začeli imenovati Hmong, da bi izrazili nacionalistična čustva. K temu trendu prispeva tudi težnja profesionalnih jezikoslovcev, da uporabljajo imena manjših etničnih skupin za označevanje širših kategorij, kot so jeziki Hmong-Mjen, namesto jezikov Mjao-Jao. To je posledica prevelikega vpliva skupin zunaj Azije, kot sta Hmong in Mjen, ki znajo artikulirati svoj cilj, kar vpliva na nekatera proto-nacionalistična gibanja znotraj Mjao, da se identificirajo kot Hmong, čeprav v resnici niso Hmong.
Spolne vloge Status žensk V primerjavi s konfucijanskimi načeli, ki so se tradicionalno izvajala nad ženskami v nekaterih regijah Kitajske, je kultura Mjao na splošno manj stroga pri kategorizaciji ženskih vlog v družbi. Ženske Mjao so relativno bolj neodvisne, mobilne in družbeno svobodo. Znane so po svoji močni volji in politični usmerjenosti. Aktivno prispevajo k svojim skupnostim na področju socialnega varstva, izobraževanja, umetnosti in kulture ter kmetijstva.
Ženske Mjao kažejo veliko spretnost in umetniško spretnost pri izdelovanju tradicionalnih oblačil in ročnih del. Odlikujejo se v vezenju, tkanju, rezanju papirja, batiku in zapletenem ulivanju nakita. Od telovnikov, plaščev, klobukov, ovratnikov in manšet do polnih kril in nosilk za dojenčke so vzorci na njihovih oblačilih izjemno zapleteni in pisani s čistimi linijami. Dekleta, stara okoli sedem let, se vezenja naučijo od mater in sester, do najstniških let pa so že precej spretna. Poleg tega je srebrni nakit Mjao značilen po svojem dizajnu, slogu in izdelavi. Srebrni nakit Mjao je v celoti ročno izdelan, izrezljan z drobnimi okrasnimi vzorci. Ni ga enostavno izdelati in ni nobene končne mojstrovine, ki bi bila popolnoma enaka drugi. Vezenine Mjao in srebrni nakit sta zelo cenjena, nežna in lepa.
Srebrni nakit je zelo dragocena obrt ljudstva Mjao. Poleg tega, da je kulturna tradicija, simbolizira tudi bogastvo žensk Mjao. Kot pravi pregovor Mjao: »Dekle, okrašeno brez srebra ali vezenin, ni dekle«. Ženske Mjao so včasih opredeljene po količini srebrnega nakita, ki ga nosijo ali imajo v lasti. Še posebej pomembno je nositi težka in zapletena srebrna pokrivala in nakit ob pomembnih priložnostih in praznikih, zlasti med porokami, pogrebi in spomladanskimi praznovanji. Srebrni nakit je bistveni element zakonov Mjao, zlasti za nevesto. Družine so začele hraniti srebrni nakit za dekleta že v zgodnji mladosti, saj so si želele, da bi se njihove hčere dobro poročile, saj je velika količina srebrnega nakita predstavljala bogastvo družine. Čeprav se vse večje število prebivalcev ljudstva Mjao seli iz podeželskih regij v mesta, nova generacija spoštuje srebrno dediščino družin in je pripravljena to prakso prenesti naprej kot kulturno tradicijo bolj kot kot dokaz družinskega bogastva.
Delovna sila in dohodek Čeprav ženske Mjao niso strogo regulirane, se njihov družbeni status pogosto ocenjuje kot nižji od statusa moških, kot v večini patriarhalnih družb. Naj bo to v samooskrbnem gospodarstvu ali ne, so moški glavna gospodarska sila in zagotavljajo stabilen vir dohodka za družino. Ženske so v prvi vrsti vključene v socialno varstvo, gospodinjske obveznosti in dodatno zaslužijo dodaten dohodek.