Kabúl (perzijsko in paštunsko ) je glavno in največje mesto Afganistana. Mesto je administrativno razdeljeno na 22 občinskih okrajev. Leta 2023 je bilo prebivalstvo ocenjeno na 4,95 milijona ljudi. V sodobnem času je Kabul služil kot politično, kulturno in gospodarsko središče Afganistana. Zaradi hitre urbanizacije je postal primarno mesto v državi in 75. največje mesto na svetu.
Sodobno mesto Kabul leži visoko v ozki dolini v gorovju Hindukuš in je omejeno z reko Kabul. Z nadmorsko višino 1790 metrov je eno najvišjih glavnih mest na svetu. V središču mesta so njegove stare soseske, vključno z območji Khašti, Khabgah, Kahforoši, Deh-Afghanan, Ghaderkuni, Čandavel, Šorbazar, Saraji in Baghe Alimardan.
Kabul naj bi bil star več kot 3500 let, omenjen pa je bil v času Ahemenidskega cesarstva. Je na križišču v Aziji – približno na pol poti med Carigradom v Turčiji na zahodu in Hanojem v Vietnamu na vzhodu – mesto je na strateški lokaciji ob trgovskih poteh Srednje in Južne Azije. Bil je ključna destinacija na starodavni svilni poti in je tradicionalno veljal za stičišče med Tatarijo, Indijo in Perzijo. Skozi stoletja je bil Kabul pod vladavino različnih dinastij in imperijev, vključno s Selevkidi, baktrijskimi Grki, Maurijci, Kušani, hindujskimi šahi, zahodnimi Turki, turškimi šahi, Samanidi, Horezmijci, Timuridi, Mongoli in Arman Rajamajhis.
V 16. stoletju je Mogulsko cesarstvo uporabljalo Kabul kot poletno prestolnico, v tem času pa je uspeval in povečal svoj pomen. Po invaziji Nader Šaha na Indijo je za kratek čas prišla pod nadzor Afšaridov, dokler leta 1747 končno ni prišla pod lokalno oblast Afganistanskega imperija. Kabul je postal glavno mesto Afganistana leta 1776 med vladavino Timur Šah Durranija (sin Ahmad Šaha Durrani). V 19. stoletju so mesto zasedli Britanci: po vzpostavitvi zunanjih odnosov in dogovorov so se umaknili iz Afganistana in se vrnili v Britansko Indijo.
Kabul je znan po zgodovinskih vrtovih, bazarjih in palačah, kot so Baburjevi vrtovi, palača Darul Aman in Arg. V drugi polovici 20. stoletja je mesto postalo postaja na hipijevski poti, ki so jo podali številni Evropejci in pridobilo vzdevek Pariz Srednje Azije. To obdobje miru se je končalo leta 1978 z revolucijo Saur in poznejšim sovjetskim vojaškim posegom leta 1979, ki je sprožil 10-letno sovjetsko-afganistansko vojno. 1990-ta so zaznamovale državljanske vojne med odcepljenimi frakcijami razpuščenih afganistanskih mudžahidov, ki so uničile velik del mesta. Leta 1996 so Kabul po štirih letih vmesnih spopadov zavzeli talibani. Mesto je pod talibansko oblastjo pripadlo Združenim državam po ameriški invaziji na Afganistan, ki je sledila napadom 11. septembra v ZDA leta 2001. Leta 2021 so Kabul ponovno zasedli talibani po umiku ameriških in Natovih vojaških sil iz Afganistana.
Toponimija in etimologija Kabul se piše tudi kot Cabool, Cabol, Kabol ali Cabul.
Kabul je bil v svoji zgodovini znan pod različnimi imeni. Njegov pomen ni znan, vendar »gotovo datira pred prihodom islama, ko je bil pomembno središče na poti med Indijo in helenskim svetom«. V sanskrtu je bil znan kot Kubha, medtem ko so ga grški avtorji klasične antike omenjali kot Kophen, Kophes ali Koa. Kitajski popotnik Šuanzang (fl. 7. stol. n. št.) je mesto zapisal kot Koafu (高附). Ime Kabul je bilo najprej uporabljeno za reko Kabul, preden je bilo uporabljeno za območje, ki leži med Hindukušem in Sindom (današnji Pakistan). To območje je bilo znano tudi kot Kabulistan. Alexander Cunningham (umrl 1893) je v 19. stoletju opazil, da je Kaofu, kot so zapisali Kitajci, po vsej verjetnosti ime »enega od petih plemen Juči ali Tukhari«. Cunningam je dodal, da je to pleme dalo ime mestu, potem ko so ga zasedli v 2. stoletju pred našim štetjem. Ta »domneva se zdi verjetna«, saj je afganistanski zgodovinar Mir Ghulam Mohamed Ghobar (1898–1978) zapisal, da je bil Kabul v Avesti (sveti knjigi zaratustrstva) znan kot Vaekereta, medtem ko so ga antični Grki označevali kot Ortospana ('Visoki kraj'), kar ustreza sanskrtski besedi Urddhastana, ki je bila uporabljena za Kabul. Grški geograf Ptolemaj (umrl ok. 170 n. št.) je Kabul zapisal kot Καβουρα (Kabura).
