Zgodovina Azerbajdžana se v tem članku razume kot zgodovina regije, ki danes tvori Azerbajdžansko republiko.
Ozemlje republike omejujejo južna pobočja Kavkaza na severu, Kaspijsko jezero na vzhodu in Armensko višavje na zahodu. Na jugu so njegove naravne meje manj izrazite in se stikajo z Iransko planoto.
Na ozemlju Azerbajdžana je bila v antiki ustanovljena država Kavkaška Albanija. Njeni prebivalci so govorili kavkaško albanščino, ki je bila najverjetneje predhodnica danes ogroženega udskega jezika, ki so ga govorili Udi. Od časa Medijcev in Ahemenidskega cesarstva do prihoda Rusov v 19. stoletju sta ozemlji Azerbajdžana in sosednjega Irana običajno delili isto zgodovino.CAUCASUS AND IRAN. Encyclopaedia Iranica, vol. 5, zv. 1, str. 84 Azerbajdžan je ohranil svoj iranski značaj tudi po arabski osvojitvi Irana in spreobrnitvi njegovih prebivalcev v islam.
Približno štiri stoletja pozneje so na ozemlje Azerbajdžana vstopila turška oguška plemena pod dinastijo Seldžukov. Na njegovem ozemlju se je naselilo veliko Turkov. V naslednjih stoletjih se je prvotno prebivalstvo mešalo s priseljenimi turškimi nomadi in število govorcev perzijščine se je postopoma zmanjševalo. Govoriti se je začelo turško narečje, danes znano kot azerbajdžanščina ali azerbajdžanska turščina.
Širvanšahi, ena od regionalnih dinastij, je potem, ko je postala vazal Timuridskega cesarstva, pomagala Timuridom v vojni proti Zlati hordi. Po Timurjevi smrti sta se v regiji pojavili dve turški neodvisni in rivalski državi: Kara Kojunlu in Ak Kojunlu. Širvanšahi so se v tem obdobju ponovno osamosvojili in okrepili svojo oblast. V obdobju držav Kara Kojunlu in Ak Kojunlu se je azerbajdžanska turščina postopoma začela pojavljati kot knjižni in pesniški jezik.Claus Schönig. Turkic languages and literatures in the Timurid and post-Timurid period. V: The Cambridge History of Iran, Volume 6, Cambridge University Press, 1986. str. 708–710
Regija je kasneje postala del iranskega Safavidskega cesarstva. Sunitsko prebivalstvo Azerbajdžana se je v obdobju Safavidov spreobrnilo v šiitski islam. Ko je v 18. stoletju propadlo iransko Afšaridsko cesarstvo, so se na ozemlju današnjega Azerbajdžan pojavili kavkaški kanati, ki so bili bodisi odvisni bodisi delno neodvisni od Irana.Alexander Murinson. Turkey's Entente with Israel and Azerbaijan. Routledge, 2009. str. 2
Po rusko-perzijskih vojnah 1804–1813 in 1826–1828 je bil Kadžarski Iran prisiljen prepustiti svoja kavkaška ozemlja Ruskemu carstvu, kar je prisililo tisoče armenskih družin, da so se preselile v Bardo v Karabaškem kanatu. Gulistanski sporazum iz leta 1813 in Turkmenčajski sporazum iz leta 1828 sta določila mejo med carsko Rusijo in Kadžarskim Iranom. Regija severno od reke Aras je bila iranska, dokler je ni v 19. stoletju zasedla Rusija. V skladu s Turkmenčajskim sporazumom je Kadžarski Iran priznal rusko suverenost nad Erevanskim, Nahičevanskim in Tališkim kanatom. Deli Azerbajdžana so ostali pod iransko oblastjo.Timothy C. Dowling Russia at War: From the Mongol Conquest to Afghanistan, Chechnya, and Beyond pp 728–729 ABC-CLIO, 2 dec. 2014
V naslednjem obdobju se je v vzhodnem Kavkazu, ki je bil pod iransko-rusko oblastjo, konec 19. stoletja pojavila azerbajdžanska nacionalna identiteta. Po več kot 80 letih življenja v okviru Ruskega imperija je bila na Kavkazu leta 1918 ustanovljena Azerbajdžanska demokratična republika. Ime 'Azerbajdžan', ki ga je vladajoča stranka Musavat sprejela iz političnih razlogov, se je uporabljalo za označevanje sosednje regije v severozahodnem Iranu.
Azerbajdžan so leta 1920 napadle sovjetske sile, kar je privedlo do ustanovitve Azerbajdžanske SSR. V zgodnjem sovjetskem obdobju je bila azerbajdžanska nacionalna identiteta dokončno izoblikovana. Azerbajdžan je ostal pod sovjetsko oblastjo do razpada Sovjetske zveze leta 1991, po katerem je bila razglašena neodvisna Republika Azerbajdžan. Od osamosvojitve sta bili osrednji temi azerbajdžanske politike sovražni odnosi s sosednjo Armenijo in konflikt v Gorskem Karabahu.
