Luigi Pirandello, italijanski dramatik in pisatelj, nobelovec, * 28. junij 1867, Agrigento, † 10. december 1936, Rim.https://www.britannica.com/biography/Luigi-Pirandello
Luigi Pirandello je pisal poezijo, prozo in dramatiko, najpomembnejši pa je bil prav na področju dramatike, kjer je bil velik inovator. Leta 1934 je dobil Nobelovo nagrado za književnost za dosežke na področju gledališke umetnosti. Medaljo je doniral italijanski fašistični vladi.https://www.nobelprize.org/prizes/literature/1934/pirandello/facts/
Študiral je jezikoslovje v Palermu, Rimu in Bonnu, kjer je leta 1891 doktoriral. Po tem je začel prevajati Goetheja, kmalu pa je pod vplivom Luigija Campane začel tudi s pisanjem. Na začetku je pisal poezijo in veristično prozo (novele in romane).https://www.treccani.it/enciclopedia/luigi-pirandello/
Leta 1894 se je na željo svojega očeta poročil. Poroka mu je na začetku omogočila finančno stabilnost, kar mu je pri pisanju koristilo, leta 1903 pa se je zaradi krize moral zaposliti kot profesor italijanščine. Psihične težave njegove žene, ki so se začele prav v tem času, so ključno vplivale na njegovo ustvarjanje. Leta 1919 so jo začeli zdraviti v sanatoriju, on pa je nadaljeval z ustvarjanjem. Po letu 1928 je veliko potoval, umrl pa je leta 1936 v Rimu.
Pisal je kratke zgodbe, npr. zbirki Amori senza amore in Beffe della morte e della vita, njegovi najodmevnejši prozni deli pa sta romana Rajnki Matija Pascal (1904), Eden, nobeden in sto tisoč (1926).https://beletrina.si/avtor/luigi-pirandello Bolj kot v prozi in poeziji se je uveljavil v dramatiki, kjer je uveljavil gledališče v gledališču. Z dramatiko se je začel ukvarjati šele leta 1898, napisal pa je več kot 50 iger, od katerih je najbolj znana drama Šest oseb išče avtorja (1921), pomembna pa je tudi drama Henrik IV (1922). Dramska besedila so zbrana v zbirki z naslovom Maschere nude. Pogoste teme v njegovih delih so kontrast med umetnostjo in življenjem, norost, (ne)resničnost, iluzija, psihologija in spreminjajoča se človeška osebnost. Njegove drame so vplivale na mnoge avtorje 20. stoletja, na primer na Jeana Anouilha, Jean-Paula Sartra, Eugèna Ionesca, Samuela Becketta in T. S. Eliota. Njegova dela so v slovenščino prevajali različni prevajalci, med njimi Janko Moder, Srečko Fišer, Niko Košir in Tea Štoka.
Sklici
Kategorija:Italijanski dramatiki Kategorija:Italijanski pisatelji Kategorija:Doktorirali na Univerzi v Bonnu Kategorija:Nobelovi nagrajenci za književnost