Château de Compiègne je francoski dvorec, nekdanja kraljeva rezidenca, zgrajena za Ludvika XV. in kasneje obnovljena s strani Napoleona. Compiègne je bil eden od treh sedežev kraljeve vlade, druga sta bila Versajska palača in Palača Fontainebleau. Stoji v Compiègnu v departmaju Oise in je odprt za javnost.
Zgodovina
Še preden je bil dvorec zgrajen, je bil Compiègne priljubljena poletna rezidenca francoskih monarhov, predvsem za lov zaradi bližine Compiènskega gozda.
Prva kraljeva rezidenca je bila zgrajena leta 1374 za Karla V., dolga procesija naslednikov pa jo je obiskovala in preoblikovala. Ludvik XIV. Francoski je v Compiègnu prebival približno 75-krat. Ludvik XV. je bil morda še bolj navdušen; grof de Chevergny je opisal njegovo navdušenje:
Leta 1750 je ugledni arhitekt Ange-Jacques Gabriel predlagal temeljito prenovo dvorca. Dela so se začela leta 1751 in jih je leta 1788 končal Gabrielov učenec Le Dreux de La Châtre. Starodavno mestno obzidje je narekovalo trikotni tloris; nastala stavba se razprostira na približno 20.000 m2. Dvorec je v neoklasicističnem slogu, kjer preprostost in jasnost določata tako zunanje kot notranje značilnosti.
Med francosko revolucijo je dvorec prešel v pristojnost ministra za notranje zadeve. Leta 1795 je bilo vse pohištvo prodano, umetniška dela pa poslana v Muzej Central; dvorec je bil v bistvu popolnoma uničen.
19. stoletje Napoleon je dvorec obiskal leta 1799 in ponovno leta 1803. Leta 1804 je dvorec postal cesarska domena in leta 1807 je ukazal, da se ga ponovno usposobi za bivanje. Louis-Martin Berthault, Charles Percier in Pierre François Léonard Fontaine, dekoraterja Dubois in Pierre-Joseph Redouté ter mizarja François-Honoré-Georges Jacob-Desmalter in Marcion so dvorec obnovili. Njegova postavitev je bila spremenjena, dodana je bila plesna dvorana, vrt pa je bil ponovno zasajen in neposredno povezan z gozdom.
Rezultat je primer empirskega sloga (1808–1810), čeprav so se ohranile nekatere sledi prejšnjega dekorja. Pisatelj Auguste Luchet je pripomnil, da »Compiègne govori o Napoleonu tako kot Versailles o Ludviku XIV«. Leta 1832 je bila v Compiègnu poroka Leopolda I. Belgijskega in Ludvike Orléanske, hčerke francoskega kralja Ludvika Filipa I. Od leta 1856 naprej sta Napoleon III. in Evgénie grad spremenila v svojo jesensko rezidenco in nekatere sobe preuredila v slogu drugega empirja.
Opis Zunanjost thumb|Južna fasada na Place d'Armes z vhodno kolonado v središču
Palačni kompleks ima približno trikotni tloris in se razprostira na površini več kot dveh hektarjev.Cathrin Rummel: Frankreichs schönste Schlösser und Burgen. 2012, S. 54. Številna krila so združena okoli petih velikih in dveh majhnih dvorišč: Častno dvorišče (Cour d'honneur), Vladno dvorišče, Kopališče (cour des Bains), Dvorišče Pomps, Dvorišče kapel (cour de la Chapelle), zdaj pokrito Kuhinjsko dvorišče (cour des Cuisines) in Dvorišče Oranžerije (cour de l'Orangérie), prej imenovano tudi Dvorišče pisarn. Čeprav je bila večinoma zgrajena v času vladavine Ludvika XVI., torej v obdobju rokokoja, arhitektura kaže značilnosti sloga Ludvika XV. in s tem neokrašeno strogost. Vsa krila imajo tri nadstropja: rustikalno pritličje, piano nobile in nizek mezanin s plitvo streho in ograjo. Posamezna nadstropja so med seboj ločena z venci. Na zadnji vrtni strani je grajska terasa, ki jo podpira nekdanje mestno obzidje, na isti ravni kot piano nobile in tako nad nivojem grajskega parka. To v apartmajih ustvarja vtis, kot da ste v pritličju. Vrtna fasada je dolga 193 metrovCompiègne, Pierrefonds. 1921, S. 33. in ima 49 vrst oken.
