Visoška kronika je zgodovinski roman, ki ga je Ivan Tavčar objavil leta 1919 v dvanajstih nadaljevanjih v Ljubljanskem zvonu. Za popis zgodovine rodov gospodarjev na Visokem si je izbral obliko kronike in za pripovedovalca postavil namišljenega kronista, sam pa vzbuja dojem, da je zapiske omenjenega kronista le našel in jih objavil.
Visoško kroniko določajo tri zgodovinske teme; preganjanje čarovnic, preganjanje protestantov in 30-letna vojna. Poleg zgodovinske tematike pa je Tavčar veliko pozornosti namenil tudi domoljubju in ljubezni do zemlje, in sicer z izbiro kmečke snovi, s popisom lepote domačih krajev in jasnimi protinemškimi stališči. Pisec kronike Izidor na začetku tudi pove, da kroniko piše zato, da bo bralec videl, kako so on in njegova družina vse življenje delali pokoro za očetove grehe. To prepričanje prevzame tudi njegov sin Georgius, ki je po očetovi smrti kroniko nadaljeval.
Pisatelj je nameraval napisati trilogijo, ki bi opisovala tri generacije v treh zaporednih stoletjih, vendar je pred smrtjo uspel napisati samo prvi del.
Pobude za nastanek Ker je avtor delo posvetil »svoji ženi Frančiški, sedanji Visošci« in se v posvetilu podpisal z mladostnim psevdonimom Emil Leon ter dodal letnico 1695, se je v literarni vedi oblikovala domneva, da je roman nastal kot Tavčarjevo darilo ženi Franji ob njeni petdesetletnici. Franja je bila znana kot narodno dejavna gospa in je med prvo svetovno vojno navdušeno podprla majniško deklaracijo o avtonomiji južnih Slovanov pod habsburško krono, zato je logičen sklep, da je Visoška kronika delo, ki naj bi bilo v oporo Slovencem na novi politični poti.
V nekem zapisku Tavčar priznava, da piše iz nečimrnosti in ker je vse preveč energije doslej porabil v politiki. V pozno ustvarjalno obdobje so ga več ali manj »pahnili« politični nagibi, ko je občutil, da so ga njegovi mlajši strankarski kolegi zaradi starosti že odpisali.
Morda ga je najbolj pekel očitek starčevske nesposobnosti, in prav ta je neposredno sprožil oblikovanje Visoške kronike, kot sam priznava Izidorju Cankarju: »Nekaj mesecev je naše slovstvo posebno čvrsto poganjalo takozvane 'misli' oziroma 'aforizme'. V 'Domu in svetu' čitam nekega dne aforizme g. dr. Preglja, ki ga osebno ne poznam. Priočil je svoje 'misli', in med drugim priobčil tudi to 'misel', "da naj ga Bog obvaruje, če je enkrat dosegel petdeseto leto svojega življenja, da bi še kaj pisal ali pisaril". Ta 'misel' me je zopet podkurila − in par dni pozneje sem že začel pisati ali pisariti 'Visoško kroniko'. Z g. Pregljem se morda ne bova prepirala: če bo moj spis potrdil resnico njegove slovstvene dogme, mu to gotovo ne bo v škodo; če ne, sodim o g. profesorju, da radi tega ne postane nesrečen, ker vsako pravilo dopušča to ali ono izjemo!«
Neposreden razlog za raziskovanje visoških arhivov pa je dejstvo, da je leta 1893 postal lastnik visoškega dvorca in pripadajočega posestva. Na posestvo se je navezal in z zanimanjem prebiral stare listine iz arhiva, ki je bil tako obsežen, da mu je zagotovil dovolj zgodovinskega gradiva za kroniko.
Obnova zgodbe Roman je postavljen v 17. stoletje na Visoko nad Škofjo Loko. Zapisovalec kronike je Izidor Kalan (oz. Khallan). Izidor pripoveduje o svojem očetu Polikarpu Khallanu, o njegovi trdi osebnosti, o tem, kako si je posestvo pridobil z zločinom. Polikarp se je namreč bojeval v 30-letni vojni in je s kameradoma Lukežem in Joštom Schwarzkoblerjem ukradel vojaško blagajno. Plen naj bi si razdelili, vendar sta Polikarp in Jošt, Lukeža ogoljufala, Schwarzkoblerja pa je Polikarp kasneje po poti domov ubil. Kupil je obe visoški kmetiji, Lukeža pa vzel za hlapca. V zakonu sta se mu rodila dva sinova, Izidor in Jurij. Izidor se je izučil kovaštva, Jurija pa so poslali v jezuitsko šolo v Ljubljano, a so ga tam po štirih letih zavrnili. Ko je bil Izidor star 26 let, mu je oče povedal, da ga je namenil za dediča in mu za nevesto izbral Margareto Wulffing iz Davče, ki je bila Izidorjeva sestrična.