Prazgodovina thumb|200x200px|Gobustanska skalna umetnost thumb|200x200px|Arheološki kompleks Goytepe 200x200px|thumb|Keramika iz Kul-Tepeja I 200x200px|thumb|Igra "psi in šakali"
Azerbajdžanska prazgodovina vključuje kameno, bronasto in železno dobo, pri čemer je kamena doba razdeljena na paleolitik, mezolitik in neolitik, halkolitik pa je prehodno obdobje iz kamene dobe v bronasto in železno dobo.
Zgodnja prazgodovina Kamena doba je razdeljena na tri obdobja: spodnje, srednje in zgornje. Začela se je prvo človeško naselbino v regiji in trajala do 12. tisočletja pr. n. št. Azohške jame v okrožju Khojavind v Gorskem Karabahu so najdišče enega najstarejših arhaičnih človeških bivališč v Evraziji. V najnižjih plasteh jame so našli ostanke predašelske kulture, stare vsaj 700.000 let. Leta 1968 je Mammadali Huseinov v plasti jame iz ašelske dobe odkril del 300.000 let stare čeljustnice zgodnjega človeka. Kost je eden od najstarejših človeških ostankov, ki so jih kdaj odkrili na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Azerbajdžanski spodnji paleolitik je znan po guručajski kulturi, ki ima podobne značilnosti kot kultura tanzanijske soteske Olduvai.
Mezolitik, je trajal od približno 12.000 do 8.000 pr. n. št., predstavljajo jame v narodnem parku Gobustan blizu Bakuja in Damjiliju v okrožju Kazah. Na skalnih rezbarijah v Gobustanu so prikazani lov, ribolov, delo in ples. Novo izkopana naselbina Osmantepe v avtonomni republiki Nahičevan osvetljuje vmesno obdobje med mezolitikom in neolitikom.Veli Bakhshaliyev (2021), OSMAN TEPE IS A NEW MONUMENT OF THE STONE AGE. (Abstract in English) SCIENTIFIC WORKS OF AZERBAIJAN NATIONAL ACADEMY OF SCIENCES, NAKHCHIVAN BRANCH OFFICE."
Neolitsko dobo iz 7. in 6. tisočletja pr. n. št. predstavljajo kultura Šulaveri-Šomu v okrožju Aghstafa, najdbe v Damjiliju, Gobustanu, Kultepeju (Nahičevan) in Toyretepeju ter neolitska revolucija v kmetijstvu.
Petroglifi, stari 5.000 do 8.000 let, prikazujejo dolge čolne, podobne vikinškim ladjam, kar kaže na povezavo regije s celinsko Evropo in Sredozemskim morjem.
Kasnejša prazgodovina Bakrena doba je trajala od 6. do 4. tisočletja pr. n. št. in je bila prehodno obdobje iz kamene v bronasto dobo. Kavkaško gorovje je bogato z bakrovo rudo, kar je omogočilo razvoj metalurgije bakra v Azerbajdžanu. Odkrili so številna halkolitska naselja v Šomutepeju, Tojratepeju, Džinitepeju, Kultepeju, Alikomektepeju in Ilanlitepeju. Najdbe kažejo, da so prebivalci gradili domove, izdelovali bakreno orodje in puščične konice in se ukvarjali s kmetijstvom.
Bronasta doba se je v Azerbajdžanu začela približno v drugi polovici 4. tisočletja pr. n. št., železna doba pa približno v 7. in 6. stoletju pr. n. št. Bronasta doba je razdeljena na zgodnjo, srednjo in pozno bronasto dobo in je bila raziskana v okrožjih Nahičevan, Gandža, Mingačevir in Daškesan. Zgodnjo bronasto dobo zaznamuje kultura Kura-Araks, srednjo bronasto dobo pa kultura poslikane lončevine in keramike. Pozno bronasto dobo predstavlja Nahičevan ter kulturi Hodžali-Gadabaj in Tališ-Mugan.
Raziskava Jacquesa de Morgana v gorah Talysh blizu Lankarana leta 1890 je razkrila več kot 230 grobov iz pozne bronaste in zgodnje železne dobe. E. Rösler je med letoma 1894 in 1903 v Gorskem Karabahu in Gandži odkril predmete iz pozne bronaste dobe. J. Hummel je med letoma 1930 in 1941 opravil raziskave v okrožju Goygol in Gorskem Karabahu na najdiščih, znanih kot gomili I in II, ter drugih najdiščih iz pozne bronaste dobe. Arheolog Walter Crist iz Ameriškega muzeja naravne zgodovine je leta 2018 v narodnem parku Gobustan odkril 4000 let staro različico igre 'psi in šakali' iz bronaste dobe. Igra, ki je bila takrat priljubljena v Egiptu, Mezopotamiji in Anatoliji, je bila najdena tudi v grobnici egipčanskega faraona Amenemheta IV.
