Mercija je bila ena od glavnih kraljestev, ustanovljenih ob koncu porimske Britanije. Njeno ozemlje so naselili Anglosasi v obdobju, imenovanem heptarhija. Osredotočeno je bilo na reko Trent in njene pritoke, v regiji, ki je danes znana kot Midlands.
Kraljevi dvor Mercije se je selil po kraljestvu brez stalnega glavnega mesta. Zdi se, da je bilo v zgodnjem obdobju kraljestva pomembno kraljevo posestvo Repton, kjer je po Anglosaški kroniki velika poganska vojska leta 873–874 odstavila kralja Mercije. Zdi se, da je bil kralj Offa nekoliko prej bolj naklonjen Tamworthu, kjer je bil kronan in prebival med več božiči.
V treh stoletjih med letoma 600 in 900, znanih kot mercijska prevlada ali "zlata doba Mercije", je Mercija, potem ko si je priključila ali dosegla podrejenost petih od šestih drugih kraljestev heptarhije (Vzhodna Anglija, Essex, Kent, Sussex in Wessex), prevladovala v Angliji južno od estuarija reke Humber. Med vladavino kralja Offe je bil kot meja med Mercijo in valižanskimi kraljestvi zgrajen nasip. Nicholas Brooks je zapisal, da so Mercijci do poznega 9. stoletja izstopali kot daleč najuspešnejši med različnimi zgodnjimi anglosaškimi ljudstvi. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da je bila združitev Anglije južno od estuarija Humbra dosežena med Offovo vladavino.
Kralj Peda se je okoli leta 656 spreobrnil v krščanstvo. V tem letu je bila ustanovljena škofija Mercija. Prvi škof, Diuma, je imel sedež v Reptonu. Krščanstvo se je v kraljestvu trdno uveljavilo do konca 7. stoletja. Po 13 letih v Reptonu je peti mercijski škof, sveti Čad, leta 669 preselil škofijo v Lichfield. Leta 691 se je škofija Mercija preimenovala v škofijo Lichfield. Škofija je za kratek čas med letoma 787 in 799 ali 803 postala nadškofija. Sedanji škof Michael Ipgrave je 99. škof od ustanovitve škofije.
Konec 9. stoletja je Danelaw po vdorih Vikingov in njihove velike poganske vojske zasedel velik del nekdanjega mercijskega ozemlja. Danelaw je na svojem vrhuncu vključeval London, vso Vzhodno Anglijo in večino severne Anglije.
Zadnji mercijski kralj, Kelvulf II., je umrl leta 879. Po njegovi smrti je kraljestvo očitno izgubilo svojo politično neodvisnost. Sprva mu je vladal lord ali ealdorman pod vrhovno oblastjo Alfreda Velikega, ki se je naslavljal s "kralj Anglosasov". Kraljestvo je bilo sredi 10. stoletja in leta 1016 nekaj časa neodvisno oziroma veljalo za provinco z začasno neodvisnostjo. Ko je Wessex osvojil in združil vsa kraljestva v Kraljevino Anglijo, je Mercija do leta 1071 postala grofija.
Zgodovina Zgodnja zgodovina thumb|left| Staffordshirski zaklad, odkrit na polju v Hammerwichu blizu Lichfielda julija 2009, je morda najpomembnejša zbirka anglosaških predmetov, najdenih v Angliji
Natančen razvoj Mercije na začetku anglosaške dobe ostaja bolj nejasen kot razvoj Northumbrije, Kenta ali celo Wessexa. Mercija je razvila učinkovito politično strukturo in je bila pokristjanjena pozneje kot druga anglosaška kraljestva.
Arheološke raziskave kažejo, da so Angli naselili dežele severno od reke Temze do 6. stoletja. Ime Mercija v mercijski stari angleščini pomeni 'mejno ljudstvo'. Tradicionalna razlaga je, da je kraljestvo nastalo ob meji med domačimi britsko govorečimi romano-britanskimi Valižani in anglosaškimi osvajalci. Obstaja tudi alternativna razlaga, da so se pojavili ob meji med Northumbrijo in prebivalci doline reke Trent.
Četudi so najzgodnejše meje Mercije še vedno nejasne, ostaja splošno soglasje, da je njeno ozemlje zajemalo velik del južnega Derbyshira, Leicestershira, Nottinghamshira, Northamptonshira, Staffordshira in severnega Warwickshira.
Najzgodnejša oseba, omenjena v kakršnih koli zapisih kot kralj Mercije, je Kreoda, ki naj bi bil pravnuk Ikela. Na oblast je prišel okoli leta 584 in zgradil trdnjavo v Tamworthu, ki je postala sedež mercijskih kraljev. Njegov sin Pibba ga je nasledil leta 593. Pibbu je sledil Kreodov sorodnik Kerl leta 606. Leta 615 je Kerl dal svojo hčer Kvenburgo za ženo Edvinu, kralju Dejre, ki mu je nudil zatočišče, ko je bil kot princ izgnan.
