Lyonska plošča je antična bronasta plošča, na kateri je zapisan govor rimskega cesarja Klavdija I.. Ohranjeni spodnji del plošče je leta 1528 v svojem vinogradu na griču Croix-Rousse (na mestu svetišča Treh Galij) v Lyonu v Franciji odkril trgovec s tkaninami. Trenutno je shranjena v Galorimskem muzeju v Lyonu (danes preimenovanem v Lugdunum).
Klavdij je bil tesno povezan z Lugdunumom (Lyonom). Tam se je rodil, mesto pa je bilo tudi središče cesarskega kulta; kot cesar in hkrati »domačin« mesta je verjetno veljal za njegovega zavetnika. Govor, zapisan na plošči, je imel pred rimskim senatom leta 48 n. št. V njem je predlagal, da bi premožnim državljanom z zemljiškimi posestmi iz oddaljenejših delov Galije omogočili vstop v senatorski stan in s tem v sam senat, ko bi dosegli ustrezno raven premoženja. V svoji argumentaciji se je skliceval na sabinske korenine svoje družine (gens Claudia) ter na nedavno povišanje mož iz province Narbonska Galija (Gallia Narbonensis) v senatorski stan.
BesediloEDCS – Epigraphik-Datenbank Clauss / Slaby ponuja pomemben vpogled tako v Klavdijev značaj kot v odnose med senatom in cesarjem. Klavdij se spusti v dolgovezen ekskurz o zgodnji zgodovini Rima – ta kaže na vpliv njegovega učitelja, zgodovinarja Livija. Takšna pedantnost je značilna za Klavdija in ga takoj razkrije kot govorca. Zabeleženih je tudi nekaj senatorskih vmesnih pripomb, v katerih so Klavdija večinoma pozivali, naj preide k bistvu. Slog in vsebina govora kažeta, da se je Klavdij želel predstaviti kot učen, pedanten in strpen zagovornik starih senatorskih pravic in vrednot, ki je bil pripravljen enake privilegije podeliti tudi zaslužnim prebivalcem provinc. Govor vsebuje tudi omembe drugih dogodkov iz časa Klavdijeve vladavine, na primer padca Valerija Aziatika, ki ga Klavdij posebej obsodi. Poznejši zgodovinar Tacit v svojih Analih poroča o drugačni različici govora,Tacit, Annales, XI, 23-24 ki verjetno temelji na različnih virih – vključno z zapisi senata – ter na njegovih lastnih opažanjih in naknadni analizi. Njegovo besedilo v glavnem vodi do enakih sklepov, vendar se sicer precej razlikuje od različice na lyonski plošči; ta vsebuje številne podrobnosti in je bila morda dobeseden prepis izvirnega dokumenta senata.
Senat je predlog sprejel. Elita mesta Lugdunum je ploščo morda dala izdelati v počastitev svojega novega statusa in kot izraz hvaležnosti. Znano je, da je Klavdij mesto obiskal v letih 43 in 47 n. št.
== Prevod besedila na tabli 1. stolpec »Seveda predvidevam ugovor, ki se bo porodil v mislih vseh in bo prvi uperjen proti meni ... Vendar se ne upirajte predlogu, ki ga podajam, in ga ne imejte za nevarno novost. Raje poglejte, koliko sprememb se je zgodilo v tem mestu in kako so se od samega začetka spreminjale oblike naše republike.«
»Sprva so temu mestu vladali kralji, a oblasti niso prenašali na naslednike iz lastne družine; prihajali so drugi, od zunaj, nekateri celo tujci. Tako je Romula nasledil Numa iz dežele Sabincev – sicer naš sosed, a takrat za nas tujec. Prav tako je Anka Marcija nasledil Tarkvinij Prisk, ki je bil v domovini izključen iz politične kariere zaradi madeža svojega porekla (resda je bil njegov oče Demarat iz Korinta, mati pa plemenitega rodu iz Tarkvinija, a jo je revščina prisilila v zakon s takšnim možem); po selitvi v Rim je postal tamkajšnji kralj. Če gre verjeti našim zgodovinarjem, je na prestol med tem vladarjem in njegovim sinom oziroma vnukom – mnenja glede tega se razlikujejo – sedel Servij Tulij, sin sužnje Okrezije. Po navedbah Etruščanov je bil tovariš Celija Vibene, s katerim je vselej delil usodo. Ko ga je usoda pregnala skupaj s preostankom Celijeve vojske, je Servij zapustil Etrurijo in zasedel grič, ki ga je v spomin na svojega nekdanjega poveljnika poimenoval grič Celijo; sam si je spremenil ime – v etruščanščini je bil znan kot Mastarna, nato pa je prevzel ime, ki sem ga že omenil, Servij Tulij, ter prevzel kraljevanje v dobro republike.« »Pozneje, ko so zaradi nravnosti Tarkvinija in njegovih sinov postali osovraženi pri vseh, je monarhična ureditev začela vzbujati odpor, vodenje republike pa je prešlo v roke konzulov – magistratov z enoletnim mandatom.«
