Jožefa Humar, znana tudi kot Debevčeva Zefa, slovenska pastirica in rezbarka, * 19. april 1904, Vodice nad Kamnikom, † 19. januar 1982, Ljubljana.
Otroštvo Rojena je bila 19. aprila 1904 v veliki slovenski družini na domačiji znani kot pri Debevčevih v Vodicah nad Kamnikom. Njena mati je bila kmetica Marija Balantič (1878–1950) iz sedanjega Zakala, njen oče pa kmet Jurij Humar (1965-1952) iz Vodic nad Kamnikom, nečak duhovnika in zdravilca Jurija Humarja. Zdravilske sposobnosti naj bi imela tudi očetova sestra, kmetica Filomena Humar Butalič, znana pod imenom Fajdigova mama. Jožefin oče je pred poroko delal kot pastir in se ukvarjal z rezbarjenjem panjev, kropivčkov, in ročnih sončnih ur. Jožefina starša sta imela enajst otrok, od katerih sta dva umrla v otroštvu. Vsi so odraščali na 3/4 hube veliki domači kmetiji. Že v zgodnji mladosti so morali pomagati staršem pri delu na kmetiji. Jožefa je med letoma 1911 in 1915 obiskovala osnovno šolo v Mekinjah. Prvi razred je obiskovala v stari šoli, naslednje tri razrede pa v takrat novozgrajeni šoli. Rada je hodila v šolo in bila odlična učenka. V prostem času je rada risala, rezljala les z nožičkom, in opazovala očeta ko je kdaj pa kdaj rezbaril. Po koncu šolanja pri enajstih letih je ostala doma in delala na domači kmetiji.
Delo Leta 1925 je enaindvajsetletna Zefa odšla za pastirico v planine, se čemer se je preživljala naslednjih petdeset let. Pasla je domačo živino na Gojški planini na področju Velike planine nad Kamnikom. Dve leti kasneje je njena družina tam zgradila pastirsko kočo, ki pa je bila med drugo svetovno vojno požgana; kasneje so v bližini zgradili novo. Na planini je poleg skrbi za živali Jožefa izdelovala tudi sir; med drugim tudi trniče, lepo okrašene čebulasto oblikovane sire, izdelane iz kislega mleka. V zimskem času je živela na domačem domu pri bratu in njegovi družini ter pogosto obiskovala sorodnike in bila za varuško njihovim otrokom.
Rezbarstvo Kmalu po prihodu na planino se je začela ukvarjati z rezbarjenjem pisav za trniče, okrog 2,5 cm široke in 20 cm dolge izrezljane deščic, s katerimi se trniče krasi. Njeno glavno rezbarsko orodje je bil žepni nož. Najprej je rezljala pisave za trniče, potem kropivčke za blagoslovljeno vodo, svečnike, ročaje – primeže za vrata, gospodinjske pripomočke ter okrasne in druge predmete. Krasila je tudi velikonočne pirhe, obarvane s kuhanjem v čebulni slami, na katere je izpraskala ornamente, listke, rože in verske motive.
Literarno delo Etnologom je povedala legende o divjih možeh in divjih ženah.
Poznejše življenje in smrt Umrla je v Ljubljani 19. januarja 1982 med prevozom v bolnišnico. Pokopana je bila v grobu svojih staršev na pokopališču v Mekinjah.
V umetnosti Upodobilo jo je več slovenskih umetnikov. Več posnetkov o njej je naredil Jože Ftičar. Nastopila je tudi v kratkem filmu Zadnje lastovke iz leta 1979 scenaristke in režiserke Marike Milkovič Bilanović. Film med drugim prikazuje Zefo med izdelavo pisav in krašenjem trničev. Leta 2022 je scenaristka in režiserka Andreja Humar Gruden, Jožefina pranečakinja, o njej posnela dokumentarni film z naslovom Jožefa Humar – Debevčeva Zefa, pastirica in rezbarka. Filmografija
Zadnje lastovke (režirala Marika Milkovič Bilanović, Filmski studio Vida film, 1979) Jožefa Humar – Debevčeva Zefa, pastirica in rezbarka (režirala Andreja Humar Gruden, 2022)
Sklici
Kategorija:Slovenski rezbarji Kategorija:Slovenski kmetje