Mercijski kralji so bili edina znana anglosaška vladarska hiša heptarhije, ki je trdila, da ima neposredno družinsko povezavo s celinskimi germanskimi monarhi.Jolliffe, J. E. A. The Constitutional History of Medieval England from the English Settlement to 1485 London 1961. str. 32
Penda in mercijska nadvlada 250px|left|thumb|Mercija in glavna anglosaška kraljestva okoli leta 600
Naslednji mercijski kralj, Penda, je vladal od približno leta 626 ali 633 do leta 655. Nekaj znanja o njem izvira iz sovražnega poročila Bede Častitljivega, ki je Pendo sovražil kot sovražnika njegove Northumbrije in kot pogana. Beda mu kljub temu priznava zasluge, da je krščanskim misijonarjem z Lindisfarna dovolil priti v Mercijo in jih ni oviral pri širjenju krščanstva. Leta 633 sta Penda in njegov zaveznik Kadvalon ap Kadfan premagala in ubila Edvina, ki ni postal le vladar na novo združene Northumbrije, temveč tudi bretwalda ali visoki kralj južnih kraljestev. Ko se je pojavil drug northumbrijski kralj, Osvald, in ponovno zahteval oblast nad jugom, je tudi on v spopadu s Pendo in njegovimi zavezniki v bitki pri Maserfieldu leta 642 doživel poraz in smrt. Leta 655 je Penda po obdobju zmede v Northumbriji pripeljal 30 podkraljev, da bi se v bitki pri Winwaedu spopadli proti novemu northumbrijskemu kralju Osviuju. Penda je tokrat izgubil bitko in življenje.
Bitka je privedla do začasnega propada mercijske moči. Pendo je nasledil njegov sin Peda, ki se je leta 653 pri Reptonu spreobrnil v krščanstvo. Osviu ga je postavil za podkralja, potem pa so ga spomladi 656 umorili in Osviu je prevzel neposredno oblast nad celotno Mercijo.
Leta 658 se je v Merciji zgodil upor, ki je odpravil northumbrijsko oblast in na prestol privedel Pendovega drugega sina Vulfherja. Slednji je očitno še nekaj časa plačeval davke Northumbriji, potem pa vladal Merciji kot neodvisnemu kraljestvu do svoje smrti leta 675. Vulfherju je uspelo obnoviti moč Mercije, po njegovi smrti pa so jo ponovno težko porazili Northumbrijci. Naslednji kralj, Etelred, je leta 679 v bitki pri Trentu premagal Northumbrijo in s tem enkrat za vselej uredil dolgo sporno oblast nad nekdanjim kraljestvom Lindsey. Etelreda je nasledil Vulfherjev sin Kenred. Oba kralja pred njim sta postala bolj znana po svojih verskih dejavnostih kot po čemer koli drugem, Kenred, ki ju je nasledil leta 709, pa naj bi bil po pisanju sv. Bonifacija razuzdan mladenič, ki je umrl zaradi norosti. Z njegovo smrtjo se je končala vladavina neposrednih Pendovih potomcev.
400px|thumb|Zemljevidi, ki prikazujejo naraščanje hegemonije Mercije v 8. stoletju
Nekje pred Etelbaldovim prihodom na prestol leta 716 so Mercijci osvojili območje okoli Wroxeterja, ki so ga Valižani poznali kot Pengwern ali kot "Raj Powysa". Žalost ob tej izgubi opisujejo žalostinke, napisane v imenu razlaščenih vladarjev. Etelbald je vladal od leta 716 do 757. V prvih nekaj letih svoje vladavine se je moral soočati z dvema močnima rivalskima kraljema, Vitredom Kentskim in Inejem Wesseškim. Ko je Vitred leta 725 umrl, Ine pa naslednje leto abdiciral, da bi postal menih v Rimu, je Etelbald vzpostavil hegemonijo Mercije nad preostalimi Anglosasi južno od Humberja. Etelbalda so leta 752 porazili Zahodni Sasi pod Kutredom, vendar se zdi, da je do leta 757 ponovno vzpostavil svojo oblast nad Wessexom.Sharon Turner, The history of the Anglo-Saxons from the earliest period to the Norman conquest, Volume 1 (Philadelphia: Carey & Hart, 1841), str. 267
Julija 2009 je bil na polju pri Hammerwichu pri Lichfieldu v Staffordshiru odkrit anglosaški Staffordshirski zlati zaklad.Leahy, Kevin; Bland, Roger (2009). The Staffordshire Hoard, British Museum Press, str. 4, 6 Lichfield je deloval kot versko središče Mercije. Svante Fischer in Jean Soulat sta najdbo okvirno datirala v 7.–8. stoletje.Svante Fischer and Jean Soulat,
The Typochronology of Sword Pommels from the Staffordshire Hoard , The Staffordshire Hoard Symposium (Marec 2010) Ali so zaklad zakopali anglosaški pogani ali kristjani, ostaja nejasno, prav tako pa tudi namen zakopavanja.
