Cáceres () je mesto in občina v središču avtonomne skupnosti Estremadura v južni Španiji. Je glavno mesto in najbolj naseljena občina istoimenske province ter gosti sedež regionalnega vrhovnega sodišča Estremadure.
Območje Cáceresa – 1.750,33 km² – je največje od vseh občin v Španiji. Leta 2025 je imelo 96.598 prebivalcev, od tega 95.441 v samem mestu. Po občini so raztreseni številni naseljeni kraji, vključno z gradovi in kmečkimi hišami z večstoletno zgodovino.Navareño Mateos, Antonio; en "Arquitectura residencial en las dehesas de la tierra de Cáceres. Castillos, palacios y casas de campo" (p. 89, Ed. Institución de Cultural El Brocense, 291 pp., 1999). Srednjeveško obzidano mesto je UNESCO leta 1986 razglasil za mesto svetovne dediščine.
Od leta 2008 je mesto organizirano v štiri okrožja: staro mestno jedro, sever, zahod in jug; peto okrožje, Pedanías, pokriva neurbani del mesta.Reglamento de los Distritos y de Participación Ciudadana de 2008 Ayuntamiento de CáceresEstadísticas de población Ayuntamiento de Cáceres Dejanski podatki o prebivalstvu občine se precej razlikujejo, saj nihajo za več kot 30.000 ljudi, predvsem povezanih z izobraževalnimi centri, kot sta kampus Cáceres Univerze v EstremaduriCampus de Cáceres Universidad de Extremadura ali CEFOT-1 vojske.Historial - Centro de Formación de Tropa Nº1 Ministerio de Defensa Mesto se običajno izprazni poleti, ko se mnogi prebivalci vrnejo v svoja matična mesta.Ciudad vacía, hoteles llenos Hoy (Extremadura), 16 August 2014Nevado, sobre la apertura de festivos: "El 15 de agosto en Cáceres no hay nadie" Hoy (Extremadura), 28 December 2016
Cáceres leži ob vznožju gorovja Sierra de la Mosca, skromnega hribovja. Je del potiRuta de la Plata ("Srebrna pot") ob Caminu de Santiago, ki prečka zahodni del Iberskega polotoka v smeri sever-jug.
V Cáceresu so Univerza v Estremaduri in dva astronomska observatorija, pa tudi več regionalnih vladnih oddelkov. Mesto je tudi sosedež katoliške škofije Coria-Cáceres.
Etimologija
Med zgodovinarji ni bilo doseženega soglasja glede etimologije Cáceresa, nekateri menijo, da je njegovo poreklo rimsko, drugi pa arabsko. Filologi se strinjajo, da gre za latinsko imenoslovje, ki ga je arabščina popačila, dokler se ni končno prilagodilo dokončnemu krščanskemu imenu, kot se je zgodilo z vsaj polovico krajevnih imen starodavnega izvora na južnem Iberskem polotoku.
Glede na morebitni rimski izvor bi se dve znani latinski imeni lahko razvili v sedanji Cáceres. Ena možna izpeljava je iz kolonije Norba Caesarina (ustanovljena leta 34 pr. n. št.), Norba v čast rojstnemu kraju Gaja Norbana Flaka, rimskega generala, ki je ustanovil mesto in Caesarina v spomin na Julija Cezarja. Drugi je iz Castra Caecilia, ki ga je konzul Quinto Cecilio Metelo Pío dal enemu od vojaških taborišč v bližini kolonije. S katerim koli od teh toponimov, ki temeljijo na castra ('tabor'), bi njegov ablativ castris, kar pomeni 'v taborišču', lahko zagotovil izvirno obliko sedanjega Cáceres.
Zgodovinarji so razpravljali, kateri od teh je pravi izvor; do 19. stoletja se je zmotno mislilo, da je Norba Caesarina sosednje mesto Alcántara, medtem ko je veljalo, da je obzidano ograjeno mesto Cáceres Castra Caecilia.
Zaradi dokumentarne nejasnosti vizigotskega obdobja ni jasno, kako je bilo ime za Caceres ob prihodu muslimanske vojske. Dokumenti iz 3. in 4. stoletja kažejo, da je bilo ime območja skrajšano v pogovorno obliko Castris.
Ravenska kozmografija določa uporabo Castris v 4. stoletju; vendar pa se naslednje omembe kraja ponovno pojavijo v muslimanskih besedilih: Bagdadski geograf Ibn Havkal je na tem mestu omenil kraj, imenovan ḥiṣn Qāṣras. Stoletje in pol pozneje Al-Idrizi iz Ceute ponavlja to ime. Tretji vir s konca muslimanskega obdobja, ki ga je v poznem 12. ali začetku 13. stoletja napisal Jakut, nakazuje, da se je preimenoval v (.
