Helenizem je bilo grško in sredozemsko zgodovinsko obdobje od smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št. (konec klasične dobe) do priključitve Egipta kot zadnje helenistične države rimskemu imperiju leta 30 pr. n. št.Art of the Hellenistic Age and the Hellenistic Tradition.Heilbrunn Timeline of Art History, Metropolitan Museum of Art, 2013. Retrieved 27 May 2013.Hellenistic Age.Encyclopædia Britannica, 2013. Retrieved 27 May 2013.
Helenizem je politično najbolj zaznamoval razpad makedonskega imperija na več držav diadohov, Aleksandrovih naslednikov, ki so se med sabo nenehno spopadale. Sčasoma so se izoblikovale tri stabilne helenistične sile: Ptolemajsko kraljestvo v Egiptu, Selevkidsko cesarstvo na Bližnjem in Srednjem Vzhodu ter Makedonsko kraljestvo pod Antigonidi v matični Grčiji. Medtem ko je bil prej ves grški svet razdrobljen na mestne države (polis), so zdaj prevladovale velike države, ki so jih vodile dinastije despotov.
Grki so novo pridobljena območja množično kolonizirali.Professor Gerhard Rempel, Hellenistic Civilization (Western New England College) .Ulrich Wilcken, Griechische Geschichte im Rahmen der Altertumsgeschichte. S tem se je v helenizmu grška kultura razširila vse do Indije. Vpliv avtohtonih kultur na grško je bil še posebej izrazit na verskem področju, kjer so Grki prevzemali orientalska božanstva (med drugimi Serapisa).Green, p. xvii. Na atiški grščini temelječe narečje kojne (grško "skupno") je v helenističnem svetu postalo lingua franca.
Doseženi so bili napredki na raznovrstnih umetniških in znanstvenih področjih. V književnosti so imeli velik vpliv neoteriki, nova grška komedija in pa Septuaginta, najstarejši grški prevod Stare zaveze. Pojavili sta se dve zelo pomembni filozofski smeri, stoicizem in epikurejstvo. Med najpomembnejšimi helenističnimi znanstveniki sta bila matematik Evklid in vseved Arhimed.
Ok. 238 pr. n. št. so selevkidski Iran trajno osvojili Parti. V 2. st. pr. n. št. so v grški svet pričeli posegati Rimljani in ga do konca 1. st. pr. n. št. v celoti osvojili. Kljub političnemu zatonu helenistične civilizacije je njen kulturni razvoj nemoteno potekal naprej vse do prevlade krščanstva v 4. st. n. št., oziroma v nekaterih ozirih celo do arabske osvojitve (632-661).
Etimologija Beseda naj bi izvirala iz nemškega izraza hellenistisch, iz starogrškega Ἑλληνιστής (Hellēnistḗs, 'tisti, ki uporablja grški jezik'), od Ἑλλάς (Hellás, 'Grčija'); kot "helenist" + "ic".
Beseda helenističen je sodoben izraz in koncept iz 19. stoletja; ideja o helenističnem obdobju v antični Grčiji ni obstajala. Čeprav so bile besede, povezane v obliki ali pomenu, npr. helenist (starogrško Ἑλληνιστής, Hellēnistēs), potrjene že od antičnih časov., se je sredi 19. stoletja Johann Gustav Droysen v svojem klasičnem delu Geschichte des Hellenismus (Zgodovina helenizma) skliceval in opredelil obdobje, ko se je grška kultura razširila po negrškem svetu po Aleksandrovem osvajanju . Po Droysnu so se helenistični in sorodni izrazi, npr. helenizem, pogosto uporabljali v različnih kontekstih; opazna uporaba v Kultura in anarhija Matthewa Arnolda, kjer se helenizem uporablja v nasprotju s hebrejstvom.
Glavni problem izraza helenističen je v njegovi udobnosti, saj širjenje grške kulture ni bil splošen pojav, ki ga pojem implicira. Na nekaterih območjih osvojenega sveta je bil grški vpliv večji. Izraz helenističen tudi pomeni, da so bili grški prebivalci večinski na območjih, na katerih so se naselili, vendar so bili v mnogih primerih grški naseljenci dejansko manjšina med domačim prebivalstvom. Grško prebivalstvo in avtohtono prebivalstvo se nista vedno mešali; Grki so se priselili in prinesli svojo kulturo, vendar se povezave niso vedno pojavljale.
"Helenističen" se razlikuje od "helenski", ker prvi zajema celotno področje neposrednega grškega vpliva, medtem ko se slednja beseda nanaša na samo Grčijo.