Vladavina Offe Wesseškega in vzpon Wessexa thumb|left|300px|Omembna Mercije v Anglosaški kroniki
Po umoru Etelbalda, ki ga je leta 757 ubil eden od njegovih telesnih stražarjev, je izbruhnila državljanska vojna, ki se je končala z zmago Offe, potomca kralja Pibe. Offa, ki je vladal od leta 757 do 796, je moral znova vzpostaviti oblast nad Južnimi Angli, kar je storil tako uspešno, da je postal največji kralj, ki jih je Mercija kdaj imela. Ne le, da je zmagoval v bitkah za prevlado v južni Angliji, ampak je tudi aktivno sodeloval pri upravljanju svojega kraljestva, ustanovil tržna mesta in nadzoroval prve večje izdaje zlatih kovancev v Britaniji. Prevzel je glavno vlogo pri upravljanju katoliške cerkve v Angliji, sponzoriral kratkotrajno nadškofijo Lichfield (787 do 799) in se celo pogajal s Karlom Velikim kot enakopraven monarh. Offi pripisujejo zasluge za gradnjo Offovega nasipa, ki je označeval mejo med Walesom in Mercijo.
Offa se je zelo trudil, da bi zagotovil nasledstvo svojemu sinu Egfritu, a je Egfrit samo pet mesecev po očetovi smrti julija 796 tudi sam umrl. Kraljestvo je decembra 796 prešlo v roke daljnega sorodnika Kenvulfa in leta 821 v roke Kenvulfovega brata Kenvulfa I. Slednji je svojo vojaško spretnost dokazal z napadom in uničenjem trdnjave Deganwy v Gwyneddu. Moč Zahodnih Sasov pod Egbertom (vladal 802 do 839) je v tem obdobju rasla in leta 825 je Egbert pri Ellendunu premagal mercijskega kralja Beornvulfa, ki je leta 823 strmoglavil Kelvulfa.
Bitka pri Ellendunu se je izkazala za odločilno. Mercija je izgubila oblast nad Kentom, Sussexom, Surreyjem in morda tudi Essexom. Beornvulf je bil ubit med zatiranjem upora med Vzhodnimi Angli. Enako usodo je doživel tudi njegov naslednik, nekdanji ealdorman Ludeka (vladal 826–827). Drug ealdorman, Viglaf, je nato vladal manj kot dve leti, preden ga je Egbert Wesseški pregnal iz Mercije. Leta 830 je Viglaf ponovno dosegel neodvisnost Mercije, vendar je Wessex do takrat očitno postal prevladujoča sila v Angliji. Okoli leta 840 je Viglafa nasledil Beortvulf.Zaluckyj & Feryok, "Decline", str. 238–239.
Prihod Dancev thumb|right|250px|Pet okrožij in Mercija v zgodnjem 10. stoletju;
Leta 852 je na prestol prišel Burgred in skupaj z Etelvulfom Wesseškim podjarmil severni Wales. Leta 868 so danski napadalci zasedli Nottingham. Leta 874 so pregnali Burgreda iz njegovega kraljestva in na njegovo mesto postavili Kelvulfa II. Leta 877 so Danci zavzeli vzhodni del Mercije, ki je postal del Danelawa.Frank Stenton, Anglo-Saxon England, Oxford University Press, 1971, str. 254 Kelvulf je bil zadnji kralj Mercije, ki mu je ostala zahodna polovica kraljestva. Vladal je do leta 879.
Približno od leta 883 do svoje smrti leta 911 je v Merciji vladal Etelred pod vrhovno oblastjo Wessexa. Wesseški kralj Alfred Veliki je po razširitvi oblasti spremenil svoj naziv iz "kralj Zahodnih Sasov" v "kralj Anglosasov", da bi poudaril svojo vrhovno oblast nad vso južno Anglijo, ki ni bila pod dansko oblastjo. Vsi kovanci, kovani v Merciji po Kelvulfovi odstranitvi okoli leta 879, so bili kovani v imenu zahodnosaškega kralja.Stewart Lyon, The coinage of Edward the Elder, in N. J. Higham & D.H. Hill, Edward the Elder 899–924, London 2001, str. 67 Etelred se je poročil z Etelfled, hčerko Alfreda Velikega. Ko je bil Etelred v zadnjih letih svojega življenja težko bolan, je oblast v kraljestvu prevzela Etelfled.
Po Etelredovi smrti leta 911 je Etelred vladala kot "gospa Mercijcev". Edvard Starejši, Alfredov naslednik kot kralj Anglosasov, je sam prevzel oblast nad Londonom in Oxfordom, ki ju je Alfred postavil pod Etelredovo oblast. Etelfled in njen brat sta nadaljevala Alfredovo politiko gradnje utrjenih mestnih okrožij in do leta 918 osvojila južni Danelaw v Vzhodni Angliji in dansko Mercijo.
Izguba neodvisnosti