Kakorkoli že, viri iz tistega časa so redki, saj muslimani nikoli niso imeli Cáceresa za pomembno mesto razen za vojaško utrdbo.
Tako transkripcija arabskega toponima v latinico kot tvorba imena v romanskih jezikih sta bila različna. V nekaterih starodavnih spisih in srednjeveških dokumentih se pojavljajo različna imena, kot so: Caceres v buli iz leta 1168 papeža Aleksandra III., ki je ozemlje dodelil škofiji Coria v prvem leonskem osvajanju; Castes v kastiljskem dokumentu iz leta 1171 kralja Alfonza VIII., s katerim je priznal bratovščino Cáceres kot lastnike zemlje; Carceres v mandatu Alfonsa IX. Leonskega iz leta 1222 (vendar je isti kralj sprejel obliko "Caceres" v drugem dokumentu iz istega leta, podpisanem med obleganjem); Canceres je napisal dokument iz leta 1229, s katerim je Alfonso IX dal koncesije Santiaškemu redu.
Zgodovina Obiskovalci si lahko ogledajo ostanke iz prazgodovine, srednjega veka, rimske okupacije, mavrske okupacije in zlate dobe judovske kulture v Španiji. Cáceres ima štiri glavna območja, ki jih je treba raziskati: zgodovinsko četrt, judovsko četrt, moderno središče in obrobje.
Prazgodovina Naselja v bližini Cáceresa obstajajo že od prazgodovine. Dokaze je mogoče najti v jamah Maltravieso in El Conejar.
Jama Maltravieso (odkrita leta 1951 z razstreljevanjem v kamnolomu apnenca; njene poslikave je leta 1956 odkril akademski in uradni kronist Cáceresa Carlos Callejo) vsebuje na stotine slik, vključno z najstarejšo znano jamsko poslikavo na svetu, rdečo ročno šablono, staro več kot 67.000 let. To je 20.000 let pred znanim prihodom Homo sapiensa v Evropo, zato se domneva, da so jo naredili neandertalci. Te slike segajo v več obdobij zgornjega paleolitika.
V bližnji jami El Conejar so našli keramiko in litično posodje, ki datirajo zasedbo jame v stari neolitik (6.-5. tisočletje pr. n. št.); ne bi smeli izključiti možnosti, da je bila jama naseljena v obdobju epipaleolitika. Lokacije trepaniranih lobanj in okrašene keramike kažejo, da je bila jama Maltravieso prav tako naseljena v bronasti dobi.Maltravieso uned.es
Rimsko obdobje
Mesto so leta 25 pr. n. št. ustanovili Rimljani. Cáceres kot mesto je kot Castra Caecilia ustanovil Kvint Cecilij Metel Pij in je začelo pridobivati na pomenu kot strateško mesto pod rimsko okupacijo. Ostanki, najdeni v mestu, kažejo, da je bilo cvetoče središče že leta 25 pr. n. št. Še vedno obstajajo nekateri ostanki prvega mestnega obzidja, ki so ga zgradili Rimljani v 3. in 4. stoletju, vključno z enim prehodom, Arco de Cristo.
V 1. stoletju pred našim štetjem so se Rimljani naselili v taborih (Castra Cecilia in Castra Servilia) za stalno okoli hriba, kjer je bila kolonija Norba Caesarina poleg pomembne komunikacijske poti, ki bo kasneje znana kot Ruta de la Plata.
Stara občina Aldea Moret, 2 km jugozahodno, je trenutno istoimenska soseska, integrirana v mesto, okoli katere sta vidni dve rimski arheološki najdišči: Cuarto Roble in El Junquillo. Po označeni ulici Vía de la Plata lahko potujete južno od mesta. Izkopani del v Valdesalorju, kjer cesta prečka reko Salor skozi nedavno obnovljen srednjeveški most, zaseda mesto starega rimskega mostu, ki je zdaj izgubljen.
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so mesto zasedli Vizigoti, dokler Arabci v 8. stoletju niso osvojili Cáceresa. Naslednjih nekaj stoletij je mesto večinoma preživelo pod arabsko oblastjo, čeprav so se oblast večkrat izmenjevala med Mavri in kristjani. V tem času so Arabci obnovili mesto, sestavljeno iz obzidja, palač in različnih stolpov, vključno s Torre de Bujaco. Cáceres so kristjani ponovno osvojili v 13. stoletju (1229).
V tem obdobju je imelo mesto pomembno judovsko četrt: v 15. stoletju, ko je bilo skupno prebivalstvo 2000, je v Cáceresu živelo skoraj 140 judovskih družin. Judovsko prebivalstvo sta leta 1492 izgnala kraljica Izabela I. Kastiljska in Ferdinand II. Aragonski, vendar je veliko ostankov judovske prisotnosti tega obdobja še danes mogoče videti v Barrio San Antonio.