Viri Čeprav je nekaj fragmentov, ni popolnega ohranjenega zgodovinskega dela, ki bi datiralo v stoletje po Aleksandrovi smrti. Dela glavnih helenističnih zgodovinarjev Hieronima iz Kardije (ki je delal pod Aleksandrom, Antigonom I. in drugimi nasledniki), Durisa s Samosa in Filarha, ki so jih uporabljali ohranjeni viri, so se izgubila.F.W. Walbank et al. THE CAMBRIDGE ANCIENT HISTORY, SECOND EDITION, VOLUME VII, PART I: The Hellenistic World, p. 1. Najzgodnejši in najverodostojnejši ohranjeni vir helenističnega obdobja je Zgodovina Polibija iz Megalopolisa (200–118), državnika Ahajske zveze do 168 pr. n. št., ko je bil prisiljen iti v Rim kot talec. Njegova Zgodovina je sčasoma narasla na 40 knjig, ki so zajemale zgodovino od leta 220 do 167 pr. n. št.
Najpomembnejši vir po Polibiju je bil Diodor Sicilski, ki je pisal svoje delo z naslovom Knjižnica (Bibliotheca historica) med letoma 60 in 30 pr. n. št. in ponovil pomembne zgodnejše vire, kot je Hieronim, vendar se je po bitki pri Ipsu (301) razblinilo poročilo o helenističnem obdobju. Še en pomemben vir, povezan z vprašanji osebnega značaja in morale, je Plutarhovo delo Vzporedni življenjepisi (približno 50–okoli 120), ki opisuje zgodovino pomembnih helenističnih osebnosti. Apijan iz Aleksandrije (pozno 1. stoletje n. št.–pred 165) je napisal Rimsko zgodovino, ki vključuje podatke o nekaterih helenističnih kraljestvih.
Drugi viri so delo zgodovinarja Justina (Mark Junijan Justin) (2. stoletje), povzetek Filipove zgodovine (Historiae Philipicae) Pompeja Troga, Arijanovo delo Aleksandrov pohod, povzetek Fotija I. iz Konstantinopla. Manjši dodatni viri so dela Kurtija Rufa, Pavzanija, Plinija starejšega in bizantinska enciklopedija Suda. V filozofiji je glavni vir delo Diogena Laertskega Življenje in misli znamenitih filozofov.
Ozadje
Stara antična Grčija je bila tradicionalno groba zbirka močno neodvisnih mestnih držav. Po peloponeški vojni (431–404 pr. n. št.) je Grčija padla pod špartansko hegemonijo, v kateri je bila Šparta najpomembnejša, vendar ne vsestranska. Špartansko hegemonijo je nasledila Tebanska po bitki pri Levktri (371 pr. n. št.), toda po bitki pri Matineji (362 pr. n. št.) je bila vsa Grčija tako oslabljena, da nobena država ne bi mogla uveljavljati prevladujočega položaja. V tem kontekstu se je začel vzpon Makedonije pod kraljem Filipom II. Makedonskim, ki je bila na obrobju grškega sveta. Čeprav je kraljevska družina zahtevala grški izvor, so Makedonci sami gledali zviška na polbarbarske preostale Grke. Makedonci so imeli razmeroma močno in centralizirano vlado in v primerjavi z večino grških držav neposredno nadzirali veliko območje.
Filip II. je bil močan in ekspanzionističen kralj in je izkoristil vsako priložnost za širitev makedonskega ozemlja. Leta 352 pr. n. št. je pripojil Tesalijo in Magnezijo. Leta 338 pr. n. št. je Filip premagal kombinirano tebansko in atensko vojsko v bitki pri Haroneji o desetletju nenavadnega spopada. Po tem je Filip ustanovil Korintsko zvezo, s čimer je večino Grčije pridobil pod neposredno oblast. Izvoljen je bil kot hegemon, načrtovana je bila akcija proti Ahemenidskemu cesarstvu. Vendar pa je bila ta kampanja v zgodnjih fazah ustavljena.
Kot očetov naslednik je Aleksander sam prevzel perzijsko vojno. V desetletju bojevanj je Aleksander osvojil celotno perzijsko cesarstvo in strmoglavil perzijskega kralja Dareja III. Osvojene dežele so vključevale Malo Azijo, Asirijo, Levant, Egipt, Mezopotamijo, Medijo, Perzijo in dele sodobnega Afganistana, Pakistana in stepe v osrednji Aziji. Med leti nenehnih bojev je Aleksander umrl leta 323 pred našim štetjem.
Po njegovi smrti so bila ogromna ozemlja, ki jih je Aleksander osvojil, v naslednjih dveh ali treh stoletjih pod močnim grškim vplivom (helenizacija), vse do vzhajajočega Rima na zahodu in Partskega cesarstva na vzhodu. Ker sta se grška in levantska kultura mešali, se je začela razvijati hibridna helenistična kultura in vztrajala tudi, če je bila izolirana od glavnih središč grške kulture (na primer v grško-baktrijskem kraljestvu).
