Azteški imperij, znan tudi kot Trojno zavezništvo (, [ˈjéːʃkaːn̥ t͡ɬaʔtoːˈlóːjaːn̥]) ali v zgodovinopisju kot imperij Tenochca – čeprav je najustreznejše poimenovanje zanje Mexica je bil zveza treh mestnih državic ljudstva Nahua: Mexico-Tenochtitlana, Tetzcoca in Tlacopana. Te tri mestne državice so vladale območju na Mehiški planoti in njeni okolici od leta 1428 pa vse do leta 1521, ko so jih porazile združene sile španskih konkvistadorjev in njihovih domorodnih zaveznikov pod vodstvom Hernána Cortésa. Njihovo prebivalstvo in družbo v zgodovinopisju imenujemo Azteki ali Culhua-Mexica.

Zavezništvo je nastalo iz zmagovitih frakcij v državljanski vojni med mestom Azcapotzalco in njegovimi nekdanjimi vazalnimi provincami. Čeprav je bil imperij prvotno zasnovan kot zveza treh samoupravnih mestnih državic, je prestolnica Tenochtitlan pridobila vojaško premoč. Do prihoda Špancev leta 1519 so ozemljem zavezništva dejansko vladali iz Tenochtitlana, medtem ko sta preostali članici zavezništva prevzeli podrejeni vlogi.

Po ustanovitvi je zavezništvo vodilo osvajalne vojne in širilo svoje ozemlje. Na vrhuncu moči je nadzorovalo večino osrednje Mehike ter nekatera bolj oddaljena območja v Mezoameriki, kot je bila provinca Xoconochco – atteška eksklava blizu današnje meje z Gvatemalo. Za azteško vladavino je značilna hegemonija oziroma posredno vladanje.ref name="Smith2001"></ref> Azteki so vladarjem osvojenih mest prepustili oblast, če so ti pristali na plačevanje polletnega davka zavezništvu in zagotavljanje vojaških sil za azteške vojaške pohode, kadar je bilo to potrebno. V zameno je imperialna oblast nudila zaščito in politično stabilnost ter omogočala delovanje povezane gospodarske mreže, ki je vključevala raznolika ozemlja in ljudstva z znatno stopnjo lokalne avtonomije.

Azteška religija je bila oblika monističnega panteizma, v katerem se je koncept teotl (iz kulture ljudstva Nahua) razlagal tako kot vrhovni bog Ometeotl kot tudi kot raznolik panteon manjših božanstev in naravnih pojavov. Ljudska vera je bila bolj naklonjena mitološkim in politeističnim vidikom, medtem ko je državna vera cesarstva podpirala tako monizem višjih slojev kot tudi ljudske, od uradne doktrine odstopajoče oblike verovanja. Imperij je uradno priznaval največje kulte, tako da so bila zadevna božanstva zastopana v osrednjem tempeljskem kompleksu prestolnice Tenochtitlan. Osrednji kult je bil posvečen značilnemu bojevitemu zavetniku ljudstva Mexica, bogu Huitzilopochtliju. Prebivalci osvojenih provinc so smeli ohraniti in svobodno gojiti lastne verske tradicije, pod pogojem, da so v svoje lokalne panteone vključili tudi vladarskega boga ja.

Etimologija in opredelitve Besede Aztek v sodobni rabi ljudstvo samo ni uporabljalo. Uporabljala se je v različnih pomenih: za označevanje Aztekov oziroma Trojne zveze, za ljudstva v osrednji Mehiki, ki so pred španskim osvajanjem govorila jezik nahuatl, ali pa specifično za etnično skupino Mešika ; znotraj plemen, ki so govorila nahuatl (iz besede ). Ime izhaja iz edninske oblike besede v jeziku nahuatl, (), ki pomeni »[ljudje] iz Aztlana« in se nanaša na mitski kraj izvora ljudstev Nahua.For the purpose of this article, Aztec refers only to cities that constituted or were subject to the alliance. For the broader use of the term, see the Aztec civilization article.

Zgodovina

Pred Azteškim imperijem Ljudstva Nahua so izhajala iz ljudstev Čičimekov, ki so se v začetku 13. stoletja priselila v osrednjo Mehiko s severa (njihova poselitev je bila sprva redka in razpršena po območjih današnjih zveznih držav Zacatecas, San Luis Potosí in Guanajuato). Zgodba o selitvi Mešikov je podobna zgodbam drugih političnih skupnosti v osrednji Mehiki; vključuje nadnaravne kraje, posameznike in dogodke, ki povezujejo zemeljsko in božansko zgodovino, s čimer so si prizadevali pridobiti politično legitimnost. Piktografski kodeksi, v katerih so Azteki beležili svojo zgodovino, navajajo, da se je kraj izvora njihovega imperija imenoval Aztlán. Prvi priseljenci so naselili Mehiško planoto in okoliška ozemlja ter ustanovili vrsto neodvisnih mestnih držav. Tem zgodnjim mestnim državam ljudstva Nahua oziroma altepetlom so vladali dinastični poglavarji, imenovani tlahtohqueh (ednina: tlatoāni). Večino obstoječih naselbin so pred prihodom Mešikov ustanovila druga domorodna ljudstva.

