Zavezništvo osmih držav je bila večnacionalna vojaška koalicija, ki je leta 1900 med boksarsko vstajo vdrla na severno Kitajsko z deklariranim ciljem razbremeniti tuja veleposlaništva v Pekingu, ki so jih oblegale boksarske milice. Boksarji so bili uporniki, odločeni odstraniti tuji imperializem na Kitajskem. Zavezniške sile je sestavljalo približno 45.000 vojakov iz osmih držav: Nemčije, Japonske, Rusije, Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike, Italije in Avstro-Ogrske. Niti Kitajska niti tuji zavezniki niso objavili uradne vojne napovedi.
Zavezništva ni povezovala nobena pogodba ali uradni sporazum. Nekateri zahodni zgodovinarji opredeljujejo prvo fazo sovražnosti, ki se je začela avgusta 1900, kot "bolj ali manj državljansko vojno", čeprav je bitka za takujske utrdbe in njihov padec leta 1900 prisilila vlado dinastije Čing, da je podprla boksarje. Kasnejše faze invazije so se razvile v kaznovalno kolonialno ekspedicijo, ki je več kot eno leto ropala po Pekingu in Severni Kitajski. Boji so se končali leta 1901 s podpisom Boksarskega protokola.Hevia, James L. "Looting and its discontents: Moral discourse and the plunder of Beijing, 1900–1901" in R. Bickers and R.G. Tiedemann (eds.), The Boxers, China, and the world Lanham, Maryland: Rowman & Littlefield Publishers, 2009.
Zgodovina Zgodovinski okvir Boksarji so bili protiimperialistično gibanje, ki je leta 1899 in 1900 po severni Kitajski napadalo in ubijalo tuje državljane, krščanske misijonarje in kitajske kristjane. Boksarji so leta 1900 začeli oblegati pekinško četrt s tujimi veleposlaništvi, kamor so se razen diplomatov zatekli tudi civilisti, predvsem kitajski kristjani. Del vlade dinastije Čing je boksarje podpiral, drugi del pa jim je nasprotoval.
Diplomatsko četrt so 55 dni od 20. junija do 14. avgusta 1900 oblegali zaledna divizija Vuvej kitajske vojske in nekateri boksarji (Jihetuan). V diplomatski četrti je bilo skupno 473 tujih civilistov, 409 vojakov iz osmih držav in okoli 3000 kitajskih kristjanov. Kompleks je z osebnim orožjem in enim samim starim topom branilo osebje predstavništev in njihovih varnostnikov pod poveljstvom britanskega ministra za Kitajsko Clauda Maxwella MacDonalda. Top je imel britansko cev, italijansko lafeto, ruske granate in ameriško posadko in zato dobil vzdevek Mednarodni top.
V Pekingu je bila oblegana tudi Bejtang, severna stolnica katoliške cerkve. Branilo jo je 43 francoskih in italijanskih vojakov, 33 tujih katoliških duhovnikov in redovnic ter približno 3200 kitajskih katoličanov. Branilci so utrpeli velike izgube zaradi pomanjkanja hrane in eksplozij kitajskih min v rovih pod položaji branilcev.Thompson, 85, 170–171
Blokado diplomatske četrti so 14. avgusta 1900 prebili zavezniki, ki so prišli iz Tjandžina.O'Conner, David The Boxer Rebellion London:Robert Hale & Company, 1973, Chap. 16.
Vojaške akcije, kazenske ekspedicije in ropanje Zavezniške čete so vdrle in zasedle Peking 14. avgusta 1900. V več spopadih so porazile korpus Vuvej cesarske vojske in hitro končale tako obleganje kot boksarsko vstajo. Cesarica vdova Ciši, cesar in visoki vladni uradniki so pobegnili iz cesarske palače v Šjan in od tam na mirovne pogovore z zavezništvom poslali Li Hongdžanga.
thumb|250px|Nemški in japonski vojaki prisostvujejo ulični usmrtitvi boksarja
Zavezniške enote so se iz Pekinga odpravile na severnokitajsko podeželje, kjer so usmrtile neznano število ljudi, obtoženih ali osumljenih, da so ali so podobni boksarskim upornikom. Beheading a Chinese Boxer na IMDB. Korpus mornariške pehote Združenih držav Amerike je zapisal, da je bil priča nemškim in ruskim vojakom, ki so posiljevali in nato z bajoneti ubijali ženske. Zavezniki so med svojim bivanjem v Pekingu izropali palače, rezidence in vladne urade ter povzročili neizmerno izgubo kulturnih predmetov, knjig, vključno z enciklopedijo Jongle Dadian, in kulturne dediščine. Uničeno je bilo Prepovedano mesto, Poletna palača, Šišan in Stara poletna palača.
