Marko Hanžič (tudi Marko Hansiz, Marcus Hansiz, Marka Hanzic, Marka Hanžič, Marcus Hansizius) avstrijsko-slovenski jezuit, duhovnik, filozof in zgodovinar, * 25. april 1683, Velikovec, † 5. september 1766, Dunaj.
Hanžič se je rodil aprila 1683 v kmečki slovenski koroški družini v Velikovcu. Pri petnajstih letih je vstopil v Družbo Jezusovo v bližnji Dobrli vasi. Leta 1700 je odšel na Dunaj, kjer je končal filozofske in teološke študije in se pod vplivom bibliotekarja J. B. Gentillotija začel ukvarjati z zgodovinopisjem. Leta 1708 je bil posvečen v duhovnika. Po končanem študiju je postal profesor humanističnih ved na Dunaju. Od leta 1713 do 1717 je poučeval filozofijo v Gradcu, od leta 1717 pa se je v posvetil tudi zgodovinopisju.
Hanžič je zbiral gradivo za zgodovino regensburške, dunajske, neustadtske, sekavske, krške, lavantinske škofije in za posvetno zgodovino Vojvodine Koroške. Vendar je bil edini rezultat njegove prizadevnosti, ki ga je objavil na te teme, predhodna raziskava najzgodnejših obdobij regensburške škofije, Germaniae sacrae tomus tortius. Njegovi obsežni zapiski so ohranjeni v Hofbibliotheki (dvorni knjižnici) na Dunaju. Hanžič velja tudi za prvega zgodovinarja, ki je predstavil teorijo o slovenski naselitvi Vzhodnih Alp na prelomu antike v zgodnji srednji vek, ki so jo kasneje zgodovinarji na splošno sprejeli.
Z leti je prenehal z raziskavami, vendar je spodbudil svoje mlajše jezuitske vrstnike v Gradcu in Celovcu, da so prevzeli in nadaljevali njegovo delo.
Umrl je 5. septembra 1766 na Dunaju.
Sklici
Viri
Joseph Pletz, (1834) X (1879) ,
Kategorija:Slovenski jezuiti Kategorija:Slovenski rimskokatoliški duhovniki Kategorija:Slovenski zgodovinarji Kategorija:Koroški Slovenci