Te zgodnje mestne države so med seboj vodile številne manjše vojne, vendar zaradi nenehnega spreminjanja zavezništev nobena posamezna mestna država ni uspela prevladati. Mešiki so bili zadnje izmed ljudstev Nahua, ki so se priselila v osrednjo Mehiko. NA Mehiško planoto so prispeli okoli leta 1250, ko je bila večina kakovostnih kmetijskih zemljišč že zasedena. Mešiki so kralja Culhuacana – majhne mestne države, ki pa je bila zgodovinsko pomembna kot zatočišče Toltekov – prepričali, da jim je dovolil naselitev na razmeroma nerodovitnem območju, imenovanem Chapultepec (Chapoltepēc, »na griču kobilic«). Mešiki so za Culhuacan služili kot najemniški vojaki.

Potem ko so se Mešiki v bitki borili za Culhuacan, je vladar eno od svojih hčera imenoval za njihovo vladarico. Po mitoloških izročilih domorodcev pa so jo Mešiki namesto tega žrtvovali tako, da so ji po ukazu svojega boga Xipe Toteca slekli kožo. Ko je vladar Culhuacana izvedel za to, je napadel in s silo pregnal Mešike iz Tizaapana. Mešiki so se nato preselili na otok sredi jezera Texcoco, kjer je na kaktusu vrste nopal gnezdil orel. Mešiki so to razumeli kot znamenje svojih bogov in na tem otoku ustanovili svoje novo mesto Tenochtitlan v letu ōme calli (oziroma »Dve hiši«, leta 1325).

Azteško bojevanje Mešiki so na Mehiško planoto vstopili kot tujci z omejenimi viri, zato je bila vojaška služba eden redkih načinov, kako so si lahko zagotovili zaščito in politični pomen med močnejšimi sosednjimi silami. V zgodnjem obdobju svoje zgodovine so se Mešiki borili kot podrejeni zavezniki močnejših mestnih držav, se uveljavili kot neustrašni bojevniki in si pridobili sloves vojaške sile. Pomen bojevnikov ter neločljiva povezanost vojskovanja s političnim in verskim življenjem Mešikov sta pripomogla k njihovi vzpostavitvi vojaške prevlade v regiji.

Nova mešiška mestna država je sklenila zavezništvo z mestom Azcapotzalco in plačevala davek njegovemu vladarju Tezozomocu. Azcapotzalco se je s pomočjo Mešikov začel širiti v manjši imperij, ki je temeljil na pobiranju davkov od podrejenih območij. Mešiški vladar do takrat še ni bil priznan kot zakonit kralj. Voditelji Mešikov so uspešno zaprosili enega od kraljev Culhuacana, naj jim za poroko z mešiško vladarsko rodbino prepusti svojo hčer. Njihov sin Acamapichtli je bil leta 1372 ustoličen kot prvi (vladar) Tenochtitlana.

Tepaneki iz Azcapotzalca so s pomočjo Mešikov širili svojo oblast, medtem ko je mesto Texcoco, ki so ga naseljevali Acolhue, krepilo svojo moč v vzhodnem delu jezerske kotline. Sčasoma je med državama izbruhnila vojna, v kateri so Mešiki odigrali ključno vlogo pri osvojitvi Texcoca. Do takrat je Tenochtitlan zrasel v pomembno mesto in bil za svojo zvestobo Tepanekom nagrajen s tem, da je Texcoco postal njegova vazalna provinca, ki je plačevala davek.

Za mešiško bojevanje je bilo značilno, da so se osredotočali na zajetje sovražnikov namesto na njihovo ubijanje. Zajetje živih sovražnikov je bilo pomembno, saj so ujetniki služili za žrtvovalne obrede, za katere so Mešiki verjeli, da so nujni za ohranjanje božje naklonjenosti. Vojaški dosežki so bili z drugimi besedami povezani s sveto dolžnostjo. Ujetniki so vojakom omogočali, da se izkažejo med vojaškimi pohodi in izboljšajo svoj položaj v mešiški družbeni hierarhiji. Kljub temu bitke niso bile omejene zgolj na obredne namene in so lahko vključevale obsežno prelivanje krvi.

