Stanko Karaman, bosansko-srbski zoolog, * 8. december 1889, Sarajevo, vilajet Bosna, Osmansko cesarstvo (danes Bosna in Hercegovina), † 17. maj 1959, Skopje, SR Makedonija, SFR Jugoslavija (danes Severna Makedonija).
Zgodnje življenje Rodil se je v družini biologa in ravnatelja gimnazije Luke Karamana ter njegove žene Anke Mladinov. Po šolanju v rodnem Sarajevu je vpisal študij na Univerzi v Zagrebu, študiral pa je tudi v Neaplju. Po koncu prve svetovne vojne se je vrnil v Zagreb in obranil doktorat na temo filogenije krapovcev. Po tistem je deloval kot asistent biologije v Narodnem zoološkem muzeju in na Zoološkem inštitutu v Zagrebu. V tej vlogi se je udeležil dveh ihtioloških odprav v Makedonijo, ki ga je tako prevzela, da se je kasneje odločil posvetiti kariero študijam favne te republike.
Kasnejše življenje in delo Leta 1924 se je pridružil Inštitutu za tropske bolezni v Skopju, kjer se je ukvarjal s komarji in boleznimi, ki jih povzročajo zajedavski črvi. Ko so ga dve leti kasneje premestili v Beograd, je pustil službo in se vrnil v Skopje, kjer so na njegovo pobudo ustanovili Zoološki muzej. Njegova zanimanja so bila raznolika; razvil se je v enega najpomembnejših ihtiologov Balkana, uveljavil pa se je tudi s pionirskimi raziskavami favne podzemnih sladkovodnih habitatov; posebej obširne in širše znane so njegove raziskave postranic in enakonožcev. Vzporedno je vodil skopski živalski vrt in vzpostavil angleški park na bregu Vardarja, pod okriljem muzeja pa je začel izdajati revijo Annales musei serbiae meridionalis. Leta 1934 se je poročil z biologinjo Zoro Vales.
Po izbruhu druge svetovne vojne se je z družino preselil v Srbijo, kjer je v Smederevu prevzel vodenje Biološkega inštituta in kljub težkim razmeram nadaljeval z raziskovalnim delom. Po vojni je začasno prekinil z delom, saj mu ni uspelo dobiti želenega položaja v Prirodoslovnem muzeju v Splitu. Nato je v letih 1950–1952 vodil Biološki inštitut Jugoslovanske akademije v Dubrovniku, naposled pa se je vrnil v Skopje in tam deloval do upokojitve leta 1957. V muzeju je ustanovil reviji Acta in Fragmenta musei macedonici, v ribogojniškem inštitutu v Skopju pa še reviji Izdanija in Folia balcanica.
Tudi po upokojitvi je plodovito raziskoval v svojem zasebnem laboratoriju in je do smrti ostal član ribogojniškega inštituta.
Dela Karamanova bibliografija šteje 108 zapisov. V njih je med drugim opisal skoraj 60 novih taksonov rib in 120 vrst ali podvrst postranic ter enakonožcev.
Zasebno Z ženo je imel dva sinova in hčer. Oba sinova, Gordan in Mladen Karaman, sta sledila očetovemu zgledu in postala zoologa. Tudi vnuk Ivo Karaman (Mladenov sin) je zoolog, dedu v čast je poimenoval enakonožca vrste Macedonethes stankoi.
Sklici
Kategorija:Bosansko-hercegovski biologi Kategorija:Ihtiologi Kategorija:Karcinologi Kategorija:Doktorirali na Univerzi v Zagrebu