Walid Khalidi (arabsko وليد الخالدي; 16. julij 1925 – 8. marec 2026) je bil palestinski zgodovinar, politolog in javni intelektualec, eden najvplivnejših raziskovalcev sodobne zgodovine Palestine, nakbe ter palestinskega bega in izgona leta 1948. Njegovo delo je bilo posebej usmerjeno v dokumentiranje palestinske družbe pred letom 1948, vzrokov množičnega razseljevanja Palestincev ter uničenja in izpraznitve palestinskih vasi med nastankom Izraela.
Leta 1963 je bil eden od soustanoviteljev Institute for Palestine Studies (IPS) v Bejrutu, prvega neodvisnega raziskovalnega in založniškega središča, specializiranega za Palestino in arabsko-izraelski konflikt. Več desetletij je imel osrednjo vlogo pri njegovem strokovnem in institucionalnem razvoju ter pozneje postal njegov častni predsednik.
Med njegovimi najpomembnejšimi deli sta Before Their Diaspora: A Photographic History of the Palestinians, 1876–1948 (1984), obsežna fotografska zgodovina palestinske družbe pred nakbo, in All That Remains: The Palestinian Villages Occupied and Depopulated by Israel in 1948 (1992), enciklopedična dokumentacija 418 palestinskih vasi, ki so bile med vojno leta 1948 zavzete in izpraznjene. Projekt je združil britanske mandatne statistike, zemljevide, palestinska pričevanja, terensko delo in druge arhivske vire ter postal eno temeljnih referenčnih del o uničenih in izpraznjenih palestinskih skupnostih.
Khalidi je bil tudi zgodnji zagovornik razlage, po kateri množičnega palestinskega eksodusa leta 1948 ni mogoče pojasniti s trditvijo, da naj bi Palestinci svoje domove množično zapustili na ukaz arabskih voditeljev. Že v članku Why Did the Palestinians Leave? iz leta 1959 ter v poznejših delih je poudarjal vlogo sionističnih vojaških operacij, prisilnih izgonov in strahu pred napadi pri nastanku palestinskega begunskega vprašanja. Leta 1961 je objavil eno prvih obsežnejših palestinskih analiz načrta Dalet, ki ga je interpretiral kot sionistični načrt za vojaško osvojitev Palestine. Vprašanje, ali je načrt Dalet pomenil vnaprej izdelan osrednji načrt za množični izgon, je pozneje ostalo predmet zgodovinopisne razprave, medtem ko so poznejše raziskave, vključno z deli izraelskih »novih zgodovinarjev«, potrdile obsežnost vojaško povzročenega razseljevanja in neposrednih izgonov leta 1948.
Poleg akademskega dela je Khalidi sodeloval v arabski in palestinski diplomaciji. Med drugim je svetoval arabskim delegacijam pri Združenih narodih, v 1980. letih deloval kot posebni svetovalec generalnega sekretarja Arabske lige ter bil leta 1991 član skupne jordansko-palestinske delegacije na madridski mirovni konferenci in v prvih krogih pogajanj v Washingtonu. Že leta 1978 je v vplivnem članku Thinking the Unthinkable: A Sovereign Palestinian State javno zagovarjal suvereno palestinsko državo ob Izraelu in tako zgodaj predstavil palestinsko različico rešitve dveh držav.
Khalidi je umrl 8. marca 2026 na svojem domu v Cambridgeu v Massachusettsu, star 100 let.
Življenje
Družina in mladost
Walid Khalidi se je rodil 16. julija 1925 v Jeruzalemu v ugledni jeruzalemski družini Khalidi, iz katere so več generacij izhajali islamski pravniki, učenjaki, pedagogi in politični predstavniki.Rashid Khalidi, »Khalidi, Walid«, v: Philip Mattar (ur.), Encyclopedia of the Palestinians, Facts on File, New York, 2005, str. 280–284.
Njegov oče Ahmad Samih al-Khalidi je bil pomemben palestinski pedagog in dolgoletni vodja Arabskega kolidža v Jeruzalemu, ene najpomembnejših palestinskih izobraževalnih ustanov v mandatnem obdobju. Walidova mati je bila Ihsan Aql; po njeni smrti oziroma očetovi ponovni poroki je njegova mačeha postala libanonska feministka, pisateljica in prevajalka Anbara Salam Khalidi. Njegova polbrata sta bila zgodovinar Tarif Khalidi in biokemik Usama al-Khalidi, zgodovinar Rashid Khalidi pa je bil njegov mlajši bratranec.