V templju Songdžu je bilo ukradenih več kot 3000 pozlačenih bronastih kipov Bude, 1400 umetniških predmetov in 4300 bronastih predmetov. Zavezniški vojaki so s pozlačenih bronastih posod pred palačami Prepovedanega mesta postrgali zlato. Praske na posodah so vidne še danes. Jongle Dadian, enciklopedija, ki jo je med vladavino cesarja Jongleja (1403–1408) iz dinastije Ming sestavilo 2100 učenjakov in je obsegala 22.870 zvezkov, je bila delno uničena v drugi opijski vojni leta 1860. Njene ostanke so po vojni zbrali v cesarski palači na ulici Nančidzi. Zavezniška vojska jo je leta 1900 našla in popolnoma uničila. Del Jongle Dadiana je bil uporabljen za gradnjo utrdb.
Popolno knjižnico štirih zakladnic (Siku Kvanšu) je med vladavino cesarja Čjanlonga iz dinastije Čing sestavilo 360 učenjakov. V njej je bilo zbranih 3.461 starih knjig s skupaj 79.309 zvezki. Celotno zbirko je sestavljalo sedem sklopov. Eden od njih je bil uničen leta 1860 med drugo opijsko vojno, nadaljnjih 10.000 zvezkov pa je leta 1900 uničilo Zavezništvo osmih držav. Osiromašene ostanke zbirk dragocenih knjig, drugega zgodovinskega gradiva in dragocenih slik hrani Akademija Hanlin. Plenile so vojske vseh držav. Nekaj ukradenih knjig je še vedno v posesti muzejev v Londonu in Parizu.
Države zaveznice Avstro-Ogrska Vojska Zavezništva osmih državReševanje pekinških diplomatskih predstavništev 300px Država Vojne ladje Marinci Pešci Japonski imperij 18 540 20.300 Ruski imperij 10 750 12.400 Združeno kraljestvo 8 2.020 10.000 Francija 5 390 3.130 Združene države Amerike 2 295 3.125 Nemško cesarstvo 5 600 300 Nemško cesarstvo 2 80 2.500 Kraljevina Italija 4 296 ni znano Skupaj 54 4.971 51.755 <noinclude> Avstro-Ogrska je imela na začetku vstaje na vzhodu eno samo križarko SMS Zenta, zasidrano v Port Arthurju. Mornarji z Zente so bili edini avstro-ogrski vojaki, ki so sodelovale v akcijah. Nekateri so branili oblegana poslaništva, drugi pa so sodelovali pri poskusu reševanja.
Junija je Avstro-Ogrska pomagala obraniti tjandžinsko železniško progo pred boksarskim silam in streljala na več oboroženih džunk na reki Haj blizu Tongdžova v Pekingu. Sodelovala je pri zavzetju utrdb Taku, ki so varovale dostope k Tjandžinu, in zajetju štirih kitajskih rušilcev.
Avstro-ogrska je zatem na Kitajsko poslala križarke SMS Kaiserin und Königin Maria Theresia, SMS Kaiserin Elisabeth in SMS Aspern in četo marincev. Na Kitajsko so priplule septembra 1901 in bile prepozne, saj se je večina bojev do takrat končala. Omenjene tri križarke in Zenta so sodelovale pri obstreljevanju in zavzetju več kitajskih utrdb. Avstro-Ogrska je med vstajo utrpela minimalne izgube. Po boksarski vstaji so križarke ostale ob kitajski obali, na avstro-ogrskem veleposlaništvu v Pekingu pa je bil nameščen odred marincev. Poročnik Georg Ludwig von Trapp, ki je zaslovel v muzikalu Moje pesmi moje sanje iz leta 1959, je bil med vstajo odlikovan za hrabrost na ladji SMS Kaiserin und Königin Maria Theresia.
Britanski imperij Na začetku boksarske vstaje je bila Velika Britanija vpletena v drugo bursko vojno v Južni Afriki. Posledično so se morali Britanci zanesti samo na kitajsko eskadro svojega ladjevja in vojake, večinoma iz Indije. Kitajska eskadra in vojska sta bili stacionirani v Tjandžinu. Eskadro so sestavljale bojni ladji Barfleur in Centurion, križarke Alacrity, Algerine, Aurora, Endymion in Orlando ter rušilca Whiting in Fame.
