Narodni park Komodo

Narodni park Komodo () je narodni park v Indoneziji, znotraj Malih Sundskih otokov v obmejnem območju med provincama Vzhodna Nusa Tenggara in Zahodna Nusa Tenggara. Park vključuje tri večje otoke Komodo, Padar in Rinca ter 26 manjših, s skupno površino 1733 km2, od tega 603 km2 kopnega. Narodni park je bil ustanovljen leta 1980 za zaščito komodoškega varana, največjega kuščarja na svetu. Kasneje je bil posvečen zaščiti drugih vrst, vključno z morskimi vrstami. Leta 1991 je bil narodni park vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine in kot biosferni rezervat. Velja za eno od 25 žarišč biotske raznovrstnosti na svetu.

Narodni park Komodo je bil izbran za eno od 7 novih čudes narave.New 7 Wonders of the world, retrieved 29 December 2011 Vode, ki obdajajo otok Komodo, vsebujejo bogato morsko biotsko raznovrstnost. Komodoški otoki so tudi del koralnega trikotnika, ki vsebuje nekaj najbogatejše morske biotske raznovrstnosti na Zemlji.

Je tudi morska ekoregija WWF Global 200, center rastlinske raznovrstnosti WWF/IUCN, eno od endemičnih območij ptic na svetu in park dediščine ASEAN-a.

Zgodovina

Otok Padar in del otoka Rinca sta bila leta 1938 razglašena za naravna rezervata.

Otok Komodo je bil leta 1965 razglašen za naravni rezervat, januarja 1977 pa za biosferni rezervat v okviru Unescovega Program Človek in biosfera.

Leta 1980 so bili otoki Komodo, Padar, Rinca in Gili Motong ter okoliške vode razglašeni za narodni park, ki obsega skupno 75.000 ha (750 km2).

Leta 1984 je bil narodni park razširjen na 219.322 ha, da bi vključil morsko območje Mbeliling/Ngorang (31.000 ha) in rekreacijska parka Wae Wuul/Mburak (3000 ha) na celinskem Floresu. Morsko območje pokriva 60 % površine narodnega parka.

Leta 1991 je bil narodni park razglašen za območje svetovne dediščine UNESCO.

Leta 2005 je bil imenovan za dediščinski park ASEAN.

Park je bil prvotno ustanovljen za ohranitev edinstvenega komodoškega varana (Varanus komodoensis), ki ga je znanstveni svet prvič odkril leta 1912 prek poročnika J. K. H. van Steyna van Hensbroeka, civilnega upravitelja v Reu na otoku Flores. Od takrat so se cilji ohranjanja razširili na zaščito celotne biotske raznovrstnosti regije, tako morske kot kopenske.

Velja za eno od 25 žarišč biotske raznovrstnosti na svetu – oznaka Conservation International. Je tudi ena od 200 morskih ekoregij WWF Global, rezervat človek in biosfera UNESCO, center rastlinske raznovrstnosti WWF/IUCN in eno od endemičnih območij ptic na svetu.

Geografija

Park obsega obalni del zahodnega Floresa, tri večje otoke Komodo, Padar in Rinca, 26 manjših otokov in okoliške vode preliva Sape. Otoki narodnega parka so vulkanskega izvora. Teren je na splošno razgiban, zanj so značilni zaobljeni hribi, z nadmorsko višino do 735 m.

Podnebje je eno najbolj suhih v Indoneziji z letno količino padavin od 800 do 1000 mm. Temperature v sušnem obdobju od maja do oktobra so okoli 40 °C.

Prebivalstvo Zgodovina prebivalstva O zgodnji zgodovini prebivalcev Komoda je znanega malo. Bili so podložniki sultanata Bima, čeprav je oddaljenost otoka od Bime pomenila, da sultanat verjetno ni imel veliko težav z njegovimi zadevami, razen občasnih zahtev po davku.

Večina ljudi v parku in okolici so ribiči, prvotno iz Bime (Sumbava), Manggaraija, Južnega Floresa in Južnega Sulavezija. Tisti iz Južnega Sulavezija prihajajo iz etničnih skupin Sama-Bajau ali Bugis. Sama-Bajau so bili prvotno nomadi in so se selili z lokacije na lokacijo v regiji Sulavezi, Nusa Tenggara in Moluki, da bi si zaslužili za preživetje. Potomci prvotnega ljudstva Komoda, Ata Modo, še vedno živijo na Komodu, vendar ni več čistokrvnih Ata Modo, njihova kultura in jezik pa se počasi integrirata z nedavnimi migranti.