Njegov ded Raghib al-Khalidi je sodeloval pri ustanovitvi Khalidijeve knjižnice v starem Jeruzalemu leta 1900. Walid Khalidi je tudi pozneje sodeloval pri ohranjanju knjižnice in bil predsednik upravnega odbora organizacije Friends of the Khalidi Library.
Osnovno izobrazbo je pridobil v Ramali, nato pa obiskoval šolo St. George's v Jeruzalemu. Leta 1945 je diplomiral iz filozofije na Univerzi v Londonu.
Arabski urad in študij v Oxfordu
Po diplomi se je v letih 1945–1946 vrnil v Jeruzalem in delal v Arabskem uradu (Arab Office), ki ga je ob podpori Arabske lige vodila skupina palestinskih in arabskih intelektualcev, med njimi Musa Alami in Albert Hourani. Urad je bil namenjen raziskovanju, informiranju tuje javnosti in predstavljanju palestinskega političnega stališča v obdobju, ko se je britanski mandat približeval koncu.
Nato je študiral na Univerzi v Oxfordu, kjer je leta 1951 pridobil naziv M.Litt. iz islamskih študij. Istega leta je na Oxfordu začel predavati islamske študije in se sprva raziskovalno ukvarjal z islamsko filozofijo in sufizmom.
Leta 1956 je v znak protesta proti britanskemu sodelovanju v napadu Velike Britanije, Francije in Izraela na Egipt odstopil s položaja na Oxfordu.
Ameriška univerza v Bejrutu
Leta 1957 se je pridružil Oddelku za politične študije in javno upravo na Ameriški univerzi v Bejrutu (AUB). Tam je kot profesor političnih študij deloval do leta 1982.
Med delom na AUB je več obdobij preživel na ameriških univerzah. V študijskem letu 1960–1961 je bil raziskovalec na Univerzi Princeton, med letoma 1976 in 1978 raziskovalec Harvardovega Center for International Affairs, med letoma 1979 in 1981 pa je jesenske semestre na Harvardu preživel kot gostujoči profesor političnih ved.
thumb|Khalidi leta 1947.
Po odhodu iz Bejruta se je leta 1982 stalno naselil v Cambridgeu v Massachusettsu. Na Harvardovem Center for Middle Eastern Studies je do upokojitve v 1990. letih deloval kot višji raziskovalec.
Institute for Palestine Studies
Khalidi je decembra 1963 skupaj z drugimi palestinskimi in arabskimi intelektualci, med katerimi je bil tudi Constantine Zurayk, v Bejrutu ustanovil Institute for Palestine Studies (IPS). Ustanova je bila zasnovana kot politično neodvisna, neprofitna raziskovalna institucija, namenjena sistematičnemu dokumentiranju Palestine in arabsko-izraelskega konflikta.
Khalidi je desetletja bistveno oblikoval raziskovalno in založniško usmeritev inštituta. Pod njegovim vodstvom je IPS razvijal zbirke primarnih dokumentov, monografije, bibliografije in periodične publikacije ter iz hebrejščine v arabščino prevajal pomembna izraelska zgodovinska in politična besedila, med drugim zgodovino Hagane ter izbrane spise Davida Ben-Guriona in Mošeja Šareta.
IPS je sčasoma postal eno osrednjih svetovnih raziskovalnih središč za zgodovino Palestine. Khalidi je več desetletij opravljal vodstvene funkcije, pozneje pa postal častni predsednik ustanove.
Pri ustanavljanju raziskovalnih in kulturnih institucij ni sodeloval samo pri IPS. Bil je tudi med ustanovitelji oziroma pobudniki jordanske Royal Scientific Society, Center for Arab Unity Studies v Bejrutu, palestinske Welfare Association ter Center for Muslim-Christian Understanding na Univerzi Georgetown.
Zgodovinopisno delo
Nakba in palestinski beg leta 1948
Osrednji del Khalidijevega zgodovinopisnega dela je bilo vprašanje, kaj se je zgodilo s palestinsko družbo leta 1948. V obdobju, ko je bila v izraelskih in delu zahodnih prikazov še močno razširjena razlaga, da so Palestinci odšli predvsem prostovoljno ali na poziv arabskih voditeljev, je Khalidi sistematično raziskoval dokumentacijo o sionističnih vojaških operacijah, lokalnih izgonih, množičnih pobegih in uničevanju palestinskih naselij.
V članku Why Did the Palestinians Leave? iz leta 1959 je neposredno izpodbijal razlago o splošnem arabskem ukazu za evakuacijo. Razprava je sprožila javno polemiko, v kateri so sodelovali tudi Erskine Childers, Jon Kimche in drugi raziskovalci.
