desno|sličica|Prototip Junkers 288B (motorji Ju 288 V13, DB 606) Junkers Ju 288, prvotno v podjetju Junkers znan kot EF 074, je bil nemški projekt bombnika, zasnovan med drugo svetovno vojno, ki je poletel le v prototipni obliki. Prvo letalo je poletelo 29. novembra 1940; sčasoma so izdelali 22 razvojnih letal.

Ju 288 je bil zmagovalec natečaja Bomber B, čeprav se je ta začel s predložitvijo letala EF 074 podjetja Junkers in njihova izbira ni bila nikoli zares dvomljiva. Koncept Bomber B, Schnellbomber, je bil prvotno namenjen zamenjavi Junkersa Ju 88. Ju 288 je ponujal večjo zasnovo, kabino pod pritiskom za misije na velikih višinah, daljši doseg, veliko nosilnostjo bomb, višjo hitrost in izboljšano obrambno moč. Zasnova je bila namenjena zamenjavi vseh bombnikov, ki so bili takrat v uporabi Luftwaffe.

Izpolnjevanje vseh teh zahtev v enem samem letalu je zahtevalo veliko močnejše motorje; vsi koncepti Bomber B so se zanašali na motor Junkers Jumo 222 za zagotavljanje te moči. Nazadnje je bil Jumo 222 kljub ogromnim prizadevanjem in več prenovam v obdobju več let neuspešen, saj je bilo izdelanih skoraj 300 razvojnih prototipov. Nikoli ni bilo primerne zamenjave, kar je program Ju 288 obsodilo na propad in Luftwaffe je v drugi polovici druge svetovne vojne ostal s starejšimi zasnovami bombnikov.

Oblikovanje in razvoj Pred začetkom druge svetovne vojne je bombna sila Luftwaffe vključevala tri glavne tipe letal, Dornier Do 17 in Ju 88, oba uvrščena med schnellbomber-je, ter počasnejši, a nekoliko večji Heinkel He 111. Čeprav je Ju 88 prekašal druge modele v uporabi, je imel kljub temu negativne lastnosti, vključno z zelo majhnim notranjim bombnim prostorom, zaradi katerega je moral del tovora nositi zunaj, kar je poslabšalo njegovo zmogljivost.

Junkers je že od leta 1937 načrtoval različne izboljšane modele letala Ju 88, ki jih je poganjal načrtovani večblokovni motor Jumo 222 ali vrstni večblokovni dizelski motor Jumo 223 z močno povečano močjo, ki naj bi dosegel 2000 KM izhodne moči, kar je bil resen izziv za takratno nemško industrijo letalskih motorjev. EF 074 je bil v bistvu povečan Ju 88, ki si je delil splošno zasnovo ter večino trupa in kril z razširitvami na različnih mestih. Nos je bil preoblikovan z bolj poenostavljeno "brezstopenjsko kabino", ki ni imela ločenih vetrobranskih plošč za pilota in kopilota. Ta zasnova je omogočila lažje izvajanje vzdrževanja tlaka v kabini. Ta oblikovalski pristop je postajal vse bolj priljubljen in se je pozneje pojavil v različnih nemških tipih, zlasti v He 111P in -H.

Vsa obrambna oborožitev je bila namenjena daljinskemu upravljanju, in one proposal ki je obsegalo daljinsko upravljano hrbtno kupolo, obrnjeno nazaj, na skrajnem zadnjem koncu zasteklitve pilotske kabine, in dve daljinsko upravljani bočni kupoli na zadnjih straneh trupa tik pred repnim delom, sicer pa sta bili obe podobni enotam FDSL 131 letala Me 210. Izključna uporaba daljinsko upravljanih kupol za obrambno Ju 288 je omogočila njihovo učinkovitejšo postavitev in odpravila prekinitve v tlačnem sistemu trupa.

Trup so razširili po dolžini, da bi omogočili veliko daljši bombni prostor – podobno kot pri Dornierju Do 217, ki je bil takrat v razvoju, kar bi omogočilo 3.630 kg koristnega tovora, ki bi se prenašal v notranjosti, s čimer bi se odpravila potreba po prenašanju bomb na zunanjih podvozjih.

