Kraljevina Španija (), krajše Španija (špansko España) je obmorska država na jugozahodu Evrope s površino 504.030 km2 in skoraj 50 milijoni prebivalcev na Iberskem polotoku, ki si ga deli skupaj s Portugalsko na zahodu in Gibraltarjem na jugu. Na severovzhodu preko gorske verige Pireneji meji na Francijo in žepno državico Andoro. Kraljevina Španija vključuje Balearske otoke v Sredozemskem morju, Kanarske otoke v Atlantskem oceanu in mesti/enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki. Uradni jezik je španščina.
Zgodovina
thumb|desno|Rimski most v Córdobi thumb|desno|Cerkev sv. Petra v Teruelu
Španija je bila naseljena že v paleolitiku, o čemer pričajo bogata likovna umetnost (jame Altamira, Castillo, Pindal) ter drugi arheološki ostanki. V kasnejšem obdobju so Iberski polotok naselili Iberci. Okoli leta 1200 pr. n. št. so iz severa prišli Kelti, ki so preplavili skoraj cel polotok in se zlili z domačim iberskim prebivalstvom. Okoli leta 1100 pr. n. št. so Feničani in Grki tukaj osnovali svoje kolonije.
Med prvo in drugo Punsko vojno (med Rimljani in Kartažani), Kartažani osnujejo svoje kolonije, med katerimi so bile najvažnejše na Ibizi in v Cartageni. Po porazu Kartagine v drugi punski vojni (201 pr. n. št.), Rimljani začno postopno okupacijo polotoka, ki ga v celoti zavzamejo v naslednjih dvesto letih. V prvi fazi rimske okupacije se je domače prebivalstvo večkrat uprlo. Po smrti enega od vodij vstajnikov, Viriata (139 pr. n. št.), so bile zmage vse redkejše, odpor proti Rimljanom je slabel. Do končnega zloma pride v času cesarja Avgusta. Rimska okupacija Iberskega polotoka je dosegla višek po vzpostavitvi popolne rimske oblasti in ustanovitvijo province Hispanije. Pod rimsko oblastjo je Španija ostala vse do 5. stoletja. Prebivalci Hispanije so prevzeli rimsko kulturo, jezik in zakone, v cesarstvu pa so imeli pomembno vlogo.
V začetku 5. stoletja na prostor današnje Španije vpadejo germanska plemena Alani, Svebi in Vandali. Ta plemena so prišla iz današnje severne Nemčije, prešli skozi današnjo Francijo in prodrli na Iberski polotok. Alani so osvojili pokrajino Luzitanijo, Svebi pokrajino Galicijo, Vandali pokrajino Andaluzijo. Vandali so bili kasneje napadeni od zahodnih Gotov, zato so prešli v Afriko, kjer so osnovali vandalsko državo, ki se je obdržala do sredine 6. stoletja (zavzel jo je leta 534 bizantinski vojskovodja Belizar).
Ko so Vandali odšli v Afriko, so zahodni Goti leta 585 uničili tudi državo Svebov in tako zagospodarili celemu polotoku. Država zahodnih Gotov se je obdržala v Španiji do leta 711. Zahodni Goti so okoli leta 600 prevzeli katoliško vero in se s svojimi podaniki staroselci stopili v en narod — španski.
Pet španskih kraljestev Leta 722 so Iberski polotok zavzeli Arabci oz. Mavri in zrušili državo zahodnih Gotov. Arabska država je na Iberskem polotoku trajala do leta 1492. Ponovno osvajanje ozemlja izpod mavrske vladavine, imenovano rekonkvista in hkrati ponovno naseljevanje krščanskih prebivalcev je trajalo 8 stoletij, od leta 711 in do leta 1492. Dokončni razkroj muslimanskeg imperija se je začel leta 1212, ko so kraljevine Kastilije, Navarre, Aragonije in Leona združile moči ter s skupno vojsko porazile Almohade v Navas de Tolosa. Kristjani so do leta 1248 uspeli zavzeti dve pomembni mesti kot sta Kordova in Sevilla. V naslednjih desetletjih se je mavrsko ozemlje omejilo na področje Granade in najjužnejšega dela španske obale. Granada je padla šele leta 1492. right|thumb|300px|Bitka pri Navas de Tolosa, Francisco de Paula Van Halen, 1864 thumb|300px|Bitka pri Navas de Tolosa, 1212
V drugi polovici 12. stoletja je bilo na Iberskem polotoku več kraljestev, natančneje pet. Na vzhodu se je oblikovala Aragonija, na zahodu Portugalska, na severu Navara, v osrednjem delu polotoka pa še Kastilija in Leon. Izraz »pet španskih kraljestev« se je prvotno nanašalo na omenjene kraljevine, vendar se je po združitvi kraljestev Kastilije in Leona leta 1230 pridružilo še kraljestvo Granada kot zadnja arabska država na polotoku.
