Litva (litovsko Lietuva [lʲɪɛtʊˈvɐ]), uradno Republika Litva (litovsko Lietuvos Respublika), je država v severni Evropi in najjužnejša od treh baltskih držav. Leži ob jugovzhodni obali Baltskega morja, vzhodno od Švedske in Danske. Meji na Latvijo na severu, Belorusijo na vzhodu in jugu, Poljsko na jugu in Kaliningrajsko oblast (eksklavo Rusije) na jugozahodu. Na nasprotni obali Baltskega morja sta Švedska in Danska. Po oceni leta 2020 je imela Litva 2,8 milijona prebivalcev. Njeno glavno in največje mesto je Vilna, Ostali veliki mesta sta Kaunas in Klajpeda. Litovci so Balti. Uradni jezik, litovščina, je eden od dveh živih jezikov v baltski veji indoevropske jezikovne družine, drugi je latvijščina.
Na jugovzhodni obali Baltskega morja so bila stoletja naseljena različna baltska plemena. V 1230-ih je litovske dežele združil Mindaugas, ki je 6. julija 1253 ustanovil Litovsko kraljestvo. V 14. stoletju je bila Velika litovska kneževina največja država v Evropi, katere ozemlja so bile današnja Litva, Belorusija, Ukrajina in deli Poljske in Rusije. Z Lublinsko unijo iz leta 1569 sta Litva in Poljska ustanovili prostovoljno dvodržavno personalno unijo Republiko obeh narodov. Skupnost je trajala več kot dve stoletji, dokler jo niso od 1772 do 1795 sistematično razstavile sosednje države, večji del ozemlja Litve pa je priključil Ruski imperij.
Ko se je prva svetovna vojna bližala koncu, je bil 16. februarja 1918 podpisan Litovski akt o neodvisnosti, ki je razglasil ustanovitev moderne Republike Litve. Sredi druge svetovne vojne je Litvo najprej zasedla Sovjetska zveza in nato nacistična Nemčija. Ko se je vojna bližala koncu in so se Nemci umaknili, je Litvo ponovno zasedla Sovjetska zveza. 11. marca 1990, leto pred uradnim razpadom Sovjetske zveze, je Litva postala prva baltska država, ki je razglasila neodvisnost.
Litva je napredno gospodarstvo z visokimi dohodki in z zelo visokim indeksom človeškega razvoja, zelo visokim življenjskim standardom in se visoko uvršča na meritvah državljanskih svoboščin, svobode tiska, svobode interneta, demokratičnega upravljanja in miru. Litva je članica Evropske unije, Sveta Evrope, evroobmočja, Schengenskega območja, zveze NATO in OECD. Je tudi članica nordijske investicijske banke in del nordijsko-baltskega sodelovanja držav severne Evrope.
Etimologija
Prvi znani zapis imena Litva (litovsko Lietuva) je v zgodbi o Svetem Brunu z dne 9. marca 1009 v Quedlinburški kroniki. Kronika je zabeležila latinizirano obliko imena Lietuva: Litua.Vilnius. Key dates . Retrieved on 18 January 2007. Pravi pomen imena zaradi pomanjkanja zanesljivih dokazov ni znan. Znanstveniki še danes razpravljajo o pomenu besede in obstaja nekaj verjetnih različic.
Ker ima Lietuva pripono (-uva), naj izvirna beseda ne bi imela pripone. Verjeten kandidat je Lietā. Ker številni baltski etnonimi izhajajo iz hidronimov, so jezikoslovci iskali izvor med lokalnimi hidronimi. Kot vir imena se običajno navaja Lietava, rečica nedaleč od Kernave, osrednjega območja zgodnje litovske države in morebitne prve prestolnice Velikega vojvodstva Litve.Zigmas Zinkevičius. Kelios mintys, kurios kyla skaitant Alfredo Bumblausko Senosios Lietuvos istoriją 1009-1795m. Voruta, 2005. Vendar pa je reka zelo majhna in nekaterim se zdi neverjetno, da bi tako majhen in lokalni potok lahko poimenoval celoten narod. Po drugi strani takšno poimenovanje v svetovni zgodovini ni brez primerov.
Artūras Dubonis je predlagal drugačno hipotezo, da se Lietuva nanaša na besedo leičiai (množina leitis). Od sredine 13. stoletja so bili leičiai izrazita bojevita družbena skupina litovske družbe, podrejena litovskemu vladarju ali sami državi. Beseda leičiai se v zgodovinskih virih 14. do 16. stoletja uporablja kot etnonim za Litovce (ne pa tudi Samogite) in se še vedno uporablja, navadno poetično ali v zgodovinskem kontekstu, v latvijskem jeziku, ki je tesno povezan z litovskim.
