Kostarika (špansko [ˈkosta ˈrika]; dobesedno 'Bogata obala'), uradno Republika Kostarika () je obmorska država v Srednji Ameriki, ki na severu meji na Nikaragvo, na jugu na Panamo, na vzhodu na Karibsko morje, ter na zahodu na Tihi ocean ter na morsko mejo z Ekvadorjem južno od otoka Kokos. V nasprotju z ostalimi državami te regije Kostariki uspeva vzdrževati stabilnost in demokracijo že več desetletij, država pa sploh nima vojske, le policijo.
Ima približno pet milijonov prebivalcev na površini 51.060 km². Ocenjuje se, da 333.980 ljudi živi v prestolnici in največjem mestu San José, okoli dva milijona ljudi pa v metropolitanskem območju.
Kostarika je bila naseljena z domorodnimi ljudstvi, preden je v 16. stoletju prišla pod špansko oblast. Ostala je obrobna kolonija imperija do osamosvojitve kot del Prvega mehiškega imperija, čemur je sledilo članstvo v Zvezni republiki Srednje Amerike, od katere je uradno razglasila neodvisnost leta 1847. Po kratki kostariški državljanski vojni leta 1948 je trajno leta 1949 ukinila svojo vojsko in tako postala ena od le redkih suverenih držav brez stalne vojske.
Država je bila dosledno ugodna glede na indeks človekovega razvoja (HDI), saj je bila leta 2022 na 58. mestu na svetu in peta v Latinski Ameriki. Program Združenih narodov za razvoj (UNDP) je tudi navedel, da je dosegla veliko višji človeški razvoj kot druge države z enakimi ravnmi dohodka, z boljšimi rezultati glede človeškega razvoja in neenakosti kot mediana regije. Dobro se obnese tudi v primerjavi demokratičnega upravljanja, svobode tiska, subjektivne sreče in trajnostnega blagostanja. Ima 8. najbolj svoboden tisk po indeksu svobode tiska, je 35. najbolj demokratična država po indeksu svobode v svetu in je 23. najsrečnejša država v 2023 World Happiness Report.
Zgodovina
Predkolumbovsko obdobje Zgodovinarji so avtohtone prebivalce Kostarike razvrstili v vmesno območje, kjer se prekrivajo obrobja mezoameriške in andske avtohtone kulture. Nedavno je bila predkolumbovska Kostarika opisana tudi kot del istmo-kolumbijskega območja.
Kamnito orodje, najstarejši dokaz človeškega delovanja v Kostariki, je povezano s prihodom različnih skupin lovcev in nabiralcev okoli 10.000 do 7000 let pred našim štetjem v dolino Turrialba. Prisotnost suličnih konic in puščic tipa kulture Clovis iz Južne Amerike odpira možnost, da sta na tem območju soobstajali dve različni kulturi.
Kmetijstvo je postalo očitno pri populacijah, ki so živele v Kostariki pred približno 5000 leti. Pridelovali so predvsem gomoljnice in korenovke. V 1. in 2. tisočletju pr. n. št. so že obstajale naseljene kmetijske skupnosti. Te so bile majhne in razpršene, čeprav čas prehoda od lova in nabiralništva k poljedelstvu kot glavnemu preživetju na ozemlju še ni znan.
Najzgodnejša uporaba lončenine se pojavi okoli 2000 do 3000 pred našim štetjem. Najdeni so bili ostanki loncev, valjastih vaz, krožnikov, buč in drugih oblik vaz, okrašenih z utori, odtisi in nekaterimi po vzoru živali.
Vpliv domorodnih ljudstev na sodobno kostariško kulturo je bil razmeroma majhen v primerjavi z drugimi narodi, saj v državi ni bilo močne avtohtone civilizacije. Večina domorodnega prebivalstva je bila absorbirana v špansko govorečo kolonialno družbo z medsebojnimi porokami, razen nekaterih majhnih ostankov, med katerimi sta najpomembnejša plemena Bribri in Boruca, ki še vedno naseljujeta gore Cordillera de Talamanca na jugovzhodu delu Kostarike, blizu meje s Panamo.
Španska kolonizacija Ime la costa rica, kar v španščini pomeni 'bogata obala', je po nekaterih poročilih prvi uporabil Krištof Kolumb, ki je med svojim zadnjim potovanjem leta 1502 priplul do vzhodnih obal Kostarike in poročal o ogromnih količinah zlatega nakita, ki so ga nosili domorodci. Ime morda izvira tudi od konkvistadorja Gila Gonzáleza Dávile, ki se je leta 1522 izkrcal na zahodni obali, naletel na domorodce in pridobil nekaj njihovega zlata, včasih z nasilno krajo in včasih kot darilo lokalnih voditeljev.
