Japonsko slikarstvo (絵画, kaiga, tudi gadō 画道) je ena najstarejših in najbolj izpopolnjenih japonskih vizualnih umetnosti, ki zajema široko paleto žanrov in slogov. Tako kot v zgodovini japonske umetnosti nasploh, dolga zgodovina japonskega slikarstva kaže sintezo in tekmovanje med domačo japonsko estetiