Javanski makak (znanstveno ime Macaca fascicularis), znan tudi kot dolgorepi makak je opica Starega sveta, ki izvira iz jugovzhodne Azije. Kot sinantropna vrsta uspeva v bližini človeških naselij in v sekundarnih gozdovih. Javanski makak je razvil lastnosti in vloge, ki mu jih je dodelil človek, od kulturnega dojemanja kot pametnega in prilagodljivega, do tega, da je svetih živali, da ga imajo za škodljivce ter da postaja vir v sodobnih biomedicinskih raziskavah. Opisan je bil kot vrsta na robu, ki živi na robu gozdov, rek in morij, na robu človeških naselij in morda na robu hitrega izumrtja.
Javanski makaki so vsejedi in plodovojedi. Živijo v matrilinearnih skupinah od 10 do 85 osebkov, pri čemer skupine kažejo samice filopatrije, samci pa se iz rodne skupine izselijo v puberteti. So edine opice Starega sveta, za katere je znano, da pri vsakodnevnem iskanju hrane uporabljajo kamnito orodje, na nekaterih turističnih lokacijah pa se ukvarjajo z ropanjem in menjavo blaga.
Javanski makaki so najpogosteje trgovana vrsta primatov in tudi najbolj priljubljena vrsta, ki se uporablja v znanstvenih raziskavah. Zaradi teh groženj je bil makak leta 2022 uvrščen na Rdeči seznam IUCN kot ogrožen.
Etimologija Beseda macaca izvira iz portugalske besede macaco, ki izhaja iz besede makaku v ibindi, jeziku osrednje Afrike (kaku v ibindi pomeni opica). Vrstanski epitet fascicularis je latinski izraz za majhen pas ali črto. Sir Thomas Raffles, ki je živali leta 1821 dal znanstveno ime, ni natančno določil, kaj je mislil z uporabo te besede.
V Indoneziji in Maleziji so javanski makaki in druge vrste makakov splošno znani kot kera.
Javanski makaki imajo več splošnih imen. Pogosto jih imenujejo dolgorepi makak zaradi repa, ki je enak skupni dolžini njihovega telesa in glave. Ime makak, ki je rake, se nanaša na to, da jih vidimo, kako na plažah iščejo rake. Drugo pogosto ime za M. fascicularis, ki se pogosto uporablja v laboratorijskih okoljih, je opica cynomolgus, ki izhaja iz grške besede Kynamolgoi, kar pomeni 'molzci psov'. Prav tako se domneva, da se beseda cynomolgus nanaša na raso ljudi z dolgimi lasmi in lepimi bradami, ki so uporabljali pse za lov, kot trdi Aristofan iz Bizanca, ki je etimologijo besede cynomolgus očitno izpeljal iz grške besede κύων, cyon 'pes' (gen. cyno-s) in glagola ἀμέλγειν, amelgein 'molzeti' (prid. amolg-os), s trditvijo, da so molzli psice.Aristophanes of Byzantium, Tῶν Ἀριστοτέλους περί ζώων ἐπιτομή. ΑΠΑΝΤΑ Ι, 2.59. ΚΑΚΤΟΣ 1998.
Dojemanje in terminologija Makaki se razumejo in dojemajo na več načinov: pametni, škodljivi, izkoriščani, sveti, škodljivci, invazivni.
Leta 2000 je bil javanski makak uvrščen na seznam 100 najbolj invazivnih vrst. Na primer, na Mavriciju veljajo za invazivno tujerodno vrsto (IAS), članki pa trdijo, da dolgorepi makaki širijo semena invazivnih rastlin, konkurirajo avtohtonim vrstam, kot je mavricijska leteča lisica, in imajo škodljiv vpliv na avtohtone ogrožene vrste. Več avtorjev je poudarilo, da sedanji dokazi kažejo, da je bilo plenjenje opic na pticah morda precenjeno. obravnavajo te obtožbe in poudarjajo, da javanski makaki ne marajo pragozda, zato je malo verjetno, da bi bili mavricijski makaki kdaj pomemben vir uničevanja avtohtonih gozdov. Glavni vzrok izumrtja ptic je bilo uničevanje habitatov s strani ljudi. Sussman in Tattersall omenjata, da so Nizozemci otok zapustili v letih 1710–1712 zaradi opic in podgan, ki so uničile plantaže, ter poudarjata, da je bila človeška populacija v tem času nizka in da so imeli makaki na voljo veliko primarnih gozdov za izkoriščanje, vendar so se odločili, da se bodo pogumno spopadli z nevarnostmi ropanja plantaž. Ne zanikata, da se makaki na Mavriciju prehranjujejo s ptičjimi jajci in širijo semena eksotičnih rastlin, vendar je glavna izguba vrst na Mauritiusu posledica izgube habitata, ki jo povzročajo ljudje – makaki so uspešni, ker imajo raje sekundarne gozdove in motene habitate. To je pomembno, ker se dojemanje, da so makaki invazivni in uničujoči za 'domačo' biotsko raznovrstnost, uporablja kot utemeljitev za uporabo v biomedicinskih raziskavah.