Po legendi naj bi bilo v Kabulu jezero, sredi katerega naj bi bil tako imenovani 'Otok sreče', kjer je živela vesela družina glasbenikov. Po tej isti legendi je otok postal dostopen po ukazu kralja z izgradnjo mostu (tj. pul v perzijščini), narejenega iz slame (tj. kah v perzijščini). Po tej legendi je ime Kabul torej nastalo kot rezultat kombinacije teh dveh besed, tj. kah + pul. Concise Oxford Dictionary of World Place Names trdi, da je »namig, da je ime izpeljano iz arabskega korena qbl 'sestanek' ali 'sprejemanje', malo verjeten«.
Ni znano, kdaj je bilo mesto prvič uporabljeno ime Kabul. Prišlo je v ospredje po uničenju Kapise in drugih mest v današnjem Afganistanu s strani Džingiskana (okoli 1162–1227) v 13. stoletju. Osrednja vloga mesta v regiji in njegov kulturni pomen kot povezava etničnih skupin v regiji sta povzročila, da je Kabul v poznem 20. stoletju postal znan kot Pariz Srednje Azije.
Zgodovina Antika Izvor Kabula, kdo ga je zgradil in kdaj, je večinoma neznan.Adamec, p.231 Hindujska Rigveda, sestavljena med letoma 2000 in 1500 pred našim štetjem in eno od štirih kanoničnih besedil hinduizma in Avesta, primarni kanon besedil zaratustrstva, se nanašata na reko Kabul in naselje, imenovano Kubha.
Kabulska dolina je bila del Medijskega cesarstva (okoli 678–549 pr. n. št.). Leta 549 pr. n. št. je Medijsko cesarstvo priključil Kir II. in Kabul je okoli 550–330 pr. n. št. postal del Ahemenidskega cesarstva. V tem obdobju je Kabul postal središče učenja Zaratustrstva, ki sta mu sledila budizem in hinduizem. Napis na nagrobniku Dareja I. navaja Kabul kot eno od 29 držav Ahemenidskega cesarstva.
Ko je Aleksander Veliki priključil Ahemenidsko cesarstvo, je regija Kabul prišla pod njegov nadzor. Po njegovi smrti je njegovo cesarstvo zasegel njegov general Selevk in postal del Selevkidskega cesarstva. Leta 305 pr. n. št. se je Selevkidsko cesarstvo razširilo na reko Ind, kar je povzročilo trenja s sosednjim Maurijskim cesarstvom.
V maurijskem obdobju je cvetela trgovina zaradi enotnih uteži in mer. Razvili so namakalne naprave za javno rabo, kar je privedlo do povečanja pridelkov. Ljudje so bili zaposleni tudi kot obrtniki, draguljarji in mizarji.
Grško-baktrijsko kraljestvo je prevzelo nadzor nad Kabulom od Maurijcev v začetku 2. stoletja pr. n. št., nato pa so mesto izgubili v korist svojih naslednikov v Indo-grškem kraljestvu okoli sredine 2. stoletja pr. n. št. Ti vladarji so zelo podpirali budizem in večina ljudi v mestu je bila pripadnikov te vere. Indo-Skiti so izgnali Indo-Grke do sredine 1. stoletja pr. n. št., vendar so približno 100 let kasneje mesto izgubili v korist Kušanskega cesarstva.
V nekaterih klasičnih grških spisih je omenjen kot Kophes ali Kophene. Kitajski budistični menih Hsuan Tsang omenja mesto kot Kaofu v 7. stoletju našega štetja. Osvojil ga je kušanski cesar Kujula Kadphises okoli leta 45. našega štetja in je ostal kušansko ozemlje vsaj do 3. stoletja našega štetja. Kušani so bili indoevropsko govoreča ljudstva, povezana z Jueži in s sedežem v Baktriji.A. D. H. Bivar, KUSHAN DYNASTY , in Encyclopaedia Iranica, 2010
Okoli leta 230 našega štetja je Sasanidsko cesarstvo premagalo Kušane in jih nadomestilo s sasanidskimi vazali, znani kot Indo-Sasanidi. V sasanidskem obdobju se je mesto v pahlavijskih pisavah imenovalo Kapul. Kapol v perzijskem jeziku pomeni 'Kraljevi' (ka) most (pol), ki je posledica glavnega mostu na reki Kabul, ki je povezoval vzhodni in zahodni del mesta. Leta 420 našega štetja je Indo-Sassanide iz Afganistana pregnalo pleme Šionit, znano kot Kidariti, ki so jih nato v 460. letih nadomestili Heftaliti. Postalo je del preživelega turškega kraljestva Šahi Kapisa, znanega tudi kot Kabul-Šahan. Po Al-Birunijevem Táríkhu-l Hindu so Kabulu vladali knezi turškega rodu. Med letoma 801 in 815 ga je kratek čas držal Tibetanski imperij.