Britanske kopenske sile so bile tretje največje v zavezništvu, sestavljene iz mornariške brigade, 12. baterije kraljeve poljskega topništva, hongkonškega in singapurskega topništva, 2. bataljona kraljevih valižanskih strelcev, 1. polka bengalske lahke konjenice, 7. rajputskega pehotnega polka, 24. pandžabskega pehotnega polka, 1. sikimskega pehotnega polka, hongkonškega polka, 1. kitajskega polka, kraljevih inženirjev in podpornega osebja.
Avstralske kolonije Avstralske kolonije so postale federacija šele leta 1901, zato je več kolonij neodvisno druga od druge poslalo kontingente mornariškega in vojaškega osebja v podporo britanskemu kontingentu. Južna Avstralija, na primer, je poslala svojo celotno ladjevje: topnjačo HMCS Protector.Nicholls, B., Bluejackets and Boxers Avstralija ni bila uradna članica zavezništva osmih držav in njene sile so prispele prepozno, da bi sodelovale v pomembnejših akcijah.
Indija thumb|Indijski vojaki (Siki) med boksarsko vstajo
Med britanskimi 10.000 vojaki je bilo mnogo vojakov iz Indije, večinoma Balučev, Sikov, Gurk, Radžputov in Pandžabijev.
Nemčija thumb|Nemški in indijski vojaki v pekinški diplomatski četrti leta 1900 thumb|Nemški vojaki z zaplenjenimi boksarskimi zastavami
Nemčija je bila na Kitajskem prisotna od incidenta v Džujeju, v katerem sta bila novembra 1897 umorjena dva nemška misijonarja. Nemška pomorska baza za vzhodno eskadro in trgovsko središče je bilo pristanišče Čingdao v zalivu Džjaodžu. Nemško koncesijo v zalivu je upravljala nemška cesarska mornarica. Ob izbruhu boksarske vstaje junija 1900 so posadko koncesije sestavljali III. Seebataillon s 1.126 možmi, baterija mornariškega topništva, okoli 800 mož odreda Kommando in mornarji iz vzhodnoazijske eskadre.
Ob vse večji pretnji boksarjev je bila v Peking in Tjandžin poslana manjša oborožena skupina iz III. Seebatalliona, da bi tam zavarovala nemške interese. Glavnina je ostala zadaj, da bi preprečila napade na Čingdao. Obleganje tujih predstavništev v Pekingu je kmalu prepričalo Nemčijo in druge evropske sile, da je treba na Kitajsko poslati več sil za okrepitev obstoječih zavezniških sil. Prvi enoti, poslani iz Nemčije, sta bila I. in II. Seebatalion mornariškega ekspedicijskega korpusa.
Kmalu jima je sledil Vzhodnoazijski ekspedicijski korpus (Ostasiatisches Expeditionskorps) s približno 15.000 vojaki, večinoma prostovoljci iz redne vojske pod poveljstvom generala Alfreda grofa von Walderseeja. Korpus je imel sprva štiri, pozneje pa šest dvobataljonskih pehotnih polkov in četo lovcev, nekaj polkov konjenice in poljskega topništva ter različne podporne in logistične enote. Ob prihodu na Kitajsko je pod svoje poveljstvo vključil mornariški ekspedicijski korpus, ki je prišel na Kitajsko nekaj tednov pred njim.
Večina nemških sil je prispela prepozno, da bi lahko sodelovala v kateri koli večji akciji. Prve enote ekspedicijskega korpusa so prispeli v Taku 21. septembra 1900, ko so bila poslaništva že rešena. Posledično je večina ekspedicijskega korpusa prevzela naloge stalne garnizije. Korpus se je bojeval v številnih manjših spopadih s skupinami preostalih boksarjev in bil nato razpuščen in v začetku leta 1901 odpoklican v Nemčijo.
Francija Francija je na Kitajsko poslala tri bataljone marincev iz Francoske Indokine, ki so se pridružili 1. brigadi pod poveljstvom generala Henri-Nicolasa Freya. Julija 1900 sta iz Toulona odplula 2. in 3. bataljon pehote, ki sta na Kitajsko priplula šele septembra 1900. Oktobra so bili po izgubah in menjavi poveljstev prvi trije bataljoni po ukazu generala Régisa Voyrona vključeni v 16. polk marincev pod poveljstvom francoskega ekspedicijskega korpusa na Kitajskem. 1. januarja 1901 se je 16. polk kolonialnih marincev preimenoval v 16. polk kolonialne pehote. Ob koncu kampanje se je preselil v novo bazo v Tjandžinu s štabom v nekdanjih stavbah Kitajske admiralitete.
Italija thumb|Razglednica, ki prikazuje Walderseeja med pregledovanjem italijanskih čet