Kavkaška Albanija in Velika Armenija
300px|thumb|right| Ozemlje Kavkaške Albanije pred letom 387 (po splošno sprejetem znanstvenem mnenju)
V 1. tisočletju pr. n. št. so na večjem delu ozemlja sodobnega Azerbajdžana živela plemena, kot celota znana kot Kavkaški Albanci. Ta plemena so govorila pretežno nakhsko-dagestanske jezike lezginske skupine jezikov.БСЭ. Poglavje Лезгины Za neposrednega potomca pisne (gargarejske) albanščine velja udski jezik regije Kabalaki. Po mnenju starogrškega zgodovinarja in geografa Arijana so se Kavkaški Albanci na zgodovinskem prizorišču prvič pojavili že v 4. stoletju pr. n. št. Znanstveniki menijo, da so bili podrejeni ahemenidskemu satrapu Medije, s padcem Ahemenidskega cesarstva pa kraljem Atropatene. Konec 2. stoletja pr. n. št. je severno od Kure očitno nastala albanska plemenska zveza, ki je začela pridobivati značilnosti države.Paulys Real-Encyclopadie der Classishenen altertums nissenshaft. Erster Band. Stuttgart, 1894. str. 1303 Do takrat so Albanci že imeli svojo vojsko in težko konjenico.http://historic.ru/books/item/f00/s00/z0000017/st059.shtml «Всемирная История» 1956
Strabon v 1. stoletju n. št. takole opisuje Albance:
"Albanci so bolj nagnjeni k živinoreji in so bližje nomadom, vendar niso divji in zato ne zelo bojeviti. Živijo med Iberci in Kaspijskim morjem. Na vzhodu njihova država meji na morje, na zahodu pa na Iberce. (...) Ljudje tam se odlikujejo po lepoti in visoki postavi, hkrati pa so preprostega srca in niso malenkostni. Običajno ne uporabljajo kovanega denarja in ker ne poznajo števil, večjih od 100, trgujejo le z menjavo. Glede drugih življenjskih zadev kažejo ravnodušnost. Natančne mere in uteži jim niso znane. Brezbrižni so glede vprašanj vojne, vlade in kmetijstva, vendar se borijo tako peš kot na konju ter z lahkim in težkim orožjem, kot Armenci. (...) Albanci so oboroženi s sulicami in loki, nosijo oklepe in velike podolgovate ščite, pa tudi čelade iz živalskih kož, kot Iberci. (...) Tudi njihovi kralji so izjemni. Zdaj imajo le enega kralja, ki vlada vsem plemenom, medtem ko je prej vsakemu plemenu, ki so govorila različne jezike, vladal njegov kralj. Govorijo 26 jezikov, zato se med seboj težko sporazumevajo. (...) Albanci nabolj cenijo starost, ne le pri svojih starših, ampak tudi pri drugih ljudeh. Nespoštovanje mrtvih ali spomina nanje se šteje za brezbožno. Skupaj s pokojnimi pokopljejo vse njihovo premoženje, zato živijo v revščini, prikrajšani za očetovo dediščino."Strabon, Geografija, XI, 4
thumb|right|300px| Zakavkazje v 4.–6. stoletju (po Cambridgeski antični zgodovini)Кембриджская история Древнего мира. Т. XIV. Гл. 22b. str. 662. ISBN 0-521-32591-9, 9780521325912
Strabonovo poročilo o primitivnosti Albancev in njihovem načinu življenja je potrebno znatnih popravkov, dogodki v tistem času pa zahtevajo podrobnejšo študijo na podlagi arheoloških raziskav. Strabon je pogosto krajšal in izpuščal posamezne podatke. Svojo Geografijo je napisal kmalu potem, ko se je zahodni svet prvič srečal z Albanci med pohodi Lukula in Pompeja na Kavkaz (66-65 pr. n. št.).Тревер К. В. Очерки по истории и культуре Кавказской Албании IV в. до н. э. VII в. н. э. 1959.
Na območju Jalojlu tepeja jugovzhodno od Šekija, na primer, so odkrili starodavne grobove iz 4. do 1. stoletja, ki govorijo o stalni naselitvi lokalnega prebivalstva. Prebivalci so se takrat ukvarjali s kmetijstvom in ovčjerejo. Konec 2. ali sredi 1. stoletjaВсемирная история. Т. 2. Moskva, 1956. str. 413-417 je nastala država Albanija. Religija Albancev je bila kombinacija lokalnih kultov, predvsem kulta narave in nebesnih teles, med katerimi je bila še posebej čaščena Luna, z zaratustrstvom, ki je prodrlo iz Atropatene. Ptolemaj je v 2. stoletju n. št. zabeležil približno 30 "mest" (utrjenih naselij) v Albaniji. Prestolnica države je bila Kabala, od sredine 5. stoletja n. št. pa Barda (Partav). Po vojaškem pohodu Rimljanov konec 1. stoletja n. št. pod poveljstvom Pompeja je Albanija vstopila v vplivno sfero Rimskega cesarstva.
300px|thumb|right| Države Zakavkazja v 2.-1. stoletju pr. n. št. (po Svetovni zgodovini)Всемирная история. Т. II. Moskva, 1956. Вкладыш