Belorusija (, ), uradno Republika Belorusija (), je celinska država v Vzhodni Evropi z glavnim mestom Minsk. Belorusija na zahodu meji na Poljsko in Litvo na severozahodu na Latvijo, na vzhodu na Rusijo ter na jugu na Ukrajino.
Belorusija se razteza na 207.600 kvadratnih kilometrih z 9,1 milijona prebivalcev. Država ima hemiborealno podnebje in je upravno razdeljena na šest regij. Minsk je glavno in največje mesto; upravlja se ločeno kot mesto s posebnim statusom.
Med srednjim vekom in 20. stoletjem so ozemlja današnje Belorusije v različnih obdobjih nadzorovale različne države, vključno s Kijevsko Rusijo, Polocko kneževino, Veliko litovsko kneževino, Poljsko-litovsko skupnostjo in Ruskim cesarstvom oziroma imperijem. Po ruski revoluciji leta 1917 so med državljansko vojno nastale različne države, ki so tekmovale za legitimnost, kar se je na koncu končalo z vzponom Beloruske SSR, ki je leta 1922 postala ustanovna republika Sovjetske zveze. Po poljsko-sovjetski vojni (1918–1921) je Belorusija izgubila skoraj polovico svojega ozemlja v korist Poljske. Velik del meja Belorusije je dobil sodobno obliko leta 1939 po sovjetski invaziji na Poljsko, ko so bile nekatere dežele druge poljske republike ponovno vključene vanjo in so bile dokončno oblikovane po drugi svetovni vojni. Med drugo svetovno vojno so vojaške operacije opustošile Belorusijo, ki je izgubila približno četrtino prebivalstva in polovico svojih gospodarskih virov. Leta 1945 je Beloruska SSR postala ustanovna članica Združenih narodov in Sovjetske zveze. Republika je bila dom razširjenega in raznolikega protinacističnega uporniškega gibanja, ki je prevladovalo v politiki vse do 1970-ih in nadzorovalo preobrazbo Belorusije iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo.
Parlament republike je 27. julija 1990 razglasil suverenost Belorusije, po razpadu Sovjetske zveze pa je Belorusija postala neodvisna 25. avgusta 1991. Po sprejetju nove ustave leta 1994 je bil Aleksander Lukašenko izvoljen za prvega predsednika Belorusije na prvih in edinih svobodnih volitvah v državi po osamosvojitvi, od takrat pa je predsednik. Lukašenko vodi visoko centralizirano avtoritarno vlado. Belorusija je v mednarodnih meritvah svobode tiska in državljanskih svoboščin uvrščena nizko. Nadaljevala je več politik iz sovjetskega obdobja, kot je državno lastništvo velikih delov gospodarstva. Belorusija je edina evropska država, ki še naprej uporablja smrtno kazen. Leta 2000 sta Belorusija in Rusija podpisali pogodbo o tesnejšem sodelovanju in ustanovili državno Unijo.
Država je članica Združenih narodov od njihove ustanovitve in se je pridružila CIS, CSTO, EAEU, OVSE in Gibanju neuvrščenih. Ni izkazala nobenih teženj po pridružitvi Evropski uniji, vendar ohranja dvostranske odnose z blokom in sodeluje tudi v Bakujski pobudi.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Od 5000 do 2000 pr. n. št. je kultura linearne trakaste keramike prevladovala na tem, kar danes sestavlja Belorusijo, Kimerijci in drugi pastirji pa so tavali po tem območju do leta 1000 pr. n. št. Zarubinska kultura se je razširila na začetku 1. tisočletja. Poleg tega so bili v Belorusiji in delih Ukrajine najdeni ostanki Dneper–Donecke kulture. Regijo so v 3. stoletju prva trajno naselila baltska plemena. Okoli 5. stoletja so območje zavzeli Slovani. Prevzem je bil delno posledica pomanjkanja vojaške koordinacije Baltov, vendar je bila njihova postopna asimilacija v slovansko kulturo miroljubna. Zavojevalci iz Azije, med katerimi so bili Huni in Avari, so preplavili ok. 400–600 n. št., vendar jim ni uspelo pregnati slovanske prisotnosti.John Haywood, Historical Atlas, Ancient and Classical World (1998).
Kijevska Rusija
V 9. stoletju je ozemlje današnje Belorusije postalo del Kijevske Rusije, velike vzhodnoslovanske države, ki so ji vladali Rurikidi. Po smrti vladarja Jaroslava Modrega se je država leta 1054 razdelila na neodvisne kneževine. Bitka na reki Nemigi leta 1067 je bila eden pomembnejših dogodkov tega obdobja, katere leto velja za datum ustanovitve Minska.