Obiskovalci vstopajo v grajski kompleks s Place d'Armes z juga in skozi 43 metrov široko kolonado vstopijo v častno dvorišče. Kolonado sestavljajo dorski stebri, katerih ogredje je zaključeno z balustrado. Levo, na severozahodni strani dvorišča, stoji Maršalovo krilo (aile des Maréchaux), v katerem je danes muzej. Na severovzhodu dvorišča stoji nekdanje glavno krilo gradu, katerega reprezentativno funkcijo je v 18. stoletju prevzelo novo krilo na vrtni strani. Ima osrednji rizalit, katerega trikotni pediment podpirajo štirje jonski stebri. Motiv osrednjega rizalita se ponovi na južnih koncih Maršalovega krila, obrnjenega proti Place d'Armes, in na nasprotnem krilu v častnem dvorišču; vendar imajo ti pilastre namesto stebrov.
Notranjost thumb|hochkant=1.4|Tloris palače thumb|upright=1.4|Pogled na palačo iz zraka
Notranjost je danes obiskovalcem predstavljena v veliki meri takšna, kot je bila v času prvega in drugega cesarstva. Od originalnega pohištva iz časa Ludvika XV. ni ostalo praktično nič, saj je njegov naslednik med letoma 1782 in 1786 dal dekor popolnoma preoblikovati. Do danes se je ohranilo le nekaj plošč belo pobarvanega lesenja, ker so jih pod Ludvikom XVI. premaknili v nepomembne in zato redko uporabljene prostore. Čeprav Ludvik XVI. in njegova žena Marija Antoaneta nista spremenila preproste bele barve na stenah in lesenih oblogah, da bi sobam dala svetel in svež videz, je bilo na pobudo takratnega generalnega komisarja du Garde-Meuble de la Couronne (generalnega komisarja kraljeve trgovine s pohištvom), Thierryja de Ville-d'Avraya, dodane nekaj pozlate, ker se mu je obstoječe pohištvo zdelo preveč preprosto. Pohištvo iz tistega časa je ohranjeno le v igralnici kraljice, sobi za karte, posvetovalnem kabinetu in dvorani straže.
Cesarsko stanovanje (appartement de l’Empereur), v starem režimu znano kot kraljevo stanovanje (appartement du Roi), je osrednji del stanovanjskih kril. Je edini del palače, ki v približno 260-letni zgodovini ni bil nikoli preurejen, temveč je vedno služil kot bivalni prostor in sprejemnica vladajočega suverena.
Cesaričin apartma (appartement de l’Impératrice) meji na cesarjev apartma na severu. Prvotno je ta apartma zasedal dofin Ludvik Ferdinand in njegova žena Marija Jožefa Saška. Po smrti Ludvika Ferdinanda leta 1765 so se tam naselile njegove štiri sestre, preden so bile sobe začasno preurejene v stanovanje za kraljico Marijo Antoaneto. Pod Napoleonom je tam živela njegova žena Marija Lujza. Od leta 1815 ga je zasedala vojvodinja Angoulêmska, med vladavino Karla X. pa njegova ovdovela snaha Marija Karolina Neapeljska in Sicilijanska. Med vladavino Ludvika Filipa se je vanj ponovno vselila kraljica, končno pa je v času drugega cesarstva apartma zasedla cesarica Evgenija. Vsi prostori – razen glasbenega salona – so bili obnovljeni v stanje iz prvega cesarstva.
Na častnem dvorišču, desno v središču jugovzhodnega krila, je stranski vhod v zgodovinske apartmaje. Za tem vhodom je stopnišče s kraljičinim stopniščem (escalier de la Reine). Od prvega francoskega cesarstva je znano tudi kot Apolonovo stopnišče (escalier d’Apollon) zaradi kipa Apolona v niši na podestu. Dokončano leta 1784 po načrtih Louisa Le Dreuxa de la Châtre, ima kovano železno ograjo, ki jo je izdelal kovač Raguet iz Compiègna in je bila postavljena dve leti pozneje. Stopnišče vodi do nekdanjega kraljičinega apartmaja, ki se danes imenuje appartement du Roi de Rome.
