Sklerodermíja, tudi sklerodêrma,https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5538857/sklerodermija?query=Sklerodermija&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 26. 9. 2026. je skupina avtoimunskih bolezni, ki lahko povzročijo spremembe na koži, krvnih žilah, mišicah in notranjih organih. Bolezen je lahko omejena na kožo ali pa prizadene tudi druge organe. Simptomi lahko med drugim vključujejo predele zadebeljene kože, togost sklepov, občutek utrujenosti ter slabšo prekrvitev prstov na rokah ali nogah ob izpostavljenosti mrazu. Sindrom CREST, ki je ena od oblik sklerodermije, se tipično kaže kot kalcinoza kože, Raynaudov fenomen, disfunkcija požiralnika, sklerodaktilija (zadebelitev kože in togost prstov) in teleangiektazija (pordeli predeli kože zaradi trajno razširjenih drobnih žil).https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5538661/sindrom?query=Sindrom&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 26. 9. 2026.

Vzrok ni pojasnjen, vendar je bolezen verjetno posledica nenormalnega odziva imunskega sistema. Dejavniki tveganja vključujejo družinsko anamnezo, določene genetske dejavnike in izpostavljenost nekaterim snovem v okolju, kot je silicijev dioksid (kremen). Osnovni patofiziološki mehanizem vključuje nenormalno rast vezivnega tkiva, ki je domnevno posledica napada imunskega sistema na zdrava tkiva. Diagnoza temelji na simptomih ter na biopsiji kože in krvnih preiskavah.

Čeprav zdravilo za ozdravitev ni znano, lahko zdravljenje ublaži simptome. V podpornem zdravljenju se uporabljajo kortikosteroidi, metotreksat in nesteroidna protivnetna zdravila. Izid bolezni je odvisen od razsežnosti bolezni. Bolniki z lokalizirano boleznijo imajo običajno normalno pričakovano življenjsko dobo. Pri osebah s sistemsko boleznijo je lahko pričakovana življenjska doba skrajšana, kar pa je odvisno tudi od podtipa bolezni. Do smrti pogosto pride zaradi zapletov na pljučih, prebavilih ali srcu.

Za sistemsko obliko bolezni zbolijo približno trije na 100.000 ljudi letno. Bolezen se običajno pojavi v srednjem starostnem obdobju (med 30. in 60. letom starosti).Perdan Pirkmajer K., Hočevar A. Sistemske bolezni in enteropatije. Gastroenterolog 2018; suplement 1: 74–80. Pogosteje prizadene ženske. Simptome sklerodermije je leta 1753 prvi opisal Carlo Curzio, dobro dokumentirana pa je bila leta 1842. Beseda izvira iz stare grščine, kje skleros pomeni 'trd' in derma pomeni 'koža'., .

Klinični znaki in simptomi thumb|upright=1.3|Roka osebe s sklerodermo, na kateri so vidne kožne lezije. thumb|upright=1.3|Sijoča ​​koža na distalnih falangah obeh rok pri bolniku s sistemsko sklerozo. Klinični znaki in simptomi, ki se lahko pojavijo pri bolnikih s sklerodermijo, so: srčno-žilni sistem: Raynaudov fenomen (je prvi simptom pri 30 % prizadetih oseb in se pri 95 % prizadetih pojavi v določenem obdobju bolezni); zaceljene jamičaste razjede na konicah prstov; teleangiektazije na koži in sluznicah; palpitacije, neredni srčni ritem in omedlevica zaradi motenj v prevajanju električnih signalov v srcu, povišan krvni tlak in kongestivno srčno popuščanje; prebavila: gastroezofagealna refluksna bolezen, napenjanje, dispepsije, izguba teka, izmenjavanje driske in zaprtja, syndroma siccum in njegovi zapleti, vaskularna ektazija želodčnega antruma, majavost zob in hripavost (zaradi refluksa kisline); dihala: napredujoče slabšanje zadihanosti, bolečina v prsih (zaradi pljučne hipertenzije) in vztrajen suh kašelj zaradi intersticijske pljučne bolezni; mišice in kosti: bolečine v sklepih in mišicah, slabša gibljivost sklepov, sindrom zapestnega kanala in mišična oslabelost; spolovila in sečila: erektilna disfunkcija, disparevnija (bolečina pri spolnem občevanju), težave z ledvicami ali ledvična odpoved; drugo: obrazna bolečina zaradi nevralgije trigeminalnega živca, parestezije v rokah, glavobol, možganska kap, utrujenost, kalcinoza in izguba telesne teže.

