je trajno označevanje ali tetovaža, ki ga običajno izvajajo Maori, avtohtoni prebivalci Nove Zelandije. Je eden od petih glavnih polinezijskih slogov tetoviranja (ostali štirje so markeški, samoanski, tahitijski in havajski).

(izvajalci tetovaže) so veljali za tapu ali nedotakljive in svete.

Zgodovinska praksa (pred stikom z belci) Tetoviranje je pogosto v vzhodnopolinezijski domovini Maorov, tradicionalna orodja in metode pa so bile podobne tistim v drugih delih Polinezije. V predevropski maorski kulturi so mnogi, če ne kar večina visoko rangiranih oseb prejemali moko. Moko so bili povezani z mano in visokim družbenim statusom; vendar so nekateri posamezniki z zelo visokim statusom veljali za preveč tapu (prepovedano in sveto), da bi pridobili moko in tudi za nekatere tohunge ni veljalo za primerno.

Prejemanje moko je predstavljalo pomemben mejnik med otroštvom in odraslostjo ter ga je spremljalo veliko obredov in ritualov. Poleg signaliziranja statusa in ranga je bil v tradicionalnih časih še en razlog za to prakso ta, da je bila oseba privlačnejša za nasprotni spol. Moški so moko običajno prejemali na obrazu (moko kanohi), zadnjici (raperape) in stegnih (puhoro). Ženske so moko običajno nosile na ustnicah (ngutu) in bradi (kauae). Drugi deli telesa, za katere je znano, da imajo moko, vključujejo ženska čela, zadnjice, stegna, vratove in hrbte ter moške hrbte, trebuhe in meča.

Uporabljeni instrumenti

V preteklosti so kožo rezljali z uhi (dleti), namesto da bi jo prebadali, kot je to običajno pri sodobnem tetoviranju; to je kožo pustilo z žlebovi namesto gladke površine. Kasneje so uporabljali tetoviranje z iglo, vendar so leta 2007 poročali, da so nekateri umetniki uhi ponovno uporabljali.

Prvotno so togunga-tā-moko (strokovnjaki za moko) uporabljali vrsto uhi (dlet), izdelanih iz albatrosove kosti, ki so bila nataknjena na ročaj in udarjena s kladivom. Pigmenti so bili narejeni iz awheta za barvo telesa in iz ngarehuja (žganega lesa) za bolj črno barvo obraza. Saje iz žgane kauri gume so mešali tudi z maščobo, da so dobili pigment. Pigment so shranjevali v okrašenih posodah, imenovanih oko, ki so jih pogosto zakopali, ko jih niso uporabljali. Oko so prenašali iz roda v rod. Verjame se, da so kōrere (lijak za hranjenje) uporabljali za hranjenje moških, katerih usta so otekla zaradi uživanja tā moko.

Moški in nekaj žensk so bili specialisti za tā moko in so potovali, da bi izvajali svojo umetnost.

Spremembe z evropsko kolonizacijo Praksa zbiranja in trgovanja z mokomokai (tetoviranimi glavami) v Pākehā je spremenila dinamiko tā moko v zgodnjem kolonialnem obdobju. King govori o spremembah, ki so se razvile konec 19. stoletja, ko so igle nadomestile uhi kot glavno orodje. Metoda z iglo je bila hitrejša in je predstavljala manj zdravstvenih tveganj, vendar je bila tekstura moko gladka. Tā moko na moških se je prenehal nositi okoli 1860-ih let v skladu s spreminjajočo se modo in sprejemanjem s strani Pākehā.

Ženske so v začetku 20. stoletja še naprej prejemale moko, zgodovinar Michael King pa je v zgodnjih 1970-ih intervjuval več kot 70 starejših žensk, ki bi prejele moko pred zakonom o zatiranju Tohunga iz leta 1907. Ženske tetovaže na ustnicah in bradi se običajno imenujejo pūkauae ali moko kauae.

Moški so si običajno odstranjevali dlake na obrazu, da bi bil moko popolnoma viden, medtem ko so se nekateri odločili, da si pustijo rasti dlake. Ker krščanski misijonarji niso marali moko, so si nekateri moški začeli moko prekrivati ​​z dlakami na obrazu. Kot nadomestilo za upadajoči tā moko v 20. stoletju so moški vse pogosteje nosili dlake na obrazu.

Sodobna praksa Od leta 1990 se je praksa tā moko ponovno pojavila tako pri moških kot pri ženskah kot znak kulturne identitete in odraz splošnega preporoda jezika in kulture. Večina tā moko, ki se danes izvaja s pomočjo strojčka za tetoviranje, vendar se je ponovno pojavila tudi uporaba uhi (dleta). Tudi ženske so se bolj vključile kot izvajalke, kot so Christine Harvey v Christchurchu, Henriata Nicholas v Rotorui in Julie Kipa v Whakatāneu. Ni prvič, da je stik s naseljenci posegel v orodja obrti: najzgodnejši moko so bili gravirani s kostjo in so jih nadomestili s kovino, ki so jo priskrbeli prvi obiskovalci.