"Plevelne" in "neplevelne" vrste se razlikujejo glede na sposobnost vrst, da uspevajo v neposredni bližini in povezavi s človeškimi naselji. Ta oznaka ni bila namerno predlagana za omalovaževanje makakov, vendar lahko ta izraz, tako kot izraza škodljivec in invazivna žival, vpliva na to, kako ljudje dojemajo to vrsto in sproži negativno zaznavanje.
Taksonomija Prej je bilo deset podvrst Macaca fascicularis, vendar je filipinski dolgorepi makak (M.f. philippinensis) predmet spora in je začasno odstranjen z ocen rdečega seznama IUCN, pri čemer so ti osebki vključeni v M.f. fascicularis.
M.f. fascicularis, navadni dolgorepi makak – Indonezija, Malezija, Filipini, Tajska, Kambodža, Singapur, Vietnam M.f. aurea, burmanski dolgorepi makak – Mjanmar, Laos, zahodna in južna Tajska blizu meje z Mjanmarom M.f. antriceps, temno kronani dolgorepi makak – otok Kram Yai, Tajska M.f. condorensis, dolgorepi makak Con Song – otok Con Son, otok Hon Ba, Vietnam M.f. karimondjiwae, dolgorepi makak Karimunjawa – otoki Karimunjawa, Indonezija M.f. umbrosa, nikobarski dolgorepi makak – Nikobarski otoki, Indija M.f. fusca, dolgorepi makak Simeulue – otok Simeulue, Indonezija M.f. lasiae, dolgorepi makak Lasia – otok Lasia, Indonezija M.f. tua, dolgorepi makak Maratua – otok Maratua, Indonezija
M.f. fascicularis ima največji areal, sledi mu M.f. aurea. Ostalih sedem podvrst je izoliranih na majhnih otokih: M.f. antriceps, M.f. condorensis in M.f. karimondjiwae vsi naseljujejo majhne obrobne otoke v plitvi vodi; M.f. umbrosa, M.f. fusca, M.f. lasiae in M.f. tua vsi naseljujejo globokomorske obrobne otoke.
Evolucija Makaki izvirajo iz severovzhodne Afrike pred približno 7 milijoni let in se pred 5,5 milijona let razširijo po večjem delu celinske Azije, kjer se razdelijo v štiri skupine (sylvanus, sinica, silenus in fascicularis). Najzgodnejša razdelitev v rodu Macaca se je verjetno zgodila pred približno 4,5 milijona let med prednikom skupine silenus in prednikom, podobnim fascicularisu, iz katerega so se kasneje razvile vrste, ki niso silenus. Vrste skupine fascicularis (ki vključujejo m. fascicularis, m. mulatta in m. fuscata) imajo skupnega prednika, ki je živel pred 2,5 milijona let. Domneva se, da je M. fascicularis najbolj pleziomorfen (predniški) takson v kladu fascicularis, zato se trdi, da se je M. mulatta razvil iz prednika, podobnega fascicularisu, ki je dosegel celino iz svoje domovine v Indoneziji pred približno 1 milijonom let.
Filogenetska analiza je odkrila dokaze, da skupina fascicularis izvira iz starodavne hibridizacije med skupinama sinica in silenus ~3,45–3,56 milijona let nazaj, kmalu po začetni ločitvi dveh starševskih linij (proto-sinica in proto-silenus) ~3,86 milijona let nazaj. Do te divergence in poznejše hibridizacije je prišlo med hitrimi ledeniško-evstatičnimi nihanji v zgodnjem pleistocenu: visoka gladina morja je morda privedla do začetne ločitve proto-sinica in proto-silenus, medtem ko je poznejše znižanje gladine morja olajšalo sekundarni stik, potreben za hibridizacijo.
Znani fosili kažejo, da so javanski makaki naseljevali Sundsko polico vsaj od zgodnjega pleistocena, ~1 milijona let nazaj. Verjetno so ljudje makake na Timor in Flores (oba na vzhodni strani Wallaceove linije) prinesli pred približno 4000–5000 leti. Javanski makaki so edina vrsta na obeh straneh Wallaceove linije.