Vzroki Z razvojem bolezni so povezani tako genetski kot okoljski dejavniki, vendar vzrok ni povsem pojasnjen. V patogenezi nekaterih primerov bolezni naj bi imele ključno vlogo mutacije v genih HLA. Številni strokovnjaki menijo, da sta zgodnja poškodba endotelijskih celic in okvara mikrovaskulature ključna sprožilca v bolezenski kaskadi, v kateri se povezujeta genetska dovzetnost in izpostavljenost dejavnikom okolja z imunsko aktivacijo ter fibrozo. Pri manjšem deležu bolnikov naj bi k razvoju bolezni doprinesla tudi izpostavljenost nekaterim snovem v okolju, kot so silicijev dioksid (kremen), aromatska in klorirana topila, ketoni, trikloretilen, varilni dim ter beli špirit.

Patofiziologija Za sklerodermijo so značilni povečana sinteza kolagena (ki vodi v sklerozo oziroma bolezensko zatrditev tkiva), poškodbe majhnih krvnih žil, aktivacija limfocitov T in nastajanje spremenjenega vezivnega tkiva. Predlagana razlaga patogeneza je naslednja: Proces se začne s sprožilnim dogodkom na ravni žilja, verjetno na endoteliju. Sprožilni dogodek še ni pojasnjen, lahko pa gre za virusni dejavnik, oksidativni stres ali avtoimunski proces. Pride do poškodbe in apoptoze endotelijskih celic, kar povzroči povečano prepustnost žil, ki se v zgodnjih kliničnih fazah kaže kot tkivni edem. V tej fazi gre pretežno za bolezen, posredovano s podvrstama celic T pomagalk Th1 in Th17. Nato je ožilje dodatno prizadeto zaradi motene angiogeneze in vaskulogeneze (manjše število endotelijskih progenitorskih celic), kar je verjetno povezano s prisotnostjo protiteles proti endotelijskim celicam (AECA). Kljub moteni angiogenezi pri osebah s to boleznijo so pogosto opazne povišane ravni proangiogenih rastnih dejavnikov, kot sta PDGF (rastni dejavnik iz trombocitov) in VEGF (vaskularni endotelijski rastni dejavnik). Ravnovesje med vazodilatacijo in vazokonstrikcijo se poruši, končni izid pa je vazokonstrikcija. Poškodovani endotelij nato postane mesto nastanka krvnih strdkov ter dodatno prispeva k ishemično-reperfuzijski poškodbi in nastajanju reaktivnih kisikovih spojin. Za te poznejše faze je značilna polarizacija celic Th2. Poškodovani endotelij poveča izražanje adhezijskih molekul in kemokinov za privabljanje levkocitov (belih krvničk), kar omogoči odziv prirojenega in pridobljenega imunskega sistema, vključno z izgubo tolerance proti različnim oksidiranim antigenom, med katere sodi topoizomeraza I. Limfociti B dozorijo v plazmatke, kar dodatno okrepi avtoimunsko komponento bolezni. Limfociti T se diferencirajo v različne podskupine, vključno s celicami Th2, ki imajo ključno vlogo pri fibrozi tkiva. Protitelesa proti topoizomerazi I nato spodbujajo nastajanje interferona tipa I. Številni citokini in rastni dejavniki privabijo in aktivirajo fibroblaste, ki se preobrazijo v miofibroblaste. V številnih študijah bolnikov s sklerodermijo so pri fibroblastih in miofibroblastih opazili moteno signalizacijo prek transformirajočega rastnega dejavnika beta (TGF-β). Aktivacija fibroblastov in miofibroblastov vodi do prekomernega odlaganja kolagena in drugih sorodnih beljakovin, kar povzroči fibrozo. V tej fazi sodelujejo tudi limfociti B; interlevkin 6 (IL-6) in TGF-β, ki jih te celice proizvajajo, zmanjšata razgradnjo kolagena in povečata nastajanje zunajceličnega matriksa. V patofiziologijo fibroze je vključena tudi signalizacija prek endotelina.

V patofiziologijo bolezni je vpleten tudi vitamin D. Opazili so obratno korelacija med plazemskimi ravnmi vitamina D in resnostjo sklerodermije, znano pa je, da ima vitamin D ključno vlogo pri uravnavanju (običajno zaviranju) delovanja imunskega sistema.