»Naj zdaj omenim diktaturo – položaj z večjimi pooblastili od konzulske službe, h kateremu so se naši predniki zatekali v težkih razmerah, kot so bili notranji nemiri ali nevarne vojne – ali pa ljudske tribune, ustanovljene za varovanje interesov ljudstva? Ko je oblast prešla s konzulov na decemvire, se je po odvzemu oblasti decemviratu znova vrnila h konzulom; mar ni bila konzulska oblast prenesena na šest in pozneje na osem vojaških tribunov? Naj govorim o častnih položajih – ne le poveljniških, temveč tudi duhovniških –, ki so bili pozneje dostopni tudi ljudstvu? Če bi našteval vojne, ki so jih vodili naši predniki in ki so nas oblikovale v to, kar smo danes, bi se bal, da bi deloval preveč ošabno in se bahal s slavo našega imperija, ki se je raztezal vse do oceana; raje se bom vrnil k temu mestu ...«
2. stolpec »Nedvomno sta si božanski Avgust, moj prastric, in Tiberij Cezar, moj stric, v skladu z novo navado želela, da bi v ta zbor sprejeli cvet kolonij in municipijev – z drugimi besedami, najboljše in najbogatejše može. Toda kaj? Ali ni italijanski senator boljši od provincialnega? Svoje mnenje o tem bom predstavil, če bo ta del mojega cenzorskega predloga sprejet; vendar menim, da prebivalcev provinc ne bi smeli izključiti iz senata, če mu lahko služijo v čast.«
»To je znamenita in mogočna kolonija Viennencev, ki v ta zbor že dolgo pošilja senatorje. Mar ni prav iz te kolonije prišel Lucij Vestin – eden izmed mnogih in redek okras viteškega stanu –, do katerega gojim prav posebno naklonjenost in ga trenutno zadržujem ob sebi za opravljanje lastnih poslov? Prosim vas, počastite njegove sinove s prvimi duhovniškimi službami, da bodo z leti lahko napredovali v dostojanstvu. Naj mi bo dovoljeno kot sramotno zamolčati ime tistega tatu, ki ga zaničujem – tistega čudaka iz telovadnice, ki je v svojo hišo pripeljal konzulat, še preden je njegova kolonija pridobila polne pravice rimskega državljanstva. Enako lahko rečem za njegovega brata; morda je vreden sočutja, a ga je nesreča, da bi lahko postal senator in vam bil v pomoč, naredila nevrednega tega položaja.«
»Toda čas je, Tiberij Cezar Germanik, da zbranim očetom razkriješ, kam meri tvoj govor, saj si že dosegel skrajno mejo Narbonske Galije.«
»Glede vseh teh uglednih mladeničev, na katere usmerjam svoj pogled, vam ni nič bolj žal, da jih vidite med senatorji, kot pa Persiku – možu plemenitega rodu in mojemu prijatelju – ni žal, ko na portretih svojih prednikov bere ime Allobrogik!« Če se torej strinjate z menoj, da je tako, kaj drugega si lahko še želite, kot da vas – s tem ko vam predstavljam može iz Lyona kot kandidate za naš red – dobesedno popeljem onkraj meja narbonske province in vam pokažem samo zemljo, iz katere prihajajo? Res je, da sem – o očetje senatorji – z oklevanjem prestopil mejo province, ki jo poznate in vam je domača; a napočil je čas, da odkrito spregovorim v prid »dolgolase Galije«. Če mi očitajo tisto vojno, ki jo je ta dežela deset let bojevala proti božanskemu Juliju, bom v odgovor navedel sto let neomajne zvestobe in vdanosti v številnih kritičnih trenutkih, v katerih smo se znašli. Ko je moj oče Druz pokoraval Germanijo, so mu prebivalci v zaledju zagotavljali varnost z ohranjanjem globokega miru; in to v času, ko je bil – prav takrat, ko so ga poklicali v vojno – zaposlen z izvedbo popisa prebivalstva v Galiji, kar je bilo za Gale nekaj novega in povsem neobičajnega. Dobro vemo, kako težaven je ta postopek še danes za nas, čeprav ne gre za nič drugega kot za javno ugotavljanje stanja naših virov! ...« Read online
Sklici
Viri Read online Malloch, S.J.V., The Tabula Lugdunensis: A Critical Edition with Translation and Commentary. Cambridge: Cambridge University Press, 2020. Perl, Gerhard (1996). "Die Rede des Kaisers Claudius für die Aufnahme römischer Bürger aus Gallia comata in den Senat (CIL XIII 1668)" [Emperor Claudius' speech in favour of the admission of Roman citizens from Gallia comata to the Senate (CIL XIII 1668)]. Philologus 140, no. 1, pp. 114-138, DOI:10.1524/phil.1996.140.1.114. Werner Riess (2003). "Die Rede des Claudius über das ius honorum der gallischen Notablen: Forschungsstand und Perspektiven" [Claudius' speech on the ius honourum of the Gallic notables: State of research and perspectives]. Revue des Études Anciennes 105, no. 1, pp. 211-249.
Zunanje povezave Original Latin text of the Lyon Tablet (from The Latin Library) Original Latin text of the Lyon Tablet with notes in English - via Internet Archive Original Latin text of Tacitus' report of Claudius' speech (beginning from "maiores mei, quorum") An English translation of the second half of the Lyon Tablet An English translation of Tacitus' report of Claudius' speech
Kategorija:40. leta Kategorija:Dela v latinščini Kategorija:Leto 1528 Kategorija:Antični Rim Kategorija:Lyon