Srednji vek
Okoli 5. stoletja so Vizigoti opustošili rimsko naselbino; do 8. in 9. stoletja o mestu ni bilo več slišati.
V prvih stoletjih rekonkviste (ponovnega osvajanja) so muslimani iz Severne Afrike izkoristili strateško lokacijo, kjer je bila prvotna rimska kolonija, kot vojaško oporišče za soočenje s krščanskimi kraljestvi na severu. Tako je Abd al-Mumin leta 1147 mesto ponovno ustanovil na hispansko-rimskih in vizigotskih ostankih. Sedanje ime Vía de la Plata izhaja iz arabskega imena za rimsko cesto, ki je povezovala Astorgo z Mérido: iz arabske balata (cesta), iz katere je izpeljana beseda srebro.Vía de la Plata: etimología celtiberia.net
Krščanska ponovna osvojitev Cáceresa se je zgodila leta 1229 in je bila rezultat dolgega procesa, ki je trajal od druge polovice 12. stoletja do začetka 13. stoletja. V tem obdobju, ki se je začelo leta 1142 z osvojitvijo Corie, je reka Tajo pomenila nestabilno mejo med kristjani na severu in muslimani na jugu. Kastiljsko kraljestvo je delno prezrlo možnosti osvojitve tega območja; poskusi vključitve Cáceresa so prihajali iz Portugalskega kraljestva in Leónskega kraljestva, ki sta obe želeli razširiti svoja južna ozemelja. Portugalec Geraldo Sempavor je Cáceres osvojil sredi 12. stoletja v pohodu, ki se je začel leta 1165 in dosegel celotno središče današnje Estremadure, vendar je zavezništvo med Ferdinandom II. Leónskim in Almohadi leta 1170 Leoncem dalo nadzor nad mestom.
Almohadi so leta 1174 izvedli ekspedicijo, v kateri so ponovno prevzeli nadzor nad Cáceresom. Razen poskusa obleganja leta 1183 se Leončani muslimanskemu mestu niso približali vse do 13. stoletja. Po bitki pri Las Navas de Tolosa leta 1212 je leta 1213 sledila osvojitev Alcántare, nakar so kristjani Cáceres oblegali leta 1218, 1222, 1223 in 1225, kar je 23. aprila 1229 privedlo do dokončne ponovne osvojitve. Čeprav je osvajanje vodil Alfonz IX. Leonski, Cáceres pa je postal del Leonskega kraljestva, je Alfonzova smrt leta 1230 privedla do tega, da je Cáceres postal del krone Kastilje in Leóna.
Privilegije ponovno osvojenega mesta je podelil Alfonz X. Kastiljski in Cáceres postal kraljevo mesto, neposredno odvisno od leonske krone, brez lokalne samouprave razen lastnega sveta. Preko te jurisdikcije si je krona pridržala znaten del zemlje med redom sv. Jakoba in redom Alcántara.
Cáceres je cvetel med rekonkvisto in odkritjem Amerike, saj so vplivne španske družine in plemiči tam gradili domove in majhne palače, številni člani družin iz Estremadure pa so se udeleževali potovanj v Ameriko, kjer so si ustvarili bogastvo.
V 15. stoletju je mesto trpelo zaradi notranjih sporov med plemstvom. Katoliška monarha sta izdala več odlokov in določb, da bi poskušala pomiriti lokalne plemstvo; najbolj opazno je izdala Izabela I. leta 1477 med svojim bivanjem v mestu med kastiljsko nasledstveno vojno, s katero je določila, da bo dvanajst svetnikov sveta postalo stalnih. Prepoved državnih posesti v tej jurisdikciji je preprečila nastanek močnega plemstva, zaradi česar je mestu vladala mezokracija kmetijskih vitezov.
Staro mestno jedro (Parte Antigua) ima še vedno starodavno obzidje; ta del mesta je znan tudi po številnih štorkljinih gnezdih. Obzidje ohranja srednjeveško mestno okolje brez zunanjih znakov modernosti, kar je ugodno za snemanje številnih televizijskih oddaj in filmov.Europa Press (2 December 2016).Ortiz, C. (19 October 2011)
Cáceres je UNESCO leta 1986 razglasil za mesto svetovne dediščine zaradi mešanice rimske, mavrske, severne gotike in |italijanske renesančne arhitekture. V Cáceresu še vedno stoji trideset stolpov iz islamskega obdobja, med katerimi je najbolj znan Torre del Bujaco.
Moderna doba
Med vojno kastiljskih skupnosti se je Cáceres pridružil uporniškim vrstam. 15. aprila 1522 je monarh mestu podelil amnestijo, z izjemo najbolj predanih članov skupnosti.