Večino kolonialnega obdobja je bila Kostarika najjužnejša provinca generalne kapitanije Gvatemale, nominalno del podkraljestva Nova Španija. V praksi je bila generalna kapitanija večinoma avtonomna entiteta znotraj Španskega imperija. Oddaljenost Kostarike od glavnega mesta kapitanije v Gvatemali, pravna prepoved trgovanja z njeno južno sosedo Panamo po merkantilistični španski zakonodaji, ki je bila takrat del podkraljevstva Nova Granada (sodobna Kolumbija) in pomanjkanje virov, kot sta zlato in srebro, je spremenil Kostariko v revno, izolirano in redko poseljeno regijo znotraj Španskega imperija. Kostariko je španski guverner leta 1719 opisal kot »najrevnejšo in najbolj nesrečno špansko kolonijo v vsej Ameriki«.
Drugi pomemben dejavnik za revščino Kostarike je bilo pomanjkanje znatnega števila domorodnega prebivalstva, ki bi bilo na voljo za encomiendo (prisilno delo), kar je pomenilo, da je večina kostariških naseljencev morala delati na svoji zemlji, kar je preprečilo ustanovitev velikih haciend (nasadov). Zaradi vseh teh razlogov španska krona Kostariko na splošno ni cenila in spregledala ter jo pustila, da se razvija sama. Verjame se, da so okoliščine v tem obdobju povzročile številne posebnosti, po katerih je Kostarika postala znana, hkrati pa so postavile temelje za razvoj Kostarike kot bolj enakopravne družbe kot ostale njene sosede. Kostarika je postala »podeželska demokracija« brez zatiranih mesticev ali staroselcev. Ni minilo dolgo, preden so se španski naseljenci obrnili v hribe, kjer so našli bogato vulkansko prst in milejše podnebje kot v nižinah.
Neodvisnost Tako kot preostali del Srednje Amerike se tudi Kostarika ni nikoli borila za neodvisnost od Španije. 15. septembra 1821 so oblasti v Gvatemali po dokončnem španskem porazu v mehiški osamosvojitveni vojni (1810–1821) razglasile neodvisnost celotne Srednje Amerike. Ta datum se v Kostariki še vedno praznuje kot dan neodvisnosti, čeprav sta Nikaragva in Kostarika tehnično gledano po španski ustavi iz leta 1812, ki je bila ponovno sprejeta leta 1820, postali avtonomni provinci s prestolnico León.
Ob osamosvojitvi so se kostariške oblasti soočile z vprašanjem uradne odločitve o prihodnosti države. Oblikovali sta se dve skupini, imperialisti, ki sta jih branili mesti Cartago in Heredia, ki sta bili naklonjeni pridružitvi Mehiškemu imperiju in republikanci, ki sta jih zastopali mesti San José in Alajuela, ki so branili popolno neodvisnost. Zaradi pomanjkanja soglasja o teh dveh možnih izidih je prišlo do prve državljanske vojne v Kostariki. Bitka pri Ochomogu je potekala na hribu Ochomogo, ki je v Osrednjem podolju leta 1823. Spopad so zmagali republikanci in posledično je mesto Cartago izgubilo status glavnega mesta, ki se je preselilo v San José.Obregón Loría, Rafael. "Hechos Militares y Políticos de Nuestra Historia Patria". Museo Histórico Cultural Juan Santamaría, Costa Rica, 1981.
Leta 1838, dolgo po tem, ko je Zvezna republika Srednja Amerika prenehala delovati v praksi, se je Kostarika uradno umaknila in razglasila za suvereno. Precejšnja razdalja in slabe komunikacijske poti med mestom Guatemala in Osrednjim podoljem, kjer je takrat in še vedno živi večina kostariškega prebivalstva, so pomenile, da lokalno prebivalstvo ni bilo zvesto zvezni vladi v Gvatemali. Od kolonialnih časov se Kostarika ni hotela gospodarsko povezati s preostalo Srednjo Ameriko. Tudi danes je Kostarika kljub prizadevanjem večine svojih sosed za večjo regionalno integracijo ostala bolj neodvisna.
Do leta 1849, ko je postal del Paname, je bil Chiriquí del Kostarike. Kostariški ponos je bil pomirjen zaradi izgube tega vzhodnega (ali južnega) ozemlja s pridobitvijo Guanacasteja na severu.
