Haiti, uradno Republika Haiti (francosko République d'Haïti, Taino: Ayiti/Quisqueya), je država, ki se zavzema zahodni del otoka Hispaniola, ki je drug največji otok v Velikih Antilih v Karibskem morju, vzhodno od Kube in Jamajke ter južno od Bahamov ter otokov Turks in Caicos. Zavzema zahodne tri osmine otoka, ki si ga deli z Dominikansko republiko. Na njegovem jugozahodu leži majhen otok Navassa (Navasse), ki si ga lasti Haiti, a je sporno ozemlje pod zvezno upravo Združenih držav Amerike. Haiti vključuje več priobalnih otokov: največji satelitski otok Hispaniole je Gonâve v istoimenskem, osrednjem zalivu (Golfe de la Gonâve), ki je umeščen med dva največja polotoka Hispaniole, ob južnem od njiju sta v njem še dva manjša otočka (Kajemiti; Les Cayemites) in ob jugozahodni obali največjega polotoka Île à Vache (Kravji otok). Otok Tortuga (Île de la Tortue) leži ob severni obali Haitija.
Haiti zavzema površino 27.750 km2 in je tretja največja država na Karibih z ocenjeno populacijo 11,4 milijona prebivalcev, zaradi česar je od nedavnega (poleg Kube) najštevilčneje poseljena država na Karibih. Glavno mesto je Port-au-Prince.
Otok je prvotno naseljevalo avtohtono ljudstvo Taíno, ki izvira iz Južne Amerike. Prvi Evropejci so prispeli 5. decembra 1492 s prvo odpravo Krištofa Kolumba, ki je sprva verjel, da je našel Indijo ali Kitajsko. Kolumb je nato ustanovil prvo evropsko naselbino v Ameriki, La Navidad, na današnji severovzhodni obali Haitija. Otok je zahtevala Španija in ga poimenovala La Española, ki je bil del Španskega imperija do začetka 17. stoletja. Vendar pa so konkurenčne terjatve in poravnave s Francozi privedle do tega, da je bil zahodni del otoka leta 1697 odstopiljen Franciji, ki ga je kasneje preimenovala Saint-Domingue. Francoski kolonialisti so ustanovili donosne plantaže sladkornega trsa, katerega je obdelovalo ogromno sužnjev, pripeljanih iz Afrike. Na podlagi mednarodne trgovine je z njihovo pomočjo kolonija postala ena najbogatejših na svetu.
Sredi francoske revolucije (1789–1799) so sužnji in svobodni ljudje različnih polti sprožili haitska revolucijo (1791–1804), ki jo je vodil nekdanji suženj in prvi temnopolti general francoske vojske Toussaint Louverture. Po 12 letih spopadov je sile Napoleona Bonaparteja premagal Louverturejev naslednik Jean-Jacques Dessalines (pozneje cesar Jacques I.), ki je 1. januarja 1804 razglasil suverenost Haitija – prvi neodvisni narod Latinske Amerike in Karibov, drugi Amerike, prva država, ki je odpravila suženjstvo, in edina država v zgodovini, ustanovljena z uspešnim uporom sužnjev. Poleg Alexandra Pétiona, prvega predsednika republike, so bili vsi prvi voditelji Haitija nekdanji sužnji. Po kratkem obdobju, v katerem je bila država razdeljena na dva dela, je predsednik Jean-Pierre Boyer združil državo in nato skušal spraviti celotno Hispaniolo pod nadzor Haitija, kar je sprožilo dolgo vrsto vojn, ki so se končale v 1870-ih, ko je Haiti uradno priznal državo, neodvisnost Dominikanske republike.
Prvo stoletje neodvisnosti Haitija so zaznamovali politična nestabilnost, ostrakizem mednarodne skupnosti in plačilo hromečega dolga Franciji. Politična nestanovitnost in zunanji gospodarski vpliv v državi sta spodbudila ZDA, da so zasedle državo od 1915 do 1934. Po nizu kratkotrajnih predsedstev je François 'Papa Doc' Duvalier leta 1956 prevzel oblast, s čimer se je začelo dolgo obdobje avtokratske vladavine, ki se je nadaljevala vse do njegovega sina Jean-Clauda 'Baby Doc' Duvalierja, torej do leta 1986. Za obdobje je bilo značilno državno sankcionirano nasilje nad opozicijo in civilisti, korupcija in gospodarska stagnacija. Po letu 1986 je Haiti začel poskušati vzpostaviti bolj demokratičen politični sistem.
