sličica|desno|200px|Mednarodni simbol za biološko nevarnost Biološko orožje je vsako bojno sredstvo v obliki patogenega organizma ali njegovega toksina, namenjeno za povzročitev obolenja ali smrti ljudi, živali ali rastlin, in se ga uvršča med orožja za množično uničevanje.Roy, 2003, str. 383.Langford, 2004, str. 153.
Uporabo biološkega orožja je mogoče zaslediti že pri Asircih, ki so sovražne vodnjake zastrupljali z rženimi rožički, pomembno vlogo pa je imelo v srednjem veku zaradi povzročitve epidemije črne smrti. Od druge svetovne vojne naprej ni bilo potrjenega primera o uporabi orožja. Shranjevanje, kopičenje in uporaba biološkega orožja je od leta 1972 prepovedana s Konvencijo o biološkem in toksičnem orožju. Tajno uporabo orožja s strani nacionalne države ali uporabo s strani nenacionalnih skupin se lahko obravnava kot bioterorizem.
Čeprav je v naravi prisotno veliko število kužnih oz. patogenih mikrobov, ki bi lahko povzročili bolezen ali smrt, je le majhno število uporabno za namene biološkega orožja, kar določa predvsem enostavnost pridobitve, obdelave in uporabe mikrobov, stopnja kužnosti in smrtnosti ter nedostopnost cepiva ali ustrezna dovzetnost za okužbo. V primerjavi z drugimi orožji za množično uničevanje odlikuje biološko orožje predvsem razmeroma nizka cena izdelave in oteženo odkrivanje uporabe.Caudle, L.C. "The biological warfare threat" . Pridobljeno 18.07.2009.
Najučinkovitejši način uporabe je razpršenje aerosolnih delcev, ki vsebujejo kužne mikrobe, manj učinkovita pa je uporaba eksplozivnih naprav, okuženje oziroma kontaminacija vode in hrane ter prenos z živalskimi prenašalci bolezni oziroma vektorji.
Pri preventivi in zaščiti pred biološkim orožjem je pomembno zgodnje odkrivanje uporabe in krizno obveščanje prebivalstva ter razni zaščitni sistemi in ukrepi, tako na kolektivni oz. skupinski ravni, kot so evakuacija in karantena, kot tudi na individualni ravni, kot so zaščitne obleke in dekontaminacija.
Zgodovina Uporaba biološkega orožja ni novi koncept vojskovanja, kar dokazujejo številne uporabe le-tega skozi zgodovino, tako s strani držav kot tudi drugih organizacij in posameznikov. Pred 20. stoletjem se je biološko orožje uporabljalo v treh oblikah:Langford, 2004, str. 139. zastrupljenje hrane in vode s kužnim materialom, uporaba mikroorganizmov, toksinov in živali (mrtvih ali živih) v oborožitvenih sistemih, uporaba biološko inokulirane tkanine tj. nanos kužnega materiala na obleke.
Antični časi Uporabo biološkega orožja je mogoče zaslediti že pri Asircih, ki so sovražne vodnjake zastrupljali z rženimi rožički, glivami rži. Homer je v Iliadi in Odiseji, junaškima epoma o Trojanski vojni, opisoval uporabo puščic, katerih konice so lokostrelci namazali s strupom. Med prvo sveto vojno v Grčiji, okoli leta 590 pr. n. št. so oblegovalci mesta Kirra zastrupljali mestne zaloge vode s strupenimi telohi. Tudi rimski vojskovodja Manij Akvilski naj bi okoli leta 130 pr. n. št. zastrupljal vodnjake obleganih mest. V 4. stoletju pr. n. št. so skitski lokostrelci mazali konice puščic s strupom kač, človeško krvjo in živalskimi iztrebki z namenom povzročitve okužb ran.
Leta 184 pr. n. št. je Hanibal v boju proti pergamonskim ladjam uporabil glinene lonce napolnjene s strupenimi kačami, ki so bili odvrženi na palubje sovražnih ladij. Leta 198 je mesto Hatra odbilo napad rimske vojske, ki jo je vodil Septimij Sever, s pomočjo uporabe glinenih loncev napolnjenih z živimi škorpijoni, ki so jih odvrgli na sovražno pehoto.Cornelius Nepos, Hannibal 11.5-6. Herodian 3.9.3-8, Dio Cassius 68.31-75 ter Epitome 75.10 in 76.10. Obstaja še veliko drugih dokumentiranih primerov uporabe biološkega orožja v antičnem času.