Khalidijeve zgodnje ugotovitve o velikem pomenu vojaškega pritiska in neposrednih izgonov so desetletja pozneje dobile dodatno arhivsko podporo v delih izraelskih novih zgodovinarjev, predvsem Bennyja Morrisa. Morris pa se je s Khalidijem razlikoval glede njegove interpretacije načrta Dalet kot vnaprej izdelanega centralnega načrta za izgon palestinskega prebivalstva.
Khalidi je podrobno raziskoval tudi posamezne dogodke nakbe, med drugim padec Haife in pokol v Deir Jasinu.
Načrt Dalet
Leta 1961 je objavil študijo Plan Dalet: The Zionist Master Plan for the Conquest of Palestine. V njej je analiziral načrt, ki ga je vodstvo Hagane sprejelo marca 1948 pred ustanovitvijo Izraela, in ga razlagal kot operativni okvir za vojaško zavzetje ozemlja prihodnje judovske države ter odstranitev palestinskih skupnosti, ki bi predstavljale odpor ali oviro sionističnemu nadzoru.
Khalidi je vprašanje ponovno obravnaval leta 1988 v razširjeni študiji Plan Dalet Revisited. Njegova interpretacija je postala pomembna referenčna točka v zgodovinopisni razpravi o tem, v kolikšni meri je bil palestinski eksodus rezultat načrtovane politike in v kolikšni meri posledica lokalnih vojaških odločitev, bojnih razmer in poznejših ukazov za izgon.
Med zgodovinarji ni soglasja, da je načrt Dalet predstavljal enoten načrt za splošni izgon vseh Palestincev. Raziskave pa potrjujejo, da je načrt dovoljeval zavzemanje arabskih vasi, njihovo uničenje v določenih vojaških okoliščinah in odstranjevanje prebivalstva iz naselij, ki so jih sionistične sile obravnavale kot sovražna oziroma strateško pomembna.
Before Their Diaspora
Leta 1984 je Khalidi uredil knjigo Before Their Diaspora: A Photographic History of the Palestinians, 1876–1948. Delo s stotinami arhivskih fotografij prikazuje palestinsko mestno, vaško, kulturno, politično, gospodarsko in družinsko življenje od poznega osmanskega obdobja do nakbe.
Namen knjige je bil tudi neposredno izpodbijanje predstave o Palestini pred sionističnim priseljevanjem kot praznem oziroma družbeno nerazvitem prostoru. Fotografije prikazujejo šole, univerze, časopisne urednike, trgovce, kmete, pristanišča, politične organizacije, ženske organizacije in vsakdanje življenje v palestinskih mestih in vaseh.
All That Remains
Khalidijevo najobsežnejše delo o izgubljeni palestinski geografiji je bilo All That Remains: The Palestinian Villages Occupied and Depopulated by Israel in 1948, ki ga je uredil in leta 1992 izdal Institute for Palestine Studies.
Projekt je dokumentiral 418 palestinskih vasi, ki so bile med vojno leta 1948 zavzete in izpraznjene. Za vsako vas je skušal rekonstruirati lokacijo, prebivalstvo, zemljiško lastništvo, gospodarstvo, verske in izobraževalne ustanove, dogodke ob zavzetju ter stanje kraja po ustanovitvi Izraela.
Raziskovalna skupina je uporabljala britanske popise in Village Statistics, zemljevide mandatne Palestine, palestinske in izraelske vire, terensko dokumentacijo ter fotografije ostankov vasi. Delo je tako evidentiralo ne le demografsko izgubo, temveč tudi fizično preobrazbo nekdanjih palestinskih krajev.
Knjiga je močno vplivala na raziskovanje nakbe in zgodovinsko geografijo Palestine. Politologinja Ann M. Lesch je ob izidu zapisala, da bo kot znanstvena dokumentacija postala temeljni vir za raziskovanje palestinskega razseljevanja leta 1948.
Izraelski geograf Moshe Brawer je delo kritiziral zaradi po njegovem mnenju nezadostnega terenskega raziskovanja in pretirane odvisnosti od predelanih britanskih statistik ter menil, da bi uporaba dodatnih izraelskih vaških dosjejev in letalskih fotografij omogočila natančnejše podatke.
All That Remains je kljub metodološkim razpravam ostal eno najobsežnejših posameznih referenčnih del o palestinskih vaseh, izpraznjenih leta 1948, njegovi podatki pa so postali osnova številnih poznejših kartografskih, zgodovinskih in digitalnih projektov.
Politična in diplomatska dejavnost