Iz častnega dvorišča obiskovalec vstopi skozi glavni portal v preddverje, imenovano Kolonada (galerie des Colonnes). Dvorana, ki meri 53,6 × 12 metrov, zaseda celotno pritličje tega krila. Z dvema vrstama toskanskih stebrov je razdeljena na tri ladje in ima plitek banjast obok. Črno-bele talne ploščice so položene v geometrijskem vzorcu. V 18. stoletju je bila Kolonada popolnoma prazna in neokrašena. Šele v času prvega cesarstva so leta 1808 namestili sedanjih osem doprsnih kipov rimskih cesarjev in cesaric. Razsvetljava ni električna, temveč jo zagotavljajo štirje veliki lestenci z oljnimi svetilkami.
Palačni park in vrt thumb|Pogled na palačni park
Palačni vrt, ki je bil urejen v Compiègnu pod Karlom IX., je dokumentiran že v 16. stoletju. Leta 1684 je Ludvik XIV. naročil majhen baročni vrt, Jardin Bas, na enem od palačnih dvorišč – ena redkih sprememb, ki jih je naredil na posestvu – vendar je bil ta kasneje izgubljen zaradi prenov. Osnovna postavitev današnjega palačnega vrta, imenovanega Petit Parc (Mali park) in ki je vzhodno od palačnega kompleksa, temelji na zasnovi Ange-Jacquesa Gabriela iz sredine 18. stoletja, ki jo je navdihnil vrt v Marlyju. Zaradi finančnih težav načrt ni bil nikoli v celoti izveden in vrt je bil še vedno nedokončan, ko je izbruhnila francoska revolucija. Gabrielovi načrti so predvidevali vrtno površino v velikosti 700 × 280 metrov z vodnimi elementi in parterji, prepletenimi s tratami. Avenije so potekale vzdolž dolgih strani vrta in se na jugovzhodnem koncu stikale v polkrog. Severno od vrta je Ludvik XV. za Madame de Pompadour dal zgraditi paviljon za razvajanje, tako imenovani Hermitage, ki pa ne obstaja več. Od zasaditev, izvedenih pod Gabrielom in njegovim naslednikom, ni ostalo nič – razen dveh dolgih skupin lip vzdolž dolgih stranic vrta – saj so bile leta 1798, ko je bila palača uporabljena kot vojašnica, uničene vse manjše gredice in zasaditve. Podobna usoda je doletela Kraljevi bosket (bosquet du Roi), ki je bil postavljen v 18. stoletju na planoti na severni konici palače, blizu mestnih vrat, znanih kot Porte Chapelle, in je imel na južni konici dvojnika, Kraljičin bosket (bosquet de la Reine). Slednji obstaja še danes, Kraljevi bosket pa je bil leta 1820 nadomeščen z vrtom vrtnic, ki je vključevala tudi ogrevan rastlinjak. Vrt je bil rekonstruiran konec 1990-ih na podlagi opisa iz leta 1821. Njegov vodni bazen je ostanek Gabrielovega baročnega vrta in je bil tja prenesen med prenovo rožnega vrta v 19. stoletju. V tem vrtu so poleg različnih vrst vrtnic, kot so damaščanske vrtnice, centifolia, francoske vrtnice, noisette vrtnice in potonike, tudi turški mak in perunike.
Muzeji Današnji obiskovalci lahko v dvorcu najdejo tri različne muzeje: same apartmaje, Muzej drugega cesarstva in Narodni avtomobilski in turistični muzej (Le Musée de la Voiture), ustanovljen leta 1927, z zbirko kočij, koles in avtomobilov.
Sklici
Zunanje povezave
Château de Compiègne – Uradna spletna stran Panoramic views of the Château de Compiègne
Kategorija:Gradovi v Franciji Kategorija:Muzeji v Franciji Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1788 Kategorija:Palače v Franciji Kategorija:Kraljeve rezidence v Franciji Kategorija:Baročna arhitektura v Franciji