Srednji vek thumb|left|275px|Po vsej verjetnosti je bilo tatarsko obleganje mesta Kaffa na Krimskem polotoku začetek nastopa črne smrti, od koder se je razširila po Evropi in Mediteranu.
V času srednjega veka so bila trupla žrtev bubonske kuge uporabljena kot orožje, katera so s pomočjo katapultov metali preko zidov obleganega gradu. Na osnovi dokumenta iz 14. stoletja, katerega avtor je Genoese Gabriele de’ Mussi, naj bi tatarsko obleganje Kaffe, mesta na Krimskem polotoku, bilo vzrok za nastop t. i. črne smrti, ki se je razširila po Evropi in Mediteranu ter pobila velik del prebivalstva, pri čemer so bila kot biološko orožje uporabljena trupla vojakov zlate horde.Roy, 2003, str. 385.
Pri obleganju gradu Thyne Levesque (danes Thun l’Eveque) leta 1340 med stoletno vojno so napadalci katapultirali trupla živali na oblegana mesta. Kot orožje so pogosto katapultirali tudi vsebino greznic; primer tega je spopad med protestantskimi Husiti in vojsko katoliškega kralja Sigismunda Luksemburškega v bitki za Karlštejnski grad.Langford, 2004, str. 140.
Leta 1422, med obleganjem Karlsteinskega gradu v Bohemiji, so husitski napadalci uporabljali katapulte za metanje trupel in živalskega gnoja preko zidov gradu.
Zadnji znani incident z uporabo trupel kot orožja se je zgodil leta 1710 pri napadu ruskih sil na mesto Reval (danes Talin). Leta 1785 so med obleganjen mesta La Calla tunizijske sile metale okužene obleke na mesto.
Moderna doba Evropsko osvajanje novega sveta Smrtonosnost patogenov, med katerimi so nekateri uporabljeni tudi kot biološko orožje in hkrati njihova pomembnost v človeški zgodovini, se kaže predvsem v evropskem osvajanju novega sveta, tj. Severne in Južne Amerike, zaradi česar je umrlo več milijonov Indijancev, veliko več kot pa zaradi samih vojaških spopadov s španskimi, portugalskimi, angleškimi in francoskimi vojaškimi odpravami.
Vzrok za tako obsežne epidemije leži v dejstvu, da so Evropejci že tisočletja živeli v stiku z udomačenimi živalmi, ki so bile hkrati prenašalci različnih patogenov - proti slednjim so Evropejci razvili imunsko odpornost, ameriški staroselci pa zaradi odsotnosti teh živalskih vrst v naravnem okolju niso imeli stikov s patogeni in s tem možnosti za razvoj odpornosti. Za najbolj smrtonosne so se izkazali povzročitelji črnih koz, ošpic, gripe in tifusa, pa tudi davice, malarije, mumpsa, oslovskega kašlja, kuge, tuberkuloze in rumene mrzlice; povzročitelji črnih koz in kuge so uporabljeni tudi v modernem biološkem orožju.Diamond, 2008, str. 202.
V prvih desetletjih osvajanja uporaba patogenov ni bila namerna, pač pa so bile okužbe, ki so se razvile v epidemije, rezultat stika indijanskih ljudstev z okuženimi trupli, predmeti, ljudmi in živalmi. Znana primera sta Cortésovo osvajanje azteškega imperija in Pizarrovo osvajanje inkovskega. Leta 1519 je Hernán Cortés pristal na obali Mehike s svojo odpravo, ki je štela 600 mož. Odločilno prednost v boju proti Aztekom so prinesle predvsem črne koze, ki so leta 1520 povzročile epidemijo, ki je pobila skoraj polovico vseh prebivalcev, vključno s cesarjem Cuitláhuacom; zaradi različnih epidemij je do leta 1618 na območju današnje Mehike število prebivalcev upadlo z začetnih 20 milijonov na okoli 1,6 milijona. Podobno se je zgodilo Pizarrovim osvajanjem inkovskega imperija, kjer je prav tako izbruhnila epidemija črnih koz leta 1526 in pobila večino tamkajšnega prebivalstva. Patogeni so se razširili tudi na Severno Ameriko, kamor so jih prinesli okuženi obalni Indijanci z južnih območij. Hernando de Soto, ki je leta 1540 kot prvi evropski osvajalec prispel na jugovzhod današnjih ZDA, je naletel na številna zapuščena indijanska mesta, katerih prebivalstvo so dve leti prej pomorile epidemije. Po nekaterih ocenah naj bi bilo celotno zmanjšanje indijanske populacije v novem svetu v stoletju ali dveh po Kolumbovem odkritju do 95 %.Diamond, 2008.