Na Visoko pride stara Pasaverica in prosi za prenočišče. Morala je od doma za zaslužkom, da bi lahko preživljala vnukinjo Agato; njenega moža Jošta Schwarzkoblerja so namreč našli umorjenega blizu domače vasi pri kraju Passau. Ko prekolne morilca svojega moža, Polikarp obnemi in se zgrudi. Drugo jutro Pasaverica umre. sličica|levo|Visoška sodba
Oče po njeni smrti Izidorju razkrije svojo življenjsko zgodbo in mu naroči, naj prekine zaroko z Margareto in odide na Nemško po Agato ter se z njo poroči, če ga bo hotela za moža, v nasprotnem primeru naj ji izplača polovico od obeh kmetij. Zatem tudi on umre.
Z Agatinim prihodom se je začelo na Visokem novo življenje. V Agato, ki je namenjena za ženo Izidorju, se zaljubita njegov brat Jurij in Marks Wulffing, brat prejšnje Izidorjeve zaročenke Margarete, ki je na Visokem služil kot hlapec. Ker je Agata Marksa zavrnila s klofuto, se ji je ta maščeval tako, da jo je obtožil čarovništva in jo naznanil na loškem gradu. Na binkošti (3. junija) so prišli na Visoko biriči in odgnali Agato v Loko.
Izidor je šel na loški grad, da bi glede Agate govoril s škofom Joannesom Franciscusom (oz. Janezom Frančiškom). Škof ga je vprašal, ali veruje v čarovnice. Izidor pritrdi. Na koncu mu škof pojasni, da bodo poskusili z vodo in če Agata na kateri koli način pride živa iz vode, je njena nedolžnost dokazana.
Sodbo so pripravili pod mestom, ob sotočju obeh Sor. Sodniki so zaslišali Izidorja in Jurija. Jurij je pričal, da ne veruje v čarovnice, saj še nobene ni videl. Naslednji dan ob enajstih dopoldne se je začel preizkus z vodo. Agata je zabredla v vodo, ko pa jo je spodneslo in je izginila pod gladino, je Jurij skočil v vodo in jo rešil. Njeno nedolžnost je potrdila še Margareta, ki je pričala proti bratu Marksu. Agata je kasneje očitala Izidorju, ker se ni zavzel zanjo in je celo verjel, da je čarovnica. Domov jo je na konju peljal Jurij in Izidor je spoznal, da jo je izgubil zaradi svoje »posvetne ošabnosti«.
Agata je bila v postelji mesec dni. Nato je Izidor njej in Juriju izročil obe posestvi in odšel v vojsko. Sam si je vzel le gornjo hišo in toliko denarja, kot bi ga moral dobiti brat Jurij. Leta 1695 sta se Jurij in Agata poročila, dve leti kasneje pa se Izidor vrne iz vojske (od doma je bil 12 let). Poškodovanemu Izidorju je prišla streč Margareta Wulffing, ki je še vedno gojila čustva do njega. Tako se z njo Izidor tudi oženi. Izidor je umrl 20. decembra 1710.
Izidorjev sin Georgius Postumus, ki se je rodil po očetovi smrti, je pripisal, kaj se je v tem času zgodilo na Visokem. Leta 1716 je kužna bolezen pobrala gospodarja Jurija in najstarejšega otroka. Na Visokem živita obe materi, Jurijeva hči Suzana in on, Izidorjev sin. Dve leti starejša sestrična ga včasih preseneti s pogledom, ki skoraj "ni dovoljen med najbližjimi sorodniki". On pa se želi posvetiti oltarju in opravljati službo za duše tistih, ki so na visoškem dvorcu umrli pred njim in še vedno iščejo božjega usmiljenja.
Karakterizacija oseb Glavne osebe v romanu so iz treh družin, ki so se med seboj usodno povezale: Kalanova družina z Visokega (Polikarp, Izidor, Jurij), Wulffingova družina s Suhe (od koder je bila Polikarpova žena Barbara) in iz Davče (od koder sta bila Marks in Margareta) ter Schwarzkoblerjeva iz vasi Passau (od koder sta bila Jošt in njegova vnukinja Agata). Pomembno vlogo imata še hlapec Lukež in škof Joannes Franciscus (Janez Frančišek).