Tekmovanje bombnikov B Na teh različicah ni bilo opravljenih resnejših del, toda potem ko je Heinrich Hertel leta 1939 zapustil Heinkel in se pridružil Junkersu, je bil načrt EF 074 maja 1939 predložen RLM. V skladu s tem je RLM julija poslal specifikacije za natečaj za načrt bombnika B, Ju 88 pa je retroaktivno postal drugo letalo, ki je dobilo oznako Bomber A, saj je specifikacija za He 177 3. junija 1936 prav tako nosila to ime. Program Bomber B je bil namenjen zamenjavi vseh srednjih bombnikov v inventarju Luftwaffe z novo zasnovo, ki bi temeljila na EF.74 ali nečem z enakimi zmogljivostmi. Bomber B naj bi imel še višjo hitrost kot Ju 88, možnost letenja na velikih višinah s kabino pod pritiskom, težjo obrambno oborožitev, doseg, ki bi mu omogočal pokrivanje katere koli točke na Britanskem otočju, in 4000 kg bojne oborožitve, kar je dvakrat več kot pri bombnikih prejšnje generacije. Številna podjetja so vrnila predloge, vendar so bili ti do neke mere formalnost, saj je bil EF.74 že izbran za zmagovalca, od preostalih predloženih modelov pa sta le Focke-Wulf Fw 191 in Dornier Do 317 napredovala do prototipov, Henschel Hs 130 pa je bil obravnavan kot pozni kandidat.

Delo na izdelavi prototipov se je začelo kmalu zatem, prvi primerek pa je bil dokončan v sredini leta 1940. Pogon naj bi zagotavljala dva 24-valjna motorja Jumo 222 s šestvaljnim delovanjem, štirimi valji na blok in močjo nad 1500 kW, vendar so težave z razvojem Juma 222, tako kot pri skoraj vsakem novem konceptu batnih letalskih motorjev z močjo nad 1500 kW, ki so bili takrat v razvoju v Tretjem rajhu, pomenile, da so prvi prototipi namesto tega leteli z zvezdastimi motorji BMW 801. Prvi letalsko kakovostni 222 so prispeli šele oktobra 1941 in že takrat je bilo jasno, da še zdaleč niso bili pripravljeni za polno proizvodnjo. Ko je postalo očitno, da 222 verjetno ne bo postal ustrezen pogonski agregat, je Junkers maja 1942 predlagal, da bi jih za svojo načrtovano različico Ju 288C zamenjali z veliko težjimi motorji Daimler Benz DB 606; isti 1,5-tonski, dvojni "varjeni motorji" z ohišjem motorja, nad katerimi se je približno tri mesece pozneje pritoževal Reichsmarschall Hermann Göring zaradi neskončnih težav z motorji He 177. desno|sličica|Prototip Ju 288 V1 z dvema motorjema BMW 801.

Zgodovina delovanja Čeprav letalo 288 ni nikoli doseglo niti proizvodnega statusa, kaj šele uradne operativne uporabe, je bilo le omejeno v bojnih vrstah. [potreben citat ] Leta 1944 so po preklicu programa 288 preživela prototipa serije A in C naglo opremili z obrambnim orožjem in opremo ter jih napotili kot izvidniška bombnika na zahodno fronto. Zaradi pomanjkanja letalskega goriva, rezervnih delov in nerešenih težav s pogonskim agregatom in podvozjem letala je bilo opravljenih zelo malo misij. Domneva se, da da so bila letala 288 dodeljena isti enoti, ki je upravljala majhno število izvidniških letal Ju 388.

Različice

Ju 288A – prvih sedem prototipov z motorji BMW Ju 288B – sedem prototipov z nekoliko povečanim trupom in boljšo obrambno oborožitvijo Ju 288C – zadnjih osem prototipov (od katerih so bili dokončani le štirje) z dvema motorjema Daimler-Benz DB 606 ali 610. Ta različica je bila izbrana za serijsko proizvodnjo leta 1944, vendar je bil program opuščen, še preden se je to lahko zgodilo. Ju 288D – maketa letala Ju-288C z izboljšano repno oborožitvijo Ju 288G – zasnova za protiladjsko različico, oboroženo s 355.6 mm topom

Specifikacije (Ju 288C-1)

Glej tudi

Sklici

Viri

Hitchcock, Thomas H. Junkers 288 (Monogram od blizu 2) . Acton, MA: Monogram Aviation Publications, 1974. ISBN 0-914144-02-2 .

Zunanje povezave

»Flugzeug Lorenz«, stran Ju 288, Fotomontaža prototipov Ju 288 in podrobnosti proizvodnje na YouTubu

Kategorija:Letala Junkers