Kljub pomanjkanju zgodovinskih dokazov pa obstaja en dokumentirani poskus biološkega vojskovanja iz tistih časov. Leta 1763 med zavzetjem utrdbe Fort Pitt med Pontiacovim uporom, pozno v Francoski in indijanski vojni, je bila ideja glavnih pobudnikov, britanskega poveljnika lorda Jeffreyja Amhersta in švicarsko-britanskega polkovnika Henryja Bouqueta, okužiti Indijance s pomočjo podtaknjenjih odej, okuženih z virusi črnih koz. Spoznanje o britanskih in ameriških namenih biološkega vojskovanja v boju proti Indijancem je še vedno prisotno v popularni kulturi in ustnih izročilih nekaterih indijanskih plemen.Mayor, A. (1995). »The Nessus Shirt in the New World: Smallpox Blankets in History and Legend«. Journal of American Folklore 108: 54-77.
20. stoletje Prva svetovna vojna Med prvo svetovno vojno je Nemško cesarstvo razvijalo program biološkega vojskovanja. Razvili so patogene antraksa, smrkavosti, kolere, kuge ter pšenične glive. Po nekaterih podatkih naj bi bile okužbe ljudi s kugo v Sankt Peterburgu in mul s smrkavostjo na območju današnjega Iraka namerno povzročene kot del tega programa.Biological warfare Pridobljeno 11.07.2009. Poleg tega je generalštab nemške vojske s pomočjo diplomatskih kurirjev oskrboval saboterje na Finskem ter v takrat nevtralni Romuniji, Argentini in ZDA z namenom preprečevanja oskrbe zavezniških sil z živino in kmetijskimi pridelki.
Na Finskem, ki je v tistem času imela status avtonomne Velike vojvodine in je bila pod ruskim vojaškim nadzorom, se je zaradi strogih rusifikacijskih programov začel močno krepiti nacionalizem. Glavno vlogo v biološkem in gverilskem vojskovanju finskih borcev za svobodo v času prve svetovne vojne je imel baron Otto Carl Robert von Rosen, bivši poročnik v švedski vojski, ki je v Finski delal od leta 1912. Njegov način bojevanja proti ruskim silam je vključeval povzročanje epidemij antraksa v lokalnih ruskih garinzonih s podtikanjem sladkornih kock, ki so vsebovale spore bakterij antraksa, v krmo konjev ruske vojske. Na ta način so se okužili konji, z njimi pa tudi vojaki. Rezultat von Rosenovega biološkega vojskovanja ni znan, saj sta ga zasenčili februarska in oktobrska revolucija v Rusiji ter finska razlasitev neodvisnosti.Anthrax sabotage in Finland. Pridobljeno 11.07.2009.
Nemški vohun in ameriški državljan, dr. Anton Casimir Dilger, je vzpostavil skrivni laboratorij v kletnih prostorih sestrine hiše v Checy Chasu (Maryland), kjer je proizvajal in gojil patogene smrkavosti za okuženje živine v pristaniščih in celinskih zbiralnih točkah v mestih Newport News (Virginija), Norfolk, Baltimore in New York ter verjetno St. Louis in Covington.Koenig, R. (2006). The Fourth Horseman: One Man's Secret Campaign to Fight the Great War in America. PublicAffairs. ISBN 1586483722 V Argentini so nemški agentje domnevno uporabili isto vrsto patogenov v pristanišču Buenos Ariesa ter pšenične glive za uničenje pridelkov pšenice.
Z Ženevskim protokolom, podpisanim leta 1925, je mednarodna skupnost prepovedala uporabo biološkega in kemičnega orožja, vendar protokol ni vključeval prepovedi proizvodnje, gojenja ali prodaje, kar so dodali v kasnejših dogovorih.
1937–1945