Anton Šantel (tudi Anton Schantel) slovenski fizik, izumitelj, matematik, pedagog, prevajalec, stenograf in kulturni delavec, * 13. januar 1845, Pesnica (nem. Pößnitz) pri Lučanah na Vinski cesti, (danes Avstrija), † 28. april 1920, Krško, Kraljevina SHS.
Šantel je pomembna osebnost slovenskega šolstva, naravoslovja in kulturnega življenja na Goriškem. Njegovo delo povezuje pedagoško prakso, znanstveno radovednost, tehnično iznajdljivost ter zavzeto kulturno in narodno delovanje.
Življenje Anton Šantel se je rodil 13. januarja 1845 v Pesnici pri Lučanah na Kozjaku, v takratnjem Avstrijskem cesarstvu kajžarjema Ignacu Šantlu in Mariji Mihelič; oba sta izvirala iz Velike Kaple. Krščen je bil 14. januarja 1845 v župniji Lučane. Osnovno šolo je obiskoval v Lučanah, gimnazijo pa v Mariboru. Po očetovi smrti se je od tretjega razreda gimnazije dalje kot odličnjak sam preživljal.
Po maturi je študiral matematiko in fiziko na univerzi v Gradcu. Leta 1872 je bil suplent na gimnazijah v Mariboru in Celju, istega leta pa je postal profesor matematike in fizike na državni gimnaziji v Gorici, kjer je služboval do upokojitve. Poleg matematike in fizike je poučeval tudi filozofsko propedevtiko ter nemško stenografijo (izpit je opravil leta 1889).
Od leta 1890 je bil stenograf v goriškem deželnem zboru. Sprva je slovenske govore zapisoval v nemški stenografiji, pozneje pa je sestavil lasten sistem slovenske stenografije. Bil je dober prijatelj Antona Bezenška in se je udeležil prvega slovenskega stenografskega kongresa v Žalcu leta 1899.
Leta 1901 je postal član izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole, leta 1906 šolski svetnik, leta 1907 pa se je upokojil. Po upokojitvi je poučeval v goriškem zavodu Notre Dame.
Med prvo svetovno vojno je moral z družino zapustiti Gorico in se je zatekel v Krško, kjer se je ukvarjal s sadjarstvom in pisanjem spominov. Umrl je v Krškem 28. aprila 1920, pokopan pa je bil v Ljubljani.
Pedagoško in znanstveno delo Šantel je bil vsestranski pedagog in naravoslovec. Ukvarjal se je z didaktiko pouka fizike in matematike ter z metodiko gimnazijskega pouka, pri čemer je posebno poudarjal pomen prebujanja veselja do učenja in razumevanja snovi.
Objavil je več razprav in člankov, med drugim:
Bemerkungen zur Didaktik einiger Kapitel der Mechanik (1874), Poskus razkladbe nekaterih pomenljivih prikazni spanja in sanj (1874), Physikalische Kleinigkeiten (1883), razprave o vakuumski črpalki na živo srebro (t. i. Kaulbaum–Šantlova zračna črpalka), študije o električnem odbijanju tekočin, razmišljanja o uporabi sončne energije za mehansko delo, prispevke o novem načinu električnega prenašanja zvoka, Über die wechselseitige Abhängigkeit zwischen den räumlichen Dimensionen der Naturkörper und den an ihnen vorkommenden Erscheinungen (1888), Allgemeines und Spezielles zur Methodik des Gymnasialunterrichtes (1892).
V goriški gimnazijski periodiki je objavljal tudi krajše poljudnoznanstvene članke iz fizike, deloma ohranjene v rokopisu.
Tehnične in znanstvene zamisli sličica|Anton, Bojan in Saša Šantel, ok. 1910. Šantel se je intenzivno ukvarjal s problemi pogona plovil v vodi ter izkoriščanja naravnih virov energije. Raziskoval je možnosti izrabe valovanja morja, vetra in sončne energije. Izumil je vetrni motor z rotorjem na navpični osi, ki ga je skušal patentirati na Dunaju in ga leta 1909 ponuditi industriji v Dresdnu.
Leta 1905 je mladega Julija Nardina uvedel v aerodinamiko; Nardin je pozneje postal pomemben teoretik in praktik na tem področju. Šantel je bil tudi neposredna priča goriškim poskusom letenja Edvarda Rusjana.
S slavnim fizikom Ludwigom Boltzmannom je bil v svaštvu; družini sta skupaj preživljali počitnice, kar je Šantlu omogočilo stik s teoretično fiziko ter z najvišjimi avstrijskimi znanstvenimi in kulturnimi krogi.
Kulturno delovanje V kulturnem življenju goriških Slovencev je bil zelo dejaven, zlasti v Goriški čitalnici, kjer je deloval kot pevec, vodja pevskega zbora, predavatelj, dolgoletni odbornik in predsednik. Priložnostno je pesnikoval, prevajal pesmi za čitalniške nastope ter napisal libreta za spevoigri Sneguljčica in Zlatorog.
Spomini Posebno vrednost imajo njegovi, sicer nedokončani spomini in avtobiografski zapiski. Ohranjeni rokopis obsega približno 922 strani in obravnava njegovo življenje do nastopa službe v Mariboru, razmere v domačem kraju, narodnostna in šolska vprašanja, šolanje v Mariboru in Gradcu ter politične in kulturne razmere na slovenskem Štajerskem sredi 19. stoletja. Večina teh zapiskov še ni objavljena, nekateri deli pa so bili izgubljeni. sličica|300x300_pik|Njegova žena Avgusta (druga z leve), hčeri Henrika in Avgusta, sin Saša in vnuk okoli leta 1925. Na steni je uokvirjen portret njegove pokojne hčere Danice, ki ga je naslikala njena mati.
Zasebno Anton Šantel je bil poročen s slikarko in učiteljico risanja Avgusto plemenito Aigentler, znano tudi kot Avgusto Šantel starejšo, s katero je imel sedem otrok: slikarko Henriko Šantel (1874–1940), učiteljico in slikarko Avgusto Šantel (1876–1968), Lea (1878–1878), Maksa (1879–1882), slikarja in skladatelja Saša (Aleksandra) (1883–1945), Danico (1885–1886), in Danico Šantel (1887–1924), učiteljico in umetniško modelko.
Sklici
Viri
Anton Šantel: Grenzenlos zweisprachig. Die Erinnerungen des Keuschlersohnes Anton Šantel (1845-1920) an seine Kindheit in Leutschach und Jugend in Marburg. Herausgegeben und mit Anmerkungen versehen von Klaus-Jürgen Hermanik und Christian Promitzer, deutsche Übersetzung von Andrea Haberl-Zemljič, Leykam, Graz 2002. Anton Šantel: Zgodbe moje pokrajine. [z lastnimi risbami]. Pričevanja / Nova revija, Ljubljana 2006. Dieter Flamm (Hrsg.): Hochgeehrter Herr Professor. Innig geliebter Louis. Ludwig Boltzmann, Henriette von Aigentler. Briefwechsel. (Beiträge zur Wissenschaftsgeschichte und Wissenschaftsforschung). Böhlau, Wien 1998, ISBN 978-3-20598-266-1 .
Kategorija:Slovenski fiziki Kategorija:Slovenski matematiki Kategorija:Slovenski pedagogi Kategorija:Slovenski prevajalci