Šahmurad (čagatajsko in perzijsko شاه مراد), znan tudi kot Beg-i Džan, prvi emir Buharskega emirata, * 1749, Kermin, † december 1799, Buhara.
Vladal je od leta 1785 do svoje smrti. Bil je sin atalika Danijala Bija (na položaju 1758–1785) in po njegovi smrti postal njegov naslednik.
Mladost Rojen je bil leta 1749 v Kerminu (zdaj Navoj, Uzbekistan) v družini Danijala Bija, predstavnika uzbeške aristokracije. Bil je najstarejši od enajstih bratov in sester. Njegova mati je bila iz uzbeškega plemena Kongirat. Šahmurad je bil očetov ljubljenec. Njegova politična dejavnost se je začela že v času očetovega vladanja. Sprva je bil guverner Kermina, kasneje pa je bil imenovan za guvernerja v Karšiju. Šahmurad se je že od mladosti nagibal k sufizmu in je svoje dni preživljal v molitvi v kanakah in mošejah. Zavrnil je bogastvo, ki ga je podedoval od očeta, in želel, da se razdeli med preproste ljudi. V buharsko upravo je uvedel islamsko zakonodajo.
Razvoj Samarkanda V letih 1780–1781 je bil imenovan za vladarja Samarkanda in si je zelo prizadeval obnoviti mesto. Napisal je tudi zgodovino Samarkanda. V mestu je zgradil 24 četrti in tja preselil številne družine iz vzhodnih regij države. Povečano število prebivalcev je močno izboljšalo gospodarske in kulturne razmere. Po njem se imenuje ena od smarkandskih ulic. Zaradi njegovega skromnega načina življenja so ga ljudje imenovali Amir Ma'sum, kar pomeni 'brezgrešni emir'.Anke fon Kyugel'gen. Legitimizatsiya sredneaziatskoy dinastii mangitov v proizvedeniyakh ikh istorikov (XVIII—XIX vv.). Almaty: Dayk press, 2004 Emir Šahmurad je zgradil mesto Islamabad v bližini Merva.
Politično življenje Leta 1785 je začel kampanjo proti kadžarski kneževini Merv, da bi jo uporabi kot izhodišče za napade na Iran. Ubil je guvernerja Bajrama Ali Kana Kadžarja in leta 1788 osvojil celo regijo.
V svojem emiratu je odpravil razkošen dvor in namesto tega odprl sodno dvorano, kjer je pod njegovim neposrednim nadzorom sedelo štirideset sodnikov. Po nekaterih poročilih je sodišče zasedalo ob ponedeljkih in petkih. Vsak sodnik je imel v rokah knjige, ki jih je napisal Šahmurad. Domneva se, da so bile to knjige o sodni praksi. Šahmuradova dela se niso ohranila. Vsakdo, ne glede na svoj politični in ekonomski status, je imel pravico priti v sodno dvorano, če je bil tja povabljen. Povabljeni so bili tako visoki uradniki kot sužnji. Šahmurad je torej izvedel temeljito pravosodno reformo.
Splošno spoštovanje Uzbekov mu je omogočilo, da je izvedel številne uspešne kampanje. Njegova vojska je bila sestavljena predvsem iz konjenice, s pomočjo katere je podjarmil vse separatistične pokrajine. Na pohodih je sam stal na čelu svoje vojske, oblečen v skromna oblačila predstavnika verskega razreda.Malcolm John. The history of Persia, from the most early period to the present time containing an account of the religion, government, usages and character of the inhabitants of that kingdom. Vol. 2, 1815, str. 248-255
Zgodovinar Ahmed Doniš (1827–1897) je predlagal periodizacijo zgodovine Srednje Azije na podlagi vladavin najvidnejših vladarjev, tako imenovanih prenoviteljev stoletja, med katere je uvrstil tudi Šahmurada. Ob prenoviteljih so bili tudi največji učenjaki Transoksanije.Akhmad Donish, Puteshestviye iz Bukhary. Peterburg. Dushanbe, 1960, str. 24-27
Šahmurad je vzdrževal diplomatske odnose z Osmanskim in Ruskim imperijem.
Umrl je decembra 1799. Nasledil ga je Hajdar bin Šahmurad.
Sklici
Viri
Akhmad Donish, Puteshestviye iz Bukhary Peterburg. Dushanbe, 1960. Holzwarth, Wolfgang. "Community Elders and State Agents: Īlbēgīs in the Emirate of Bukhara around 1900." Eurasian Studies (2011). Holzwarth, Wolfgang. "The Uzbek State as reflected in eighteenth-century Bukharan sources." Asiatische Studien 60, no. 2 (2006): 321–353.
Kategorija:Rojeni leta 1749 Kategorija:Umrli leta 1799 Kategorija:Vladarji v 18. stoletju Kategorija:Buharski emirat