Začetek Portugalske sega v 11. stoletje. Sprva je bilo ozemlje pod oblastjo kraljestva Leon. Neodvisnost so si izborili leta 1139, ko se je Alfonz I. imenoval za kralja. Leta 1143 je Portugalska postala neodvisno kraljestvo in njena glavna naloga v rekonkvisti je bila zavzetje ozemlja proti jugu iberskega polotoka, tako da je leta 1267 s pokrajino Algarve dobila današnji obseg.
Kastilija je bila v 9. stoletju del kraljevine Leon. V 10. stoletju si je Kastilija povečala avtonomijo in se leta 1065 odcepila od Leona. Kraljestvi Kastilije in Leona sta se po tem večkrat združili in razdružili. Dokončno se združita leta 1230 pod kraljem Fernandom III. Svetim, sinom Berenguele Kastiljske in Alfonza IX. Leonskega. V manj kot v dvajsetih letih je združeno kraljestvo postalo najbolj obširno in poseljeno območje na polotoku.
Kraljevina Navarra se je razvila na območju prejšnje kraljevine Pamplone, ustanovljene leta 824. Po začetnem uspehu je Navarra izgubila nekaj svojega ozemlja, katerega sta zavzeli kraljevini Kastilije in Aragonije. Navarra se je združila z Aragonijo, ko je Sančo III. Veliki podedoval ti dve kraljevini. Po smrti Alfonza I. Aragonskega (1134) se Navarra odcepi od Aragonije in postane neodvisno kraljestvo vendar brez možnosti širitve svojega ozemlja. Znašla se je brez meje z arabskim ozemljem in ujeta med veliko bolj mogočnima kraljestvoma Kastilije in Aragonije.
Prvi kralj Aragonskega kraljestva je bil Alfonz II. in njegova poglavitna naloga je bilo nadaljevanje osvajanja ozemlja izpod Arabcev. Do leta 1171 je osvojil ozemlje vse do mesta Teruel in s tem je kraljestvo doseglo svoj največji obseg. Po smrti ga je nasledil njegov sin Peter II. Aragonski. Sodeloval je v bitki pri Navas de Tolosa in pomagal pregnati Almohade, vendar njegov primarni cilj je bil širitev ozemlja Aragonije proti jugu Francije. levo|sličica|Granadski emirat
Na jugu Iberskega polotoka je ostalo zadnje arabsko ozemlje, ki mu je vladala rodbina Nasridov. Po veliki krščanski ofenzivi v letih 1228-1248 je bil Granadski emirat vse, kar je ostalo od starega Al Andaluza. Nekatera osvojena utrjena mesta, na primer Murcia, Jaén in Niebla, so bila naslednjih nekaj let krščanske tributarne posesti, v 1260. letih pa so večino mest priključili h krščanskim kraljestvom.
Leta 1469 se je aragonski kralj Ferdinand poročil z naslednico kastiljske kraljevske krone Izabelo in tako sta se državi Aragonija in Kastilija združili v dinastično kraljevino, poznejšo Španijo. Ferdinand in Izabela sta začela boj proti Arabcem (Mavrom) in po desetletni vojni zavzela celotno njihovo ozemlje. Leta 1492. so Španci osvojili tudi arabsko glavno mesto Granado. Arabci so Španijo zapustili in ta je napredovala ter postala ena od najmogočnejših evropskih držav.
Čeprav je Španija kot enotna država uradno nastala šele leta 1715, je bila zveza med iberskimi kraljevinami že v petnajstem stoletju dovolj močna, da je pravzaprav de facto že tedaj obstajala in jo zgodovina na splošno priznava kot tako. Z odkritjem novih dežel v Ameriki, je Španija v času kralja Ferdinanda in kraljice Izabele ustvarila temelje svoji moči, veličini in kolonialnemu gospostvu.
Odkritje Amerike 12. oktobra 1492 je Krištof Kolumb prvič stopil na ozemlje, ki pripada severnemu delu ameriškega kontinenta. Najbrž ni bil prvi, ki je korakal po tem kontinentu, saj so Normani že prej (verjetno okoli 10. stoletja) pripotovali na severozahod, na območje polotoka Labrador. Brez dvoma pa Kolumb takrat ni vedel za ta potovanja.
Bil je prepričan, da obstaja kopno na drugi strani oceana, vendar je mislil, da gre za Japonsko. To prepričanje je, skupaj s Toscanellijevimi zemljevidi, predstavil kraljem in ostalim pomembnim v Kastiliji.