Veliko zgodnjih kneževin je velika mongolska invazija v 13. stoletju praktično uničila ali močno prizadela, toda dežele današnje Belorusije so se izognile največji obremenitvi invazije in se sčasoma pridružile Veliki litovski kneževini. Virov o vojaških zasegih ni, vendar anali potrjujejo zavezništvo in enotno zunanjo politiko Polocka in Litve desetletja.
Vključitev v Veliko litovsko kneževino je povzročila gospodarsko, politično in etno-kulturno združitev beloruskih dežel. Od kneževin, ki jih je imela vojvodina, jih je devet naselilo prebivalstvo, ki je sčasoma postalo Belorusi. V tem času je bila vojvodina vpletena v več vojaških pohodov, vključno z bojevanjem na strani Poljske proti tevtonskim vitezom v bitki pri Grunwaldu leta 1410; skupna zmaga je vojvodini omogočila nadzor nad severozahodnimi obmejnimi območji vzhodne Evrope.
Moskovčani pod vodstvom Ivana III. Vasiljeviča so začeli vojaške pohode leta 1486, da bi vključili nekdanje dežele Kijevske Rusije, vključno z ozemlji današnje Belorusije in Ukrajine.
Poljsko-litovska skupnost
2. februarja 1386 sta bili Velika litovska kneževina in Kraljevina Poljska združeni v personalni uniji s poroko njunih vladarjev. Ta unija je sprožila razvoj, ki je sčasoma privedel do oblikovanja poljsko-litovske skupne države, ustanovljene leta 1569 z Lublinsko unijo.
V letih po uniji je proces postopne polonizacije tako Litovcev kot Rusinov dobil stalen zagon. V kulturi in družbenem življenju sta tako poljski jezik kot katolicizem postala prevladujoča, leta 1696 pa je poljščina zamenjala rusinščino kot uradni jezik, pri čemer je bila rusinščina prepovedana v upravni rabi."Belarusian": UCLA Language Materials Project , ucla.edu; accessed 4 March 2016. Vendar so rusinski kmetje še naprej govorili svoj materni jezik. Poleg tega so Poljaki ustanovili belorusko bizantinsko katoliško cerkev, da bi pripeljali pravoslavne kristjane na Sveti sedež. Beloruska cerkev je vstopila v polno občestvo z latinsko cerkvijo z Brestlitovsko unijo leta 1595, obdržala pa je bizantinsko bogoslužje v cerkvenoslovanskem jeziku.
Nova država je imela prav posebno državno ureditev. Položaj kralja - velikega kneza ni bil deden, temveč so kandidate zanj volili na pol splošnih volitvah (volilno pravico je imela okoli četrtina prebivalstva). Kralj - veliki knez je bil odgovoren pred dvodomnim parlamentom imenovanim Sejem. Sejem je imel pravico celo odpustiti kralja - velikega kneza s položaja.
Ruski imperij do danes Zveza med Poljsko in Litvo se je končala leta 1795 s tretjo delitvijo Poljske med imperialno Rusijo, Prusijo in Avstrijo. Beloruska ozemlja, ki jih je Ruski imperij pridobil pod vladavino Katarine II., so bila leta 1796 vključena v Belorusko gubernijo () in so bila v njeni lasti do okupacije s strani Nemškega cesarstva med prvo svetovno vojno.
Med pogajanji o brestlitovski pogodbi je Belorusija 25. marca 1918 pod nemško okupacijo prvič razglasila neodvisnost in ustanovila Belorusko ljudsko republiko. Takoj zatem se je izbruhnila poljsko-sovjetska vojna, ozemlje Belorusije pa je bilo razdeljeno med Poljsko in Sovjetsko zvezo. Rada Beloruske demokratične republike od takrat obstaja kot vlada v izgnanstvu; pravzaprav je trenutno najdlje delujoča vlada v izgnanstvu na svetu.
Med drugo svetovno vojno od leta 1941 do leta 1944 je Belorusijo okupiral nacistični Tretji rajh. Glavno mesto Minsk je bilo tedaj tretje najbolj porušeno mesto v Evropi (po Varšavi in Berlinu).
Po vojni je zedinjena Belorusija ponovno postala ena republik Sovjetske zveze, samo še najzahodnejši kos je pripadal Poljski (večina današnjega Podlaškega vojvodstva).
Ko je leta 1986 v ukrajinskem Černobilu eksplodiral reaktor jedrske elektrarne, je bila Belorusija najbolj prizadeta dežela.
27. julija 1990 je Belorusija razglasila samostojnost in neodvisnost od Sovjetske zveze.
Leta 1994 je bila sprejeta Ustava Republike Belorusije. Na prvih predsedniških volitvah pa je bil izvoljen Aleksander Lukašenko, ki je nadaljeval več politik Sovjetske zveze, med drugim je ohranil državno lastništvo velikega dela gospodarstva in preprečil obsežne privatizacije, ki so se zgodile v drugih nekdanjih sovjetskih republikah.
Leta 2011 je v Belorusiji prišlo do ekonomske krize, ki je bila pripisana Lukašenkovi centralno nadzorovani ekonomiji. Inflacija je dosegla 108,7%. Istega leta se je zgodil bombni napad na podzemno železnico v Minsku, v katerem je bilo ubitih 15 ljudi in poškodovanih 204. Osumljenca sta bila usmrčena. Varnostni svet Združenih narodov je v izjavi namigoval na možnost, da je za napadom stala vlada Belorusije.
V Belorusiji so po predsedniških volitvah leta 2020 izbruhnili masovni protesti. Na volitvah je po uradnem rezultatu z 80% zmagal Lukašenko, ki je mesto predsednika zasedal že 26 let. Pojavili so se dvomi o legitimnosti volitev. Lukašenka od 2020 kot legitimno vodjo Belorusije ne priznava Evropska unija, Kanada, Združene države Amerike in Velika Britanija. Litva od volitev naprej nudi zatočišče opozicijski kandidatki Svetlani Tihanovski ter drugim članom Lukašenkove opozicije.Dave Lawler, U.S. no longer recognizes Lukashenko as legitimate president of Belarus , Axios (24 September 2020). Vse naštete države so proti Belorusiji zaradi prirejanja volitev in politične represije uvedle sankcije. Po sodelovanju Belorusije v ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 (potekala je tudi z njenega ozemlja) so bile sankcije še dodatno okrepljene. Sankcijam se je pridružila tudi Norveška in Japonska.
Zgodovinski simboli sličica|levo|Nekdanja beloruska zastava, v uporabi leta 1918 in 1991–1995, velja za simbol opozicije Lukašenkovi vladi Zgodovinsko utemeljeni simboli beloruske državnosti in beloruskega naroda so drugačni od tistih, ki jih trenutno uporablja Lukašenkov režim. Grb Belorusije je bil vse od časa Velike litovske kneževine kot skupne belorusko-litovske države (13.–16. stoletje) jezdec z dvignjenim mečem, t. i. Gonja (bel. Pahonia, lit. Vytis), zgodovinsko zastavo pa sestavljajo trije vodoravni pasovi: dva bela in rdeči med njima. V času Sovjetske zveze so zgodovinske simbole zamenjali novi, komunistični. Po osamosvojitvi (1990) so se leta 1991 vrnili zgodovinski simboli, a jih je že leta 1995 Lukašenko ponovno zamenjal s komunističnimi. Podobna je bila usoda himne. Tradicionalni himni sta Šli bomo v strnjenih vrstah () in Mogočni Bog (). Trenutno uradno sprejeta je himna Beloruske sovjetske socialistične republike iz časov Sovjetske zveze z nekoliko spremenjenim besedilom.
Geografija
sličica|Jezero Strusta na severu države Belorusija leži v Vzhodnoevropskem nižavju. Leži med zemljepisnima širinama 51° in 57° severne zemljepisne širine ter zemljepisnima dolžinama 23° in 33° vzhodne zemljepisne dolžine. Njena dolžina od severa proti jugu je 560 km, od zahoda proti vzhodu pa 650 km. Je celinska in razmeroma položna država z večjimi predeli močvirnatega površja. Okoli 40 % države pokriva gozd. Država leži znotraj dveh ekoregij: sarmatskih mešanih gozdov in srednjeevropskih mešanih gozdov.
Na vzhodu ob meji s Poljsko je Beloveška pušča, obsežno območje pragozda, ki je zaščiteno kot narodni park in vključeno na seznam Unescove svetovne dediščine. Podnebje je celinsko.
V Belorusiji je veliko potokov in okoli 11.000 jezer. Največje reke so Nemen, Pripjat in Dneper. Nemen teče proti zahodu in Baltskemu morju, Pripjat teče proti vzhodu in se izliva v Dneper, ta pa proti jugu in v Črno morje.
Najvišja točka Belorusije je Dzeržinska gora (Dziaržynskaja hara) s 345 metri nadmorske višine. Najnižja je na reki Nemen – 90 m.
Podnebje ima blage do hladne zime, z najnižjimi januarskimi temperaturami od -4 °C na jugozahodu (Brest) do -8 °C na severovzhodu (Vitebsk), ter hladna in vlažna poletja s povprečno temperaturo 18 °C. Belorusija ima povprečno letno količino padavin od 550 do 700 mm. Država se nahaja v prehodnem območju med celinskim in morskim podnebjem.