Vojna proti Tepanekom Leta 1426 je umrl tepaneški kralj Tezozomoc, nastala nasledstvena kriza pa je sprožila državljansko vojno med morebitnimi nasledniki. Mešiki so podpirali Tezozomocovega izbranega naslednika Tayahauha, ki je bil sprva ustoličen kot kralj. Vendar pa je njegov sin Maxtla kmalu uzurpiral prestol in se obrnil proti frakcijam, ki so mu nasprotovale, vključno z mešiškim vladarjem Chimalpopoco. Slednji je kmalu zatem umrl; verjetno ga je dal umoriti Maxtla.

Novi mešiški vladar Itzcoatl je še naprej kljuboval Maxtli, ta pa je blokiral Tenochtitlan in zahteval višje dajatve. Maxtla se je podobno obrnil proti ljudstvu Acolhua, kralj Texcoca, Nezahualcoyotl, pa je zbežal v izgnanstvo. Nezahualcoyotl je pridobil vojaško pomoč kralja Huexotzincá, Mešiki pa so si zagotovili podporo odpadniškega tepaneškega mesta Tlacopan. Leta 1427 so Tenochtitlan, Texcoco, Tlacopan in Huexotzinco začeli vojno proti Azcapotzalcu in leta 1428 zmagali.

Po vojni se je Huexotzinco umaknil, tri preostala mesta pa so leta 1430 sklenila sporazum, ki je danes znan kot Trojna zveza. Tepaneška ozemlja so si razdelila omenjena tri mesta, katerih voditelji so se dogovorili za sodelovanje v prihodnjih osvajalnih vojnah. Ozemlja, pridobljena s temi osvojitvami, so bila v skupni lasti vseh treh mest. Dajatve so bile razdeljene tako, da sta dva dela pripadla kraljema Tenochtitlana in Texcoca, eden pa kralju Tlacopana. Trije kralji so izmenično prevzemali naziv huetlatoani (»starejši govornik«, pogosto prevedeno kot »cesar«). V tej vlogi je vsak od njih začasno zasedal položaj, ki je bil de jure nadrejen vladarjem drugih mestnih držav (»tlatoani«).

V naslednjem stoletju je trojna zveza mest Tenochtitlan, Texcoco in Tlacopan prevladovala na Mehiški planoti ter svojo oblast razširila vse do obal Mehiškega zaliva in Tihega oceana. Tenochtitlan je postopoma postal vodilna sila v tej zvezi. Dva izmed glavnih snovalcev zveze sta bila Itzcoatlova polbrata in nečaka, Tlacaelel in Moctezuma. Moctezuma je leta 1440 nasledil Itzcoatla na položaju (vladarja) ljudstva Mešika. Tlacaelel je prevzel novoustanovljeni naziv Cihuacoatl, ki je ustrezal položaju nekje med predsednikom vlade in podkraljem.Izraz dobesedno pomeni »ženska-kača« ali »samica kače«, izvor tega poimenovanja pa ni povsem jasen. Položaj zagotovo ni bil rezerviran le za ženske, čeprav naslov morda namiguje na metaforično nasprotje med »moškim« , ki se je ukvarjal z zunanjimi cesarskimi zadevami in »ženskim« , ki je vodil notranje zadeve.

Cesarske reforme

Kmalu po ustanovitvi Trojne zveze sta Itzcoatl in Tlacopan uvedla obsežne reforme v azteški državi in ​​religiji. Obstajajo navedbe, da je Tlacaelel odredil sežig nekaterih ali celo večine ohranjenih azteških knjig, saj je trdil, da vsebujejo laži in da »ni modro, da bi vsi ljudje poznali te podobe«. Nato je na novo napisal zgodovino Aztekov in pri tem Mešike (Mexica) seveda postavil v osrednjo vlogo.

Ko je Moctezuma I. nasledil Itzcoatla na položaju vladarja Mešikov, so bile uvedene dodatne reforme za ohranjanje nadzora nad osvojenimi mesti. Vladarje, ki niso hoteli sodelovati, so zamenjali z marionetnimi vladarji, zvestimi Mešikom. Nov cesarski sistem dajatev je uvedel mešiške pobiralce davkov, ki so obdavčili prebivalstvo neposredno, mimo pristojnosti lokalnih dinastij. Nezahualcoyotl je na ozemljih ljudstva Acolhua uvedel tudi politiko, po kateri so podrejeni vladarji v zameno za plačevanje davkov prejeli posesti daleč od svojih prestolnic. To je bilo storjeno, da bi spodbudili sodelovanje z imperijem; če se je vladar mesta uprl, je izgubil pravico do dajatev s tujega ozemlja. Nekatere uporne vladarje so zamenjali s (pobiralci davkov) ali imenovanimi guvernerji namesto z dednimi vladarji.