Človeško prebivalstvo v parku se je razprostiralo po štirih naseljih (Komodo, Rinca, Kerora in Papagaran), ki so vsa obstajala že pred letom 1980, ko je bilo območje razglašeno za narodni park. Leta 1928 je v vasi Komodo (lokalno znani kot Kampung Komodo) živelo le 30 ljudi, na otoku Rinca pa približno 250 ljudi leta 1930. Prebivalstvo se je hitro povečevalo in do leta 1999 je bilo na otoku Komodo 281 družin s skupno 1169 ljudmi.

Vas Komodo ima največ prebivalcev v parku, predvsem zaradi migracij ljudi iz Sapeja, Manggaraija, Madure in Južnega Sulavezija. Število stavb v vasi Komodo se je hitro povečalo s 30 hiš leta 1958 na 194 hiš leta 1994 in 270 hiš leta 2000. Vas Papagaran je podobne velikosti, saj ima 258 družin, kar skupaj šteje 1078 ljudi. PKA & TNC 2000, str. 13. Po popisu prebivalstva leta 2010 je imela vas Komodo 1508 prebivalcev, vas Papagaran pa 1262. [potreben citat] Leta 1999 je imela Rinca 835 prebivalcev, Kerora pa 185.

Leta 2004 je v parku živelo skupno 3267 ljudi, medtem ko je 16816 ljudi živelo v neposredni okolici parka.

Gospodarstvo Leta 2007 je bilo 97 % ljudi, ki so živeli v parku, odvisnih od morskih virov kot edinega vira dohodka.. Cited in . Zaradi omejitev dostopa do virov, skupaj z naraščajočimi življenjskimi stroški, rastočim prebivalstvom in pomanjkanjem trajnostnih alternativ za preživetje, so obubožani, kar vse povečuje pritisk na vire.

Na lokalni ravni je turizem od poznih 1980-ih in 1990-ih postal pomembna panoga, vendar je ta razvoj lokalnim skupnostim v parku prinesel le malo koristi. Ne le, da ta panoga deluje predvsem zunaj parka v Labuan Baju, ampak večina tako ustvarjenih koristi odteka iz regije k velikim nacionalnim ali mednarodnim turističnim operaterjem.

Izobraževanje Povprečna raven izobrazbe v vaseh narodnega parka Komodo je četrti razred osnovne šole. V vsaki vasi je osnovna šola, vendar novi učenci niso sprejeti vsako leto. V povprečju ima vsaka vas štiri razrede in štiri učitelje. Večina otrok z majhnih otokov v narodnem parku Komodo (Komodo, Rinca, Kerora, Papagaran, Mesa) ne konča osnovne šole. Manj kot 10 % tistih, ki končajo osnovno šolo, nadaljuje srednjo šolo, saj glavna gospodarska priložnost (ribolov) ne zahteva nadaljnjega izobraževanja. Otroke je treba poslati v Labuan Bajo, da obiskujejo srednjo šolo, vendar se to v ribiških družinah redko zgodi.

Zdravje Večina vasi v parku in okolici ima malo objektov za sladko vodo, če sploh, zlasti v sušnem obdobju. Kakovost vode se v tem obdobju poslabša in mnogi ljudje zbolijo. Podjetja porabijo tudi velike količine vode za turistične namene, pogosto pa dobijo nižje stroške na enoto kot domačini. Na tem območju divjata malarija in driska. Na otoku Messah, ki ima 1969 prebivalcev, ni na voljo sladke vode. Sladko vodo je treba pripeljati v posodah s čolnom s celine. Stroški sladke vode za vsako družino znašajo 100.000 rupij na mesec. Skoraj vsaka vas ima lokalno zdravstveno ustanovo z osebjem in vsaj reševalcem. Kakovost zdravstvenih ustanov je nizka.

Socialno-kulturne in antropološke razmere Tradicionalne skupnosti na Komodu, Floresu in Sumbavi so bile podvržene zunanjim vplivom, vpliv tradicionalnih običajev pa se zmanjšuje. Televizija, radio in povečana mobilnost so prispevali k pospešitvi sprememb. Pritok migrantov na to območje je stalen. Trenutno skoraj vse vasi sestavlja več kot ena etnična skupina.

Religija Mangaraji so večinoma kristjani. Večina ribičev, ki živijo v vaseh v bližini parka, je muslimanov. Hadžiji imajo močan vpliv na dinamiko razvoja skupnosti. Ribiči iz Južnega Sulavezija (Bajau, Bugis) in Bime so večinoma muslimani.

Antropologija in jezik V parku je več kulturnih najdišč, zlasti na otoku Komodo. Vendar ta najdišča niso dobro dokumentirana in obstaja veliko vprašanj o zgodovini človeškega naselja na otoku. Zunaj parka, v vasi Warloka na Floresu, je zanimiv ostanek kitajske trgovske postojanke. Arheološke najdbe s tega najdišča so bile v nedavni preteklosti izropane. Večina skupnosti v parku in okolici govori indonezijsko. Jezik bajo je jezik, ki se uporablja za vsakodnevno komunikacijo v večini skupnosti.

