Jožef Osvald Ošlaj, slovenski frančiškanski redovnik, katoliški duhovnik in provincijal, * 16. april 1879, Filovci; † 9. september 1962, Budimpešta.
Družina Rodil se je v Slovenski krajini (danes Prekmurje), v župniji Bogojina kot otrok kmečkih staršev. Oče mu je bil Martin, mati mu je bila Terezija.
Šolanje Mati ga je nagovorila, da naj vstopi v frančiškanski red. 1895 je bil včlanjen v provinco sv. Ladislava v Segesdu, kjer je naredil začasne zaobljube in je dobil redovniško ime Osvald (Oswald). 15. septembra 1896 je naredil preproste obljuble, nato je študiral filozofijo in bogoslovje v Pečuhu, Zagrebu in Baji. 22. aprila 1900 je naredil večne zaobljube, v duhovnika pa je bil posvečen 24. avgusta 1901.
Službovanje Ošlaj je bil znan pridigar, spovednik, veroučitelj, profesor in globok mislec ter oskrbovalec ubogih.
Med 1901 in 1908 je deloval v Dunaföldváru, najprej kot lektor filozofije, potem kot vikar, diskret in spovednik. Leta 1903 je postal duhovni vodja novincev, naslednje leto pa vodja klerikov, ki jih je učil tudi gregorijanskega petja in orglanja. Od 1911 je kot vodja deloval v Baji, kjer je bil leta 1912 izvoljen za gvardijana. Naslednje leto je bil premeščen v Máriagyüd, kjer je deloval kot hišni predstojnik, župnik, lektor filozofije, voditelj tretjega reda, knjižničar, vodja in pisec zgodovine redovne hiše. Leta 1914 je odšel v Gyöngyös za vodjo teologije in tam ostal do leta 1923 kot duhovni vodja bogoslovcev in profesor dogmatike. Nato je bil kot provincialni kustos poslan v Eger, kjer je obnovil cerkev in samostan ter bil soustanovitelj družbe sester za oskrbo ubogih.
Ošlaj je usmerjal madžarske frančiškane na Kitajsko, kjer so bili zelo uspešni. Tudi je veliko delal za obnovitev frančiškanskega redovniškega življenja na Madžarskem, ker so frančiškani še vedno sledili načelom jozefinizma.
Leta 1928 je bil izvoljen za provincialnega ministra, leta 1933 pa je odšel v Budimpešto kot eksminister, ravnatelj in duhovni voditelj sester frančiškank-negovalk ubogih. 1941 je bil premeščen v Segedin, nato se je vrnil v Budimpešto v samostan v Pasarétu. Leta 1943 je bil izvoljen za provincialnega definitorja in gvardijana v Egru, za učitelja bratov in voditelja Tretjega reda. Za nadškofijskega svetovalca je bil imenovan leta 1947, naslednjo leto pa je prevzel še vodstvo egrske fantovske kongregacije in spovedovanje deklet Božje ljubezni.
Leta 1949 je bil znova postavljen za definitorja in v tej službi ostal do leta 1958, ko je bil premeščen nazaj v Budimpešto, kjer je deloval kot spovednik do svojo smrti.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Prekmurski duhovniki Kategorija:Slovenski frančiškani Kategorija:Madžarski redovniki