Predlagane so bile možne faze evolucije in širjenja makakov, ki jedo rake:
1. faza: pred več kot milijonom let so se makaki razširili na območje Sundske police. Najzgodnejši fosilni zapis o makakih, ki jedo rake, je bil najden na Javi (ta zbirka je vključevala vrste H. erectus in listnate opice). Verjetno so na Javo prišli po suhem v obdobju ledeniškega napredovanja in nizke morske gladine. 2. faza: pred približno 160 tisoč leti je prišlo do širjenja in izolacije prednikov močno diferenciranih populacij otokov, ki obdajajo globoko vodo. Mednje spadajo M.f. umbrosa, M.f. fusca, M.f., tua [vključno z M.f. philippinensis, vendar je njihov status podvrst trenutno predmet razprav]. Domneva se, da so predniki teh podvrst dosegli globokomorske habitate med predzadnjim ledeniškim maksimumom, ko je bila morska gladina nižja od sedanje]. Te populacije so se izolirale v medledeniškem obdobju okoli 120 tisoč let. 3. stopnja: pred več kot 18 tisoč leti je prišlo do diferenciacije predhodnikov populacij Indokitajskega polotoka in severnega dela ožine Kra. Med te podvrste spadata M.f. aurea in M.f. fascicularis. Ti dve podvrsti sta se diferencirali pred zadnjim ledeniškim maksimumom. 4. stopnja: pred 18 tisoč leti je prišlo do razpršitve in izolacije predhodnikov šibko diferenciranih populacij otoških obrobnih globokomorskih otokov (M.f. fascicularis). 5. stopnja: pred manj kot 18 tisoč leti je prišlo do izolacije predhodnikov populacij otoških obrobnih plitvinskih otokov in populacij v Penidi in Lomboku (globokovodni). Med te podvrste spadajo M.f. karimondjawae, M.f. atriceps, M.f. condorensis, M.f. fascicularis 6. faza: pred 4,5 tisoč leti je prišlo do razpršitve in izolacije prednikov populacij na vzhodnih Malih Sundskih otokih (globokovodje) (M.f. fascicularis).
Značilnosti Javanski makaki so spolno dimorfni, samci tehtajo med 4,7 in 8,3 kg, samice pa 2,5–5,7 kg. Višina odraslega samca je med 412 in 648 mm, odrasle samice pa med 385 in 505 mm. Njihovi repi so dolgi toliko kot glava in telo skupaj. Hrbtna dlaka je običajno sivkasta ali rjavkasta z belim trebuhom in črno-belimi poudarki okoli glave in obraza. Koža na obrazu je rjavkasta do rožnata, razen vek, ki so bele. Odrasli so običajno bradati na obrazu in okoli njega, razen okoli gobca in oči. Starejše samice imajo najgostejšo brado, samci pa so bolj podobni brkom. Podvrste na otokih imajo očitno črno obarvanost dlake, velike otoške in celinske podvrste pa so svetlejše.
Genetika Hibridnost V severnem delu območja razširjenosti se javanski makaki križajo z rezus makaki (M. mulatta). Znano je tudi, da se križajo z južnimi makaki (M. nemestrina). Hibridi se pojavljajo tudi med podvrstami. Rezusi in javanski makaki se križajo znotraj kontaktnega območja, kjer se njuna območja razširjenosti prekrivajo, za katerega se predlaga, da leži med 15 in 20 stopinjami severne zemljepisne širine in vključuje Tajsko, Mjanmar, Laos in Vietnam. Njihovi potomci so plodni in se še naprej parijo, kar vodi do širokega razpona razmerij mešanja. Introgresija iz populacije rezusov v populacije makakov sega preko Indokine in ožine Kra, medtem ko je introgresija iz populacije makakov v rezus makake bolj omejena. Zdi se, da obstaja pretok genov, ki je odvisen od rezusov in samcev, med populacijo rezusov in makakov, kar je privedlo do različnih stopenj genetskega mešanja pri teh dveh vrstah.
Razširjenost in habitat Domače območje javanskega makaka zajema večino celinske jugovzhodne Azije, prek Malajskega polotoka in Singapurja, pomorskih otokov jugovzhodne Azije Sumatre, Jave in Bornea, obalnih otokov, Filipinov in Nikobarskih otokov v Bengalskem zalivu. Ta primat je redek primer kopenskega sesalca, ki krši Wallaceovo linijo, saj ga najdemo po Malih Sundskih otokih. Živi v najrazličnejših habitatih, vključno s primarnimi nižinskimi deževnimi gozdovi, motenimi in sekundarnimi deževnimi gozdovi, grmičevjem ter rečnimi in obalnimi gozdovi nipa palm in mangrov. Zlahka se prilagodi tudi človeškim naseljem in velja za svetega v nekaterih hindujskih templjih in na nekaterih majhnih otokih, vendar kot škodljivec okoli kmetij in vasi. Običajno ima raje motene habitate in obrobje gozdov.
Uvedba v druge regije Ljudje so javanske makake prepeljali na vsaj pet otokov: Mavricij, Zahodno Papuo, Ngeaur, otok Tinjil blizu Jave in otok Kabaena ob Sulaveziju ter na hribe Kowloon v Hongkongu.