Rastlinstvo in živalstvo Vroče in suho podnebje parka, za katero je značilna savanska vegetacija, naredi primeren habitat za endemične komodoške varane (Varanus komodoensis). Njihove populacije so omejene na otoke Komodo (1700), Rinca (1300), Gili Motang (100), Gili Dasami (100) in Flores (okoli 2000), medtem ko so na Padarju izumrli.

V parku so tudi območja deževnega gozda, listopadnega gozda in mangrov. Savanska vegetacija parka vključuje sladkorno palmo (Borassus flabellifer) in travne vrste, vključno s Chloris barbata, Heteropogon contortus in Themeda triandra. V listnatih gozdovih rastejo vrste, kot so Cassia javanica, Diospyros javanica, Harrisonia brownii, oranžni jasmin (Murraya paniculata), Oroxylum indicum, Piliostigma malabaricum, Schleichera oleosa, Sterculia foetida in tamarinda (Tamarindus indica).

Oblačni gozdovi se pojavljajo le na nekaj območjih nad 500 metri, vendar zagotavljajo habitat vrstam, nekatere endemične, vključno s Ficus drupacea, Glycosmis pentaphylla, Podocarpus neriifolius, Terminalia zollingeri in Uvaria rufa. Obalna vegetacija vključuje mangrovski gozd, ki se običajno pojavlja v zaščitenih zalivih treh večjih otokov. Med mangrovskimi vrstami so Avicennia marina, Bruguiera gymnorhiza, Rhizophora stylosa in rdeča mangrova (Rhizophora mangle).

Obrobni in okrnjeni koralni grebeni so obsežni in najbolje razviti na severovzhodni obali Komoda. Park je bogat z morskim življenjem, vključno s kitovci, morskim mesecem, mantami, morskimi golobi, pritlikavimi morskimi konjički, Solenostomus, Antennarius maculatus, gološkrgarji, modroobročkastimi hobotnicami (Hapalochlaena lunulata), spužvami, plaščarji in koralami.

V sosednjih vodah živijo različne vrste kitov, od manjših delfinov do kitov glavačev in celo sinjih kitov. Omurin kit, eden najmanj znanih brazdastih kitov, je bil potrjen v vodah parka.Kahn, B. 2001. "Komodo National Park Cetacean Surveys: April 2001 and 1999–2001 survey synopsis". Presented working paper CMS/SEAMAMSII/24. United Nations Environment Programme – Convention on the Conservation of Migratory Species of Wild Animals (UNEP/CMS) Second International Conference on the Marine Mammals of Southeast Asia. July 22–23, 2002. Demaguette, Philippines. 39pp. Na območjih Komoda še vedno živijo tudi ogroženi dugongi.

Kopenska favna je v primerjavi z morsko favno precej manj raznolika. Število kopenskih živalskih vrst, ki jih najdemo v parku, ni veliko, vendar je območje pomembno z vidika ohranjanja narave, saj so nekatere vrste endemične. Mnogi sesalci so azijskega izvora, med njimi jelen rusa (Rusa timorensis), divja svinja Sus scrofa vittatus, vodni bivol, javanski makak (Macaca fascicularis) in cibetovke. Več plazilcev in ptic je avstralskega izvora, kot so Megapodius reinwardt, kakadu Cacatua sulphurea in Philemon buceroides.

Najbolj znan med plazilci v narodnem parku Komodo je komodoški varan (Varanus komodoensis). Je največji kuščar na svetu in je med največjimi plazilci na svetu; samice lahko dosežejo dolžino od 2 do 2,5 m in težo 70 kg, samci pa dolžino 3 m in težo do 136 kg, vendar je povprečna teža od 68 do 73 kg pri dolžini 2,29 m in od 79 do 91 kg pri dolžini 2,59 m.

Na otoku živi dvanajst kopenskih vrst kač, poleg morskih vrst. Med kačami so javanska pljuvalka (Naja sputatrix), gad Daboia siamensis, Trimeresurus insularis, Laticauda laticaudata in piton Python timoriensis. Med kuščarji je devet vrst skinkov (Scinidae), gekoni (Gekkonidae), kuščarji Dibamidae in varani Varanidae. Med žabami so Kaloula baleata, endemična (Oreophryne jeffersoniana in Oreophryne darewskyi. Žabe običajno najdemo na višjih, vlažnejših nadmorskih višinah. Slanovodni krokodil (Crocodylus porosus) je bil nekoč prisoten v parku na obalnih območjih, vključno z mangrovskimi močvirji, vendar je zdaj na tem območju izumrl.