Ni bilo lahko prepričati znanstvenikov tistega časa, saj le-ti niso poznali celotne geografske slike in so verjetno slutili, da so Kolumbovi izračuni glede ožine in bližine azijskih ozemelj napačni.
Čeprav Kolumb ni zlahka pridobil podpore, sta kraljica Izabela in njen mož z njim začela pogovore o potovanjih le dan po ponovni pridobitvi Granade. 17. aprila 1492 je bil podpisan pakt v Santa Feju, s katerim so se določila nadomestila, ki bi jih prejel Kolumb za uspeh svoje odprave. Ne glede na vse zahteve, sta kralj in kraljica podprla odpravo.
Ker je Kolumb dobil sredstva za odpravo, je 3. avgusta 1492, skupaj s stodvajsetimi možmi posadke (večino jih je rekrutiral iz pristanišča Puerto de Palos, šlo je za prestopnike, ki so bili obsojeni na naporna fizična dela), začel odpravo. Za svoje potovanje je imel na voljo tri karavele Pinta, Niña in Santa María. Kralj in kraljica sta financirala prvi dve odpravi, tretjo pa je pokril Kolumb, s finančno pomočjo Martina Alonsa in Vicenta Yáneza Pinzóna, strokovnjaka za morje in morska plovila. Pluli so ob obalah Afrike in prispeli na Kanarske otoke, kjer jih je okvara Pinte zadržala do 6. septembra.
Po mesecih plutja so 12. oktobra istega leta zagledali kopno. Prispeli so na otok v otočju Bahamov, imenovan Guanahaní in ga poimenovali San Salvador. Zvečer se je Kolumb izkrcal, skupaj s kapitanoma Pinte in Niñe in zasedel odkrito zemljo v imenu kastiljske krone. Po raziskovanju otoka so se odpravili na jug in odkrili Kubo ter Haiti. Pri Haitiju, ki so ga Španci poimenovali La Española je Santa María doživela brodolom, iz njenih ostankov pa so zgradili neke vrste oporišče, imenovano Fuerte de la Navidad. Tam je ostalo štirideset Špancev, medtem ko so ostali odpluli nazaj v Španijo.
Zemljepis Španija leži na jugozahodu Evrope in zavzema večji del Iberskega polotoka. Na severu meji s Francijo in Andoro, na zahodu s Portugalsko in z britansko kolonijo Gibraltar na jugu. Severnoafriški mesti pod špansko upravo mejita z Marokom. Del njenega ozemlja sta tudi dva arhipelaga: v Sredozemskem morju ležijo Balearski otoki in v Atlantskem oceanu Kanarski otoki, del Španije pa sta tudi severnoafriški primorski mesti Ceuta in Melilla, ki sta pod špansko upravo in enklava Llívia v francoskih Pirenejih. Skupna dolžina španske kopne meje je 1918 km.
Španija leži v severnem zmernem pasu, med 43°47'24" severne in 36°00'40" južne zemljepisne širine in med 7°00'30" vzhodne in 5°36'40" zahodne zemljepisne dolžine.
Topografija Večji del pirenejskega področja je po nastanku stara visoka planota Meseta (zgrajena iz predkambrijskih in paleozojskih kristalinskih kamnin in drugih starih kamnin), ki jo Kastiljsko gorovje deli na severno in južno Kastilijo. Severno in južno od Mezete se razprostirajo gorske verige: Kantabrijsko gorovje in Pireneji (Pico de Aneto, 3404 m) na severu, Betijske Kordiljere ali Andaluzijsko pogorje na jugu. Andaluzijsko pogorje se sestoji iz nekaj masivov, ki se raztezajo vzporedno z obalo Sredozemskega morja; osredji del sestavlja Sierra Nevada z najvišjim vrhom celinske Španije (Mulhacu, 3481 m). Najvišja točka v Španiji je sicer Teide, 3718 m, aktivni vulkan na Kanarskih otokih. Med južnim robom Osrednje Mezete (Sierra Morena) in Andaluzijskim pogorjem je velika Andaluzijska tektonska depresija ob reki Guadalquivir. Na severovzhodnem robu Mezete se razteza Ibersko gorovje, zgrajeno iz krednih in jurskih sedimentov, med Iberskim gorovjem, Pireneji in Kantabrijskim pogorjem pa je depresija reke Ebro (Aragonska dolina). Iz planote Mezete se dvigajo gorski masivi Sierra de Gata, Sierra de Gredos in Sierra de Guadarrama, ki so nastali v terciaru. Obala je v glavnem strma in slabo razčlenjena. Dobro je razčlenjena samo obala Galicije in severozahodne Španije z mnogimi zalivi karakterističnih oblik. Aluvialne ravnice so ob obali, od njih je največja Guadalquivir v Andaluziji.
Podnebje