Haiti je ustanovni član Združenih narodov, Organizacije ameriških držav (OAS), Združenja karibskih držav in Mednarodne organizacije frankofonije. Poleg CARICOM je članica Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne trgovinske organizacije in Skupnosti držav Latinske Amerike in Karibov. Zgodovinsko reven in politično nestabilen ima Haiti najnižji indeks človekovega razvoja v Ameriki. Od preloma v 21. stoletje je država preživela državni udar, ki je povzročil posredovanje ZN, pa tudi katastrofalen potres, v katerem je umrlo več kot 250.000 ljudi.
Etimologija Beseda Haiti izvira iz avtohtonega jezika taíno, v katerem pomeni "dežela visokih gora" in je poimenoval celoten otok Hispaniola. Ime je obnovil haitijski revolucionar Jean-Jacques Dessalines kot uradno ime neodvisnega Saint-Dominguea, kot poklon ameriškim predhodnikom.
V francoščini ima ï v Haïti diakritično oznako (uporablja se za prikaz, da se drugi samoglasnik izgovarja ločeno, kot v besedi naivni), medtem ko je H tiho. (V angleščini se to pravilo za izgovorjavo pogosto ne upošteva, zato se uporablja črkovanje Haiti.) Obstajajo različne anglicizacije za njegovo izgovorjavo, kot so HIGH-ti, high-EE-ti in haa-EE-ti, ki so še vedno v uporabo, vendar je HAY-ti najbolj razširjen in najbolj uveljavljen. V francoščini vzdevek Haitija pomeni "biser Antilov" (La Perle des Antilles) zaradi svoje naravne lepote in količine bogastva, ki si ga je nabrala za Kraljevino Francijo. V 18. stoletju je bila kolonija vodilni svetovni proizvajalec sladkorja in kave.
Zgodovina
Predkolumbijska zgodovina Otok Hispaniola, katerega zahodne tri osmine zaseda Haiti, je bil od približno 5000 let pred našim štetjem naseljen s skupinami Indijancev, za katere se domneva, da so prišli iz Srednje ali Južne Amerike. Genetske študije kažejo, da so bile nekatere od teh skupin povezane z Yanomami iz porečja Amazonke. Med temi zgodnjimi naseljenci so bila ljudstva Ciboney, ki so jim sledili Taíno, govorci arawakanskega jezika, katerega elementi so se ohranili v haitijski kreolščini. Ime Taíno za celoten otok je bilo Haiti ali alternativno Quisqeya.
V družbi Taíno je največjo enoto politične organizacije vodil cacique ali poglavar, kot so jih razumeli Evropejci. Otok Hipaniola je bil razdeljen na pet 'caciquedoms': Magua na severovzhodu, Marien na severozahodu, Jaragua na jugozahodu, Maguana v osrednjih regijah Cibaa in Higüey na jugovzhodu.
Kulturni artefakti Taíno vključujejo jamske slike na več lokacijah v državi. Ti so postali nacionalni simboli Haitija in turistične znamenitosti. Sodobni Léogâne, ki se je začel kot francosko kolonialno mesto na jugozahodu, je poleg nekdanje prestolnice caciquedoma Xaragua.
Kolonialna doba
Španska vladavina (1492–1625) Krištof Kolumb je 6. decembra 1492 pristal na Haitiju, na območju, ki ga je poimenoval Môle-Saint-Nicolas, in zahteval otok za kastiljsko krono. Devetnajst dni pozneje je njegova ladja Santa María nasedla blizu današnjega mesta Cap-Haïtien. Kolumb je na otoku pustil 39 mož, ki so 25. decembra 1492 ustanovili naselje La Navidad. Odnosi z domačimi ljudstvi, sprva dobri, so se porušili in naseljence so pozneje pobili Taíno.
Mornarji so prenašali endemične evroazijske nalezljive bolezni, na katere staroselci niso imeli imunitete, zaradi česar so v epidemijah v velikem številu umirali. Prva zabeležena epidemija črnih koz v Ameriki je izbruhnila na Hispanioli leta 1507. Njihovo število se je še dodatno zmanjšalo zaradi ostre sistema encomienda, v katerem so Španci prisilili domorodce k delu v rudnikih zlata in plantažah.
Španci so sprejeli zakone Burgosa, 1512–13, ki so prepovedali trpinčenje domačinov, podprli njihovo spreobrnitev v katolištvo in dali pravni okvir encomiendam. Domorodce so pripeljali na ta mesta, da bi delali v posebnih nasadih ali panogah.