Najpomembnejša sprememba je bila prilagoditev tem in osvajanj, ki so jih predstavljale tetovaže. Umetnik tā mokoja Turumakina Duley v intervjuju za revijo Artonview deli svoj pogled na preobrazbo prakse: »Razlika med tā mokojem danes v primerjavi z 19. stoletjem je v spremembi življenjskega sloga, v načinu, kako živimo. [...] Tradicija moka je bila tradicija iniciacije, obreda prehoda – začela se je približno v tej starosti – vendar hkrati označuje dosežke v vašem življenju in vam daje cilj, h kateremu si prizadevate in ga dosežete v svojem življenju.«Crispin Howarth and Turumakina Duley. Maori Markings: tā moko. Other. Artonview, no. 98, Winter, 2019. Duley je prejel moko, da bi proslavil svojo diplomo iz maorskih študij.

Velik delež Novozelandcev ima zdaj neke vrste tetovaže, in vse bolj se sprejema ... kot sredstvo kulturnega in individualnega izražanja.«

Leta 2016 je novozelandska političarka Nanaia Mahuta prejela moko kauae. Ko je leta 2020 postala zunanja ministrica, je neki pisatelj dejal, da je njena tetovaža na obrazu neprimerna za diplomata. Veliko podpore je prejela Mahuta, ki je dejala, da »se pojavlja zavest o revitalizaciji maorske kulture in da je obrazni moko pozitiven vidik tega. Odmakniti se moramo od povezovanja moko s tolpami, ker to sploh ni tisto, kar moko predstavlja.«

Dne 25. decembra 2021 je maorska novinarka Oriini Kaipara, ki ima moko kauae, postala prva oseba s tradicionalnimi znamenji na obrazu, ki je vodila glavno informativno oddajo na nacionalni televiziji na Novi Zelandiji.

Leta 2022 je Ariana Tikao izdala knjigo z naslovom Mokorua: Ngā kōrero mō tōku moko kauae: Moja zgodba o moko kauae s podrobnostmi o njenem tā moko potovanju; njena umetnica je bila Christine Harvey.

Basist zasedbe Alien Weaponry Tūranga Edmonds je dobil svoj moko kanohi pri 25 letih.

Uporaba s strani nemaorov Evropejci so poznali tā moko že od prvega potovanja Jamesa Cooka. Zgodnji maorski obiskovalci Evrope, kot so Moehanga leta 1805,"...the first Maori who reached England...had a well tattooed face..." Hongi Hika leta 1820 in Te Pēhi Kupe leta 1826, so vsi nosili moko, ki je pokrival celoten obraz, prav tako pa tudi več pakehskih Maorov, na primer Barnet Burns. Vendar pa je umetnost do relativno nedavnega imela le majhen globalni vpliv.

Nošenje moko s strani nemaorov se imenuje kulturna apropriacija, odmevna uporaba maorskih modelov Robbieja Williamsa, Bena Harperja in modne revije Jeana Paula Gaultierja leta 2007 pa je bila kontroverzna.

Da bi na kulturno občutljiv način zadovoljili povpraševanje po maorskih motivih, skupina Te Uhi a Mataora spodbuja uporabo izraza kirituhi, ki je zdaj deležen široke sprejetosti:

...Kirituhi dobesedno pomeni – »pis na koži«. V nasprotju z moko, ki zahteva postopek soglasja, genealogijo in zgodovinske informacije, je kirituhi zgolj motiv z maorskim pridihom, ki ga je mogoče uporabiti kjer koli, iz katerega koli razloga in na kogar koli...

Galerija

Sklici

Viri

Jahnke, R. and H. T., "The politics of Māori image and design", Pukenga Korero (Raumati (Summer) 2003), vol. 7, no. 1, pp. 5–31. Michael King, and Marti Friedlander, (1992). Moko: Māori Tattooing in the 20th Century. (2nd ed.) Auckland: David Bateman. Nikora, L. W., Rua, M., and Te Awekotuku, Ng., "Wearing Moko: Māori Facial Marking in Today's World", in Thomas, N., Cole, A., and Douglas, B. (eds.), Tattoo. Bodies, Art and Exchange in the Pacific and the West, London: Reacktion Books, pp. 191–204. Horatio Gordon Robley, (1896). Moko, or Maori Tattooing. digital edition from New Zealand Electronic Text Centre Te Awekotuku, Ngahuia, "Tā Moko: Māori Tattoo", in Goldie, (1997) exhibition catalogue, Auckland: Auckland City Art Gallery and David Bateman, pp. 108–114. Te Awekotuku, Ngahuia, "More than Skin Deep", in Barkan, E. and Bush, R. (eds.), Claiming the Stone: Naming the Bones: Cultural Property and the Negotiation of National and Ethnic Identity (2002) Los Angeles: Getty Press, pp. 243–254.

Zunanje povezave

Museum of New Zealand Te Papa Tongarewa Online Resources on Moko Images relating to moko from the collection of the Museum of New Zealand Te Papa Tongarewa New Zealand Electronic Text Centre collection on Ta Moko, mokamokai, Horatio Robley and his art. A bibliography provides further links to other online resources. The rise of the Maori tribal tattoo, BBC News Magazine, 21 September 2012, Ngahuia Te Awekotuku, University of Waikato, New Zealand

Kategorija:Maorska kultura Kategorija:Polinezijska kultura Kategorija:Modifikacija telesa Kategorija:Tetoviranje Kategorija:Maorske besede in besedne zveze