V knjižni slovenščini se je nekoč imenovala kot Litvanija.Ljubljanski zvon. Leposloven in znanstven list. Uredila: prof. Viktor Bežek in dr. Fran Tekavčič. XVI. leto. 1896. Ljubljana: Tisk Národne tiskarne. s. 98
Zgodovina Prazgodovina
Prva ljudstva so se na ozemlju Litve naselila po zadnji ledeni dobi v 10. tisočletju pred našim štetjem: kundska, nemenska in narvska kultura. Bili so potujoči lovci in niso gradili stalnih naselij. V 8. tisočletju pred našim štetjem je podnebje postalo veliko toplejše in nastali so gozdovi. Prebivalci sedanje Litve so takrat manj potovali in se ukvarjali z lokalnim lovom, nabiranjem in sladkovodnim ribolovom. Kmetijstvo se je pojavilo šele v 3. tisočletju pred našim štetjem zaradi podnebja in terena ter pomanjkanja primernih orodij za obdelavo zemlje. V tem času sta se začeli oblikovati tudi obrt in trgovina. Skozi tisočletje so se Indoevropejci, ki so prispeli v 3.–2. tisočletju pred našim štetjem, pomešali z lokalnim prebivalstvom in tvorili različna baltska plemena.
Baltska plemena niso vzdrževala tesnih kulturnih ali političnih stikov z Rimskim cesarstvom, vendar so ohranjala trgovinske stike. Tacit je v svoji študiji Germania okoli leta 97 našega štetja opisal prebivalce Aesti, prebivalce jugovzhodnih obal Baltskega morja, ki so bili verjetno Balti. Zahodni Balti so se med seboj ločili in postali znani najprej zunanjim kronistom. Ptolemaj je v 2. stoletju našega štetja poznal Galindijce in Jotvingane, zgodnjesrednjeveški kronisti pa so omenili Stare Pruse, Kuronce in Semigalce.
Litovski jezik velja za zelo konservativnega zaradi tesne povezanosti z indoevropskimi koreninami. Verjame se, da se je od latvijščine, najsorodnejšega živečega jezika, ločil okoli 7. stoletja.Eidintas et al. (2013), p. 13 Tradicionalni litovski poganski običaji in mitologija z mnogimi arhaičnimi elementi so se dolgo ohranili. Trupla vladarjev so upepeljevali do spreobrnitve v krščanstvo: ohranili so se opisi upepelitvenih obredov velikih knezov Algirdasa in Kęstutisa.Eidintas et al. (2013), pp. 24–25
Velika litovska kneževina
Od 9. do 11. stoletja so bili obalni Balti podvrženi napadom Vikingov, danski kralji pa so včasih pobirali davek. Med 10. in 11. stoletjem so bila litovska ozemlja med deželami, ki so plačevala davek Kijevski Rusiji, Jaroslav Modri pa je bil med rutenskimi vladarji, ki so vdrli v Litvo (od 1040). Od sredine 12. stoletja so na rutenska ozemlja vdrli Litovci. Leta 1183 so opustošili Polock in Pskov, celo oddaljena in močna Novgorodska republika je bila večkrat ogrožena zaradi vpadov nastajajočega litovskega vojnega stroja proti koncu 12. stoletja.
Od konca 12. stoletja je obstajala organizirana litovska vojaška sila; uporabljali so jo za zunanje napade, plenjenje in nabiranje sužnjev. Takšne vojaške in gmotne dejavnosti so spodbudile družbeno razslojevanje in sprožile boj za oblast v Litvi. To je spodbudilo oblikovanje zgodnje državnosti, iz katere se je razvilo Veliko vojvodstvo Litva.
Razdrobljena baltska plemena, naseljena vzdolž Nemna, so se v prvi polovici 13. stoletja pričeli združevati pod Mindaugasom, ki je bil 6. julija 1253 okronan za litovskega kralja. Tomas Baranauskas (2001). Lietuvos karalystei – 750 . voruta.lt. Po njegovem umoru leta 1263 je bila poganska Litva tarča krščanskih križarskih vojn Tevtonskih vitezov in Livonskega reda. Obleganje Pilėnaija je znano po obrambi Litovcev pred vsiljivci. Kljub uničujočemu večstoletnemu boju z redovi se je Veliko vojvodstvo Litva hitro razširilo in prehitelo nekdanje rusinske kneževine Kijevske Rusije.