Ko so Španci ponovno osredotočili svoja kolonizacijska prizadevanja na večja bogastva celinske Srednje in Južne Amerike, se je Hispaniola v veliki meri zmanjšala na trgovsko in oskrbovalno postajo. Posledično je postalo piratstvo zelo razširjeno, spodbujale pa so ga evropske sile, ki so sovražne Španiji, kot sta Francija (na podlagi Île de la Tortue) in Anglija. Španci so večinoma zapustili zahodno tretjino otoka in se osredotočili na kolonizacijo na vzhodni dve tretjini. Zahodni del otoka so tako postopoma poselili francoski bukanarji; med njimi je bil Bertrand d'Ogeron, ki mu je uspelo gojiti tobak in rekrutiral številne francoske kolonialne družine z Martinika in Guadeloupa. Leta 1697 sta Francija in Španija poravnali svoje sovražnosti na otoku s pogodbo iz Ryswicka iz leta 1697, ki je med seboj razdelila Hispaniolo.
Francoska vladavina (1625–1804) Francija je prejela zahodno tretjino in jo pozneje poimenovala Saint-Domingue, francoski ekvivalent Santo Dominga, španske kolonije na Hispanioli. Francozi so se lotili ustvarjanja nasadov sladkorja in kave, ki jih je obdelovalo ogromno sužnjev, uvoženih iz Afrike, in Saint-Domingue je postal njihova najbogatejša kolonialna posest.
Francoskih naseljencev je bilo s sužnji skoraj 10 proti 1. Po popisu iz leta 1788 je prebivalstvo Haitija sestavljalo skoraj 25.000 Evropejcev, 22.000 svobodnih barv in 700.000 afriških sužnjev. Nasprotno pa je do leta 1763 belo prebivalstvo francoske Kanade, veliko večjega ozemlja, štelo le 65.000. Na severu otoka so sužnji lahko ohranili številne vezi z afriškimi kulturami, vero in jezikom; te vezi so na novo uvoženi Afričani nenehno obnavljali. Nekateri zahodnoafriški sužnji so se držali svojih tradicionalnih prepričanj Vodouja, tako da so jih na skrivaj sinkretizirali s katolištvom.
Francozi so sprejeli Code Noir ("Črni zakonik"), ki ga je pripravil Jean-Baptiste Colbert in ratificiral Ludvik XIV, ki je določil pravila o ravnanju s sužnji in dovoljenih svoboščinah. Saint-Domingue opisujejo kot eno najbolj brutalno učinkovitih kolonij sužnjev; ena tretjina na novo uvoženih Afričanov je umrla v nekaj letih. Veliko sužnjev je umrlo zaradi bolezni, kot so črne koze in tifus. Imele so nizko rodnost in obstajajo dokazi, da so nekatere ženske splavile plodove, namesto da bi rojevale otroke v suženjstvu. Trpelo je tudi okolje kolonije, saj so bili gozdovi izkrčeni, da bi naredili prostor za nasade, zemljišča pa so bila preobremenjena, da bi francoskim lastnikom nasadov pridobili največji dobiček.
Tako kot v svoji koloniji v Louisiani je francoska kolonialna vlada dovolila nekatere pravice svobodnim barvnim ljudem (gens de couleur), mešanim rasnim potomcem evropskih moških kolonistov in afriških sužnjic (in kasneje mešanih ras). Sčasoma so bili mnogi izpuščeni iz suženjstva in ustanovili so ločen družbeni razred. Beli francoski kreolski očetje so svoje sinove mešane rase pogosto pošiljali v Francijo na izobraževanje. Nekaj barvnih mož je bilo sprejetih v vojsko. Več svobodnih barvnih ljudi je živelo na jugu otoka, blizu Port-au-Princea, in mnogi so se poročili znotraj svoje skupnosti. Pogosto so delali kot obrtniki in trgovci ter začeli imeti v lasti nekaj premoženja, vključno s svojimi sužnji. Svobodni barvni ljudje so kolonialno vlado zaprosili za razširitev njihovih pravic.
Brutalnost suženjskega življenja je mnoge sužnje pripeljala do pobega v gorata območja, kjer so ustanovili svoje avtonomne skupnosti in postali znani kot Maroons. En vodja Maronov, François Mackandal, je vodil upor v 1750-ih, vendar so ga Francozi pozneje ujeli in usmrtili.
Haitijska revolucija (1791–1804) Navdihnjeni s francosko revolucijo iz leta 1789 in načeli človekovih pravic so francoski naseljenci in svobodni barvni ljudje zahtevali večjo politično svobodo in več državljanskih pravic. Napetosti med tema dvema skupinama so vodile v konflikt, saj je Vincent Ogé leta 1790 ustanovil milico svobodnih barv, kar je povzročilo njegovo ujetje, mučenje in usmrtitev. Ko so začutili priložnost, so avgusta 1791 na severnem Haitiju ustanovili prve vojske sužnjev pod vodstvom Toussainta Louverturea, ki jih je navdihnil Vodou houngan (duhovnik) Boukman in podprli Španci v Santo Domingu – kmalu je izbruhnil popoln upor sužnjev. po vsej koloniji.