Islamizacija in mongolska invazija
Islamsko osvajanje je doseglo današnji Afganistan leta 642 n. št., v času, ko je bil Kabul neodvisen. Do takrat je Kabul politično in kulturno veljal za del indijskega sveta. Za islamizacijo regije je bilo izvedenih več neuspešnih ekspedicij. V enem od njih je Abdur Rahman bin Samara prispel v Kabul iz Zaranja v poznih 600. letih in spreobrnil 12.000 prebivalcev v islam, preden je zapustil mesto. Muslimani so bili manjšina, dokler Jakub bin Laith as-Saffar iz Zaranja leta 870 ni osvojil Kabula od Hindujskih šahijev in ustanovil prvo islamsko dinastijo v regiji. Poročali so, da so bili vladarji Kabula muslimani, v bližini pa so živeli nemuslimani. Iranski popotnik in geograf Istakhri ga je leta 921 opisal:
V naslednjih stoletjih so mesto zaporedoma nadzorovali Samanidi, Gaznavidi, Guridi, Horezmšani, Karlughidi in Khaldžidži. V 13. stoletju so vdori Mongolov povzročili veliko uničenje v regiji. Poročilo o pokolu v bližini Bamijana je zabeleženo okoli tega obdobja, kjer so mongolske čete uničile celotno prebivalstvo doline kot maščevanje za smrt Džingiskanovega vnuka. Posledično so številni domačini iz Afganistana pobegnili na jug proti Indijski podcelini, kjer so nekateri ustanovili dinastije v Delhiju. Čagatajski kanat in Kartidi so bili vazali Ilkanata do razpada slednjega leta 1335.
Po obdobju dinastije Khaldži leta 1333 je slavni maroški učenjak Ibn Battuta obiskal Kabul in zapisal:
Timuridsko in mogulsko obdobje
V 14. stoletju je Kabul postal glavno trgovsko središče pod kraljestvom Timurja (Timur Lenk). Leta 1504 je mesto padlo v roke Baburja s severa in postalo njegov sedež, ki je postalo eno glavnih mest njegovega poznejšega Mogulskega cesarstva. Leta 1525 je Babur v svojih spominih opisal Kabulistan tako, da je zapisal:
Mirza Muhamed Haidar Dughlat, pesnik iz Hindustana, ki je takrat obiskal mesto, je zapisal: »Jejte in pijte v Kabulu: je gora, puščava, mesto, reka in vse ostalo.« Od tod je Babur leta 1526 začel osvajati Hindustan, ki mu je vladala afganistanska dinastija Lodi in se je začel vzhodno od reke Ind v današnjem Pakistanu. Babur je imel Kabul rad zaradi dejstva, da je v njem živel 20 let in so mu bili ljudje zvesti, vključno z vremenom, ki ga je bil vajen. Njegova želja, da bi bil pokopan v Kabulu, je bila končno uslišana. Napis na njegovi grobnici vsebuje znameniti perzijski distih, ki pravi:
اگرفردوس روی زمین است همین است و همین است و همین است
transkripcija:
Agar fardus rui zamayn ast', hameen ast', o hameen ast', o hameen ast'.
(Če obstaja raj na zemlji, je to ta, in je ta, in je ta!)
Kabul je ostal pod mogulsko oblastjo naslednjih 200 let. Čeprav se je mogulska moč osredotočila na Indijsko podcelino, je Kabul ohranil pomen kot obmejno mesto cesarstva; Abul Fazl, kronist cesarja Akbarja, ga je opisal kot ena od dveh vrat v Hindustan (druga so bila Kandahar). Kot del upravnih reform pod Akbarjem je mesto postalo glavno mesto istoimenske province Mughal, Kabul Subah. Pod mogulsko vladavino je Kabul postal uspešno urbano središče, obdarjeno z bazarji, kot je neobstoječ Čar Čatta. Prvič v svoji zgodovini je Kabul služil kot kovnica, ki je vse do vladavine Alamgirja II. izdelovala zlate in srebrne mogulske kovance. Deloval je kot vojaško oporišče za akcije šaha Džahana v Balhu in Badakšanu. Kabul je bil tudi rekreacijsko zatočišče za Mogule, ki so tu lovili in zgradili več vrtov. Večina mogulskih arhitekturnih prispevkov mestu (kot so vrtovi, utrdbe in mošeje) ni ohranjena. V tem času je bilo okoli 60.000 prebivalcev.
Pod poznejšimi mogulskimi cesarji je Kabul postal zanemarjen. Leta 1738 je mesto zavzel Nader Šah, ki je bil na poti, da napade Indijsko podcelino.
Dinastiji Durrani in Barakzai