Oče Polikarp
Polikarp je bil nezakonski otrok, saj svojega očeta ni poznal, mati pa je služila na gradu na Brdu. Ko je mati umrla, je postal samotar, kar pomeni, da ni imel skoraj nobenega prijatelja. Odšel je po svetu in se leta 1630 vključil v tridesetletno vojno. Tam so morili, požigali, kradli, posiljevali ženske ... Smrti se ni bal. Bojeval se je na tisti strani, kjer se mu je bolje godilo. V vojni je bil osemnajst let, kar je vplivalo nanj in na njegove vrednote. Med vojno se ga je polastila lakomnost. Polikarp je začel varčevati svoje zlatnike, ko si je nek general, ki ga je zajel, življenje odkupil z zlatniki. Kasneje je umoril Jošta Schwarzkoblerja povsem iz koristoljubja. Po vojni si je s pridobljenim denarjem na Visokem zagotovil lepo prihodnost. Tudi ko je na Visoko prišel Lukež, z njim ni hotel deliti plena iz vojaške blagajne; raje se mu je zlagal, da je njegov delež vzel Jošt. Vendar pa Polikarpa vest ni zelo preganjala, saj je njegovo življenje temeljilo na spoznanju, da je življenje boj, da je človek človeku volk. Venomer je bil zakopan v delo in gospodarjenje, kot človek, ki bi rad nekaj pozabil in tudi bližnje je gnal kot živino. Po nekaj letih miru je začel umorjeni Jošt Polikarpa preganjati v sanjah. Preselil se je v klet, da ne bi motil ostale družine. Resnica o Schwarzkoblerju in Pasaveričina kletev Polikarpa streta. Tudi fizično propade, saj ga zadene kap in začne se dolgotrajno in mučno umiranje. Po tem dogodku se celo obrne na protestantskega duhovnika (za razliko od katoliške žene in sina Izidorja je bil protestant), čeprav prej ni imel posebnega odnosa do Boga. Na smrtni postelji se mu začne pojavljati vprašanje, kaj bo z njegovo dušo na onem svetu. Zato odgovornost za svoja dejanja položi na Izidorjeva ramena. Če bo sin poravnal njegovo krivico, sme Polikarp upati na božje usmiljenje.
Izidor
Izidor je človek z bojazljivo dušo. Na oblikovanje njegove osebnosti je vplivala premočna očetova osebnost (ni vedel, ali bi se ga bal ali bi ga občudoval), njegovo neomajna vera v Boga in v svet, kot ga je uredil Bog (stroga hierarhičnost fevdalne družbene ureditve) ter ponosna drža zaradi svojega imetja in imena. Že kot otrok je bil Izidor šibak, krhek in plah. V otroštvu sta ga kruto zaznamovala kazen, ko mu je oče odsekal mezinec, in obisk loške mučilnice, ki mu je v kosti nagnal strah pred oblastjo. Prepričan je, da za vsak greh sledi kazen, tako v posvetnem življenju kot tudi pred Bogom. Izidor se v vsakdanjih situacijah zato veliko obrača na Boga in veliko moli. Mirno in popolnoma pokorno sprejema vse očetove odločitve v zvezi z njegovo ženitvijo in ostalimi opravki na posestvu. Ko oče umre, postane lastnik posestva, ki naj bi ga delil z Agato. Z omenjenim lastništvom postane bolj ponosen, ošaben in skrbi za svoj ugled. Ugled visoških kmetij pa zamaje postopek proti Agati in ob tem se izkaže šibkost njegovega značaja. Izidor ni sposoben racionalnega premisleka, ne zaupa Agati, temveč sledi mnenju množice in oblasti. Izkaže se njegovo praznoverje, kajti škofu prizna, da verjame v čarovnice. Na tehtnico postavi ljubezen do Agate in svojo vero v čarovnice. Ker se boji za lasten ugled, je na sojenju distanciran in hladen do Agate, ne kaže nikakršnega sočutja. Šele na koncu dojame, da je bilo njegovo razumevanje božjih naukov nekoliko preozko. A takrat je že prepozno, saj Agato kot življenjsko sopotnico izgubi. Izidor se izkaže za narodno zavednega, saj ima vcepljeno očetovo idejo o asimilaciji Nemcev, ki pravi, da se je treba poročati z Nemkami, da bodo te rojevale slovenske otroke. Njegova narodna zavest, ki se ji pridruži še kmečki ponos, je najbolj izrazita, ko se v Loki po neuspešni sklenitvi zaroke z Margareto stepe z Wulffingovima sinovoma. Takrat namreč ni hotel poklekniti pred grajskim glavarjem in je bil za kazen vklenjen v klado. Poleg nacionalnega ponosa se na tem mestu pokaže tudi ponos lastnika, ki pa se s tem, ko ga ljudje sprejemajo kot uglednega in premožnega člana družbe, vedno bolj krepi. Opazi se, da je gotov in varen samo v ekonomskih zadevah, saj se žene le za ugledom, denarjem in dobičkom. Izidor se izkaže za nesvobodnega človeka, katerega življenje je nesrečno, mučno in grenko. Izidor se s takim življenjem sprijazni in se tako izogiba odgovornosti za lastna dejanja.
Jurij