Diagnoza Tipična sklerodermija je klasično opredeljena kot simetrična zadebelitev kože, pri čemer se pri približno 70 % bolnikov pojavijo tudi Raynaudov fenomen, spremembe kapilar ob nohtni gubi in protijedrna protitelesa. Pri prizadetih posameznikih lahko pride do prizadetosti notranjih organov. Noben posamezen test za sklerodermijo ni zanesljiv v vseh primerih, zato diagnoza pogosto temelji na izključevanju drugih bolezni. Atipična sklerodermija se lahko kaže s katero koli kombinacijo teh sprememb, vendar brez kožnih sprememb ali zgolj z otekanjem prstov.

Laboratorijske preiskave lahko pokažejo prisotnost protiteles proti topoizomerazi, npr. anti-Scl-70, (v povezavi z difuzno sistemsko obliko) ali protiteles proti centromeram (v povezavi z omejeno sistemsko obliko in sindromom CREST). Pojavijo se lahko tudi druga avtoprotitelesa, kot so anti-U3 ali protitelesa proti RNK-polimerazi.

Diferencialna diagnostika Bolezni, ki pogosto spadajo v diferencialno diagnostiko, vključujejo: eozinofilijo: stanje, pri katerem je v krvi prisotno preveliko število eozinofilcev (vrsta imunskih celic, ki napadajo zajedavce in sodelujejo pri določenih alergijskih reakcijah); sindrom eozinofilije-mialgije: vrsta eozinofilije, ki jo povzroča L-triptofan v dodatkih; eozinofilni fasciitis: prizadene vezivno tkivo, ki obdaja skeletne mišice, kosti, krvne žile in živce v rokah in nogah; bolezen presadka zoper gostitelja: avtoimunska bolezen, do katere pride po presaditvi kostnega mozga, pri čemer imunske celice iz presajenega kostnega mozga napadejo telo prejemnika; fungoidni granulom: vrsta kožnega T-celičnega limfoma, redke rakave bolezni, ki povzroča izpuščaj po telesu; nefrogena sistemska fibroza: stanje, ki ga običajno povzroči odpoved ledvic in vodi do fibroze (zadebelitve) tkiv; primarni biliarni holangitis: vrsta avtoimunske jetrne bolezni. primarna pljučna hipertenzija; kompleksni regionalni bolečinski sindrom.

Razvrščanje Za sklerodermijo je značilen pojav omejenih ali razpršenih, trdih, gladkih kožnih predelov v barvi slonovine, ki so nepomični in dajejo vtis otrdele, napete kože; bolezen se pojavlja v lokalizirani in sistemski (generalizirani) obliki:

lokalizirana sklerodermija lokalizirana morfea prekrivanje morfee in skleroznega lihena generalizirana morfea Pasini-Pierinijeva atrofoderma pansklerotična morfea morphea profunda linearna sklerodermija sistemska (generalizirana) sklerodermija sindrom CREST progresivna sistemska skleroza

Zdravljenje Za sklerodermijo ni znano zdravilo, ki bi omogočilo ozdravitev, pogosto pa je mogoče ublažiti simptome. Simptomatsko zdravljenje vključuje: Raynaudov fenomen: uporaba vazodilatatorjev, kot so zaviralci kalcijevih kanalčkov, zaviralcev alfa, antagonistov serotoninskih receptorjev, zaviralcev receptorja za angiotenzin II, statinov, lokalnih nitratov ali iloprosta; razjede na prstih: zaviralci fosfodiesteraze 5 (npr. sildenafil) ali iloprost; preprečevanje nastanka novih razjed na prstih: bosentan; nedohranjenost zaradi bakterijskega preraščanja črevesja: tetraciklinski antibiotiki, npr. tetraciklin; intersticijska pljučna bolezen: ciklofosfamid, azatioprin (lahko v kombinaciji s kortikosteroidi), tocilizumab in nintedanib; pljučna hipertenzija: antagonisti endotelinskih receptorjev, zaviralci fosfodiesteraze 5, prostanoidi, seleksipag in riocigvat; gastroezofagealni refluks: antacidi ali prokinetiki; ledvična kriza: zaviralci angiotenzin pretvarjajočega encima in antagonisti receptorja za angiotenzin II.

Pogosto se uporablja sistemsko zdravljenje z imunosupresivi, ki spreminjajo potek bolezni. Imunosupresivi, ki se uporabljajo pri zdravljenju sklerodermije, vključujejo azatioprin, metotreksat, ciklofosfamid, mikofenolat, intravensk imunoglobulin, rituksimab, sirolimus, alefaceptin zaviralce torozinske kinaze (imatinib, nilotinib in dasatinib).

Sklici

Kategorija:Avtoimunske bolezni