Gospodarska rast v 19. stoletju Kavovec so prvič zasadili v Kostariki leta 1808, in do leta 1820 je kot primarni izvoz presegla tobak, sladkor in kakav. Proizvodnja kave je ostala glavni vir bogastva Kostarike tudi v 20. stoletju, kar je ustvarilo bogat razred pridelovalcev, tako imenovane kavne barone. Prihodki so pomagali modernizirati državo.
Večina izvožene kave je bila pridelana okoli glavnih središč prebivalstva na osrednji planoti in nato prepeljana z volovsko vprego v pacifiško pristanišče Puntarenas, potem ko je bila leta 1846 zgrajena glavna cesta. Do sredine 1850-ih je bil glavni trg za kavo Britanija. Kmalu je razvoj učinkovite transportne poti od osrednje planote do Atlantskega oceana postal velika prioriteta. V ta namen je v 1870-ih kostariška vlada sklenila pogodbo z ameriškim poslovnežem Minorjem C. Keithom za izgradnjo železnice od San Joséja do karibskega pristanišča Limón. Kljub ogromnim težavam z gradnjo, boleznimi in financiranjem je bila železnica dokončana leta 1890.
Večina Afro-Kostaričanov izvira iz jamajških priseljencev, ki so delali pri gradnji te železnice in zdaj predstavljajo približno 3 % prebivalstva Kostarike. Pri gradnji so sodelovali tudi ameriški obsojenci, Italijani in kitajski priseljenci. V zameno za dokončanje železnice je kostariška vlada Keithu podelila velika zemljišča in zakup železniške proge, ki jo je uporabil za proizvodnjo banan in njihov izvoz v ZDA. Posledično so banane postale konkurenčne kavi kot glavni kostariški izvoz, medtem ko so korporacije v tuji lasti (vključno s podjetjem United Fruit Company pozneje) začele imeti pomembno vlogo v nacionalnem gospodarstvu in sčasoma postale simbol izkoriščevalskega izvoznega gospodarstva. Velik delovni spor med kmeti in podjetjem United Fruit Company (velika stavka banan) je bil pomemben dogodek v zgodovini države in je bil pomemben korak, ki je sčasoma pripeljal do oblikovanja učinkovitih sindikatov v Kostariki, saj je podjetje leta 1938 moral s svojimi delavci podpisati kolektivno pogodbo.
20. stoletje Zgodovinsko gledano je Kostarika na splošno uživala večji mir in doslednejšo politično stabilnost kot mnoge druge latinskoameriške države. Od konca 19. stoletja pa je Kostarika doživela dve pomembni obdobji nasilja. V letih 1917–1919 je general Federico Tinoco Granados vladal kot vojaški diktator, dokler ni bil strmoglavljen in prisiljen v izgnanstvo. Nepriljubljenost Tinocojevega režima je po njegovem strmoglavljenju povzročila precejšen upad velikosti, bogastva in političnega vpliva kostariške vojske. Leta 1948 je José Figueres Ferrer vodil oboroženo vstajo po spornih predsedniških volitvah med Rafaelom Ángelom Calderónom Guardio (ki je bil predsednik med letoma 1940 in 1944) in Otiliom Ulate Blanco. Z več kot 2000 mrtvimi je bila 44-dnevna državljanska vojna v Kostariki najbolj krvav dogodek v Kostariki v 20. stoletju.
Zmagoviti uporniki so ustanovili vladno hunto, ki je v celoti odpravila vojsko in nadzorovala pripravo nove ustave s strani demokratično izvoljene skupščine. Po uveljavitvi teh reform je hunta 8. novembra 1949 oblast prenesla na Ulateja. Po državnem udaru je Figueres postal narodni heroj in leta 1953 zmagal na prvih demokratičnih volitvah v državi po novi ustavi. Od takrat je Kostarika imela 15 dodatne predsedniške volitve, zadnje leta 2022. Z neprekinjeno demokracijo, ki sega vsaj v leto 1948, je država najbolj stabilna v regiji.
Geografija
Kostarika je na vzhodnem delu Srednje Amerike, ki leži med zemljepisno širino 8 ° in 12 ° S in dolžino 82 ° in 86 ° Z. Meji na Karibsko morje (na vzhodu) in na Tihi ocean (na zahodu) s skupno 1290 kilometri obale, 212 km na karibski strani in 1016 km na Pacifiku. Kostarika meji tudi na Nikaragvo na severu (309 km meje) in Panamo na jugovzhodu (330 km meje). Kostarika obsega skupaj 51.100 kvadratnih kilometrov in ima 589 kvadratnih kilometrov teritorialnih voda.