Lahko trdimo, da bi se nekatere spremembe v makedonskem cesarstvu po Aleksandrovem osvajanju in med vladavino diadohov zgodile brez vpliva grške vladavine. Kot je omenil Peter Green, so bili številni dejavniki osvajanja združeni pod izrazom "helenistično obdobje". Posebna območja, ki jih je osvojila Aleksandrova invazijska vojska, vključno z Egiptom ter območji Male Azije in Mezopotamije, so se "prostovoljno" predala in gledala na Aleksandra bolj kot na osvoboditelja kot zmagovalca.
Poleg tega bi velikemu delu osvojenega območja še naprej vladali diadohi, Aleksandrovi generali in nasledniki. Na začetku je bil celoten imperij razdeljen med njih; vendar so bila nekatera ozemlja sorazmerno hitro izgubljena ali pa so ostala nominalno pod makedonsko vlado. Po 200 letih so ostale le precej zmanjšane in precej degenerirane države do rimskega osvajanja Ptolemajskega Egipta.
Diadohi
Ko je umrl Aleksander Veliki (10. junija 323 pr. n. št.), je zapustil ogromen imperij, sestavljen iz mnogih avtonomnih ozemelj, ki so se imenovala satrapije. Brez izbranega naslednika so med njegovimi generali nastali neposredni spori o tem, kdo naj bi bil kralj Makedonije. Ti generali so postali znani kot diadohi (grško Διάδοχοι, diadokhoi, kar pomeni 'nasledniki').
Meleager in pehota sta podprla kandidaturo Aleksandrovega polbrata Filipa Arhideja, medtem ko je Perdikas, poveljnik konjenikov, podprl čakanje na Roksanino rojstvo Aleksandrovega otroka. Potem ko je pehota vpadla v Babilonsko palačo, je bil dogovorjen kompromis – Arhidej (kot Filip III.) bi moral postati kralj in bi skupaj vladal z Roksaninim otrokom ob predpostavki, da bo deček (kasneje je postal Aleksander IV.). Sam Perdikas bi postal regent (epimeletes) imperija in Meleager njegov poročnik. Kmalu pa je Perdikas umoril Meleagerja in druge vodje pehote ter prevzel popoln nadzor.Green, Peter (1990); Alexander to Actium, the historical evolution of the Hellenistic age. University of California Press. Pages 7-8. Generali, ki so podpirali Perdika, so bili nagrajeni z razdelitvijo Babilona tako, da so postali satrapi različnih delov imperija, vendar je bil Perdikov položaj negotov, kajti, kot piše Arijan, "vsi so sumili njega in on njih".Green (1990), page 9.
Prva izmed vojn diadohov je izbruhnila, ko se je Perdikas načrtoval omožiti Aleksandrovo sestro Kleopatro in začel dvomiti o vodstvu Antigona I. Monoftalma v Mali Aziji. Antigon je pobegnil v Grčijo, nato pa se je skupaj z Antipatrom in Kraterjem (kilikijski satrap, ki je bil v Grčiji in se je boril v lamijski vojni) napadel Anatolijo. Upornike sta podpirala Lizimah, satrap iz Trakije, in Ptolemaj, egiptovski satrap. Čeprav je Evmen, satrap iz Kapadokije, premagal upornike v Mali Aziji, so Perdika med njegovim napadom v Egiptu (od 21. maja do 19. junija, 320 pr. n. št.) umorili njegovi generali Pejton, Selevk in Antigen (verjetno s pomočjo Ptolemaja).Green (1990), page 14. Ptolemaj se je sporazumel s Perdikovimi morilci, na njegovo mesto postavil Peitona in Arhideja, vendar so kmalu prišli do novega sporazuma z Antipaterjem – Triparadijska pogodba. Antipater je postal regent imperija, dva kralja sta bila preseljena v Makedonijo. Antigon je ostal pristojen za Malo Azijo, Ptolemaj je obdržal Egipt, Lizimah je zadržal Trakijo in Selevk I. je nadzoroval Babilon.
Druga vojna diadohov se je začela po smrti Antipaterja leta 319 pr. n. št. Mimo lastnega sina Kasandra je Antipater razglasil za svojega naslednika Poliperhona kot regenta. Kasander se je uprl Poliperhontu (kateremu se je pridružil Evmen), podprli so ga Antigon, Lizimah in Ptolemaj. Leta 317 je Kasander vdrl v Makedonijo, prevzel nadzor nad njo, obsodil Olimpijo na smrt in ujel deškega kralja Aleksandra IV. in njegovo mater. V Aziji so Evmena njegovi možje po dolgih akcijah izdali in se pridružili Antigonu, ki ga je dal usmrtiti.