22. septembra 1236 se je blizu Šiauliaija zgodila bitka pri Saulėju med Samogitijci in Livonskimi brati meča. Livonski bratje so bili poraženi in njihovo nadaljnje osvajanje baltskih dežel je bilo ustavljeno. Bitka je navdihnila upore med Kuroni, Semigalci, Selonijani, Eselijci, plemeni, ki so jih prej osvojili bratje meča. Na levem bregu Daugave so izgubili približno trideset let zasedena ozemlja. Leta 2000 sta litovski in latvijski parlament 22. september razglasila za dan baltske enotnosti.
Po legendi je veliki knez Gedimin nekoč lovil v bližini reke Vilne; utrujen po uspešnem lovu se je pripravil za prenočevanje in sanjal o velikanskem železnem volku, ki stoji na hribu in zavija tako močno in glasno kot sto volkov. Krivis (poganski duhovnik) Lizdeika je razlagal sanje, da Železni volk (litovsko Geležinis Vilkas – bajeslovni lik iz srednjeveške legende o ustanovitvi Vilne) predstavlja vilnske gradove. Gedimin je ob upoštevanju božje volje grad zgradil in mu dal ime Vilnius – po reki Vilni.
Veliki vojvoda Algirdas je leta 1362 ali 1363 v bitki pri Modri vodi dosegel odločilno zmago proti Zlati hordi in ustavil njeno nadaljnjo širitev v današnjo Ukrajino. Zmaga je prinesla mesto Kijev in velik del današnje Ukrajine, vključno z redko poseljenima Podoljem in Divjim poljem, pod nadzor rastočega Velikega vojvodstva Litve. Po zavzetju Kijeva je Litva postala neposredna soseda in tekmica Moskovske velike kneževine.
Do konca 14. stoletja je bila Litva ena največjih držav v Evropi in je vključevala današnjo Belorusijo, Ukrajino ter dele Poljske in Rusije.Paul Magocsi (1996). History of the Ukraine. University of Toronto Press. p. 128. . Geopolitični položaj med zahodom in vzhodom je določal večkulturni in večverski značaj Velikega vojvodstva Litve. Vladajoča elita je prakticirala versko strpnost in rutenščina se je uporabljala v uradnih dokumentih kot pomožni jezik poleg latinščine.
Veliki vojvoda Jagielo je leta 1385 sprejel ponudbo Poljske, da postane njen kralj. Jagielo se je lotil postopne kristjanizacije Litve in vzpostavil personalno unijo med Poljsko in Litvo. Litva je bila eno zadnjih poganskih področij Evrope, ki je sprejelo krščanstvo.
Po dveh državljanskih vojnah je Vitold Veliki leta 1392 postal litovski knez. V času njegove vladavine je Litva dosegla vrhunec svoje teritorialne širitve, začela se je centralizacija države in litovsko plemstvo je igralo vse pomembnejšo vlogo v državni politiki. V veliki bitki pri reki Vorskli leta 1399 so Mongoli porazili združene sile Toktamiša in Vitolda. Zahvaljujoč tesnemu sodelovanju sta vojski Litve in Poljske dosegli zmago nad Tevtonskimi vitezi leta 1410 v bitki pri Grunwaldu, eni največjih bitk srednjeveške Evrope.The New Encyclopædia Britannica v. 17 (1998) p. 545
Januarja 1429 je na kongresu v Lucku Vitold prejel naslov litovskega kralja s podporo Sigismunda, svetega rimskega cesarja, vendar so odposlance, ki so prevažali krono, jeseni 1430 ustavili poljski velmožje. Poslana je bila še ena krona, toda Vitold je umrl na gradu Trakai nekaj dni, preden je dosegla Litvo. Pokopan je bil v stolnici v Vilni .
Po smrti Jagiela in Vitolda je litovsko plemstvo poskušalo prekiniti zvezo med Poljsko in Litvo, pri čemer je neodvisno izbralo velike kneze iz rodbine Jageloncev. Toda Litva je bila konec 15. stoletja prisiljena poiskati tesnejše zavezništvo s Poljsko, ko je vse večja moč Moskovske velike kneževine ogrožala litovske ruske kneževine in sprožila rusko-litovsko in livonsko vojno.
8. septembra 1514 se je začela bitka pri Orši med Litovci, ki jim je poveljeval veliki hetman Konstancij Ostrogski, in Rusi. Po poročanju Rerum Moscoviticarum Commentarii Žige Herbersteina, ki je glavni vir informacij o bitki, je mnogo manjša vojska Poljske in Litve (manj kot 30.000 mož) premagala silo 80.000 ruskih vojakov in zajela njihov tabor in poveljnika. Bitka je uničila vojaško zavezništvo proti Litvi in Poljski. Na tisoče Rusov so kot ujetnike uporabljali za delo v litovskih graščinah, Konstancij Ostrogski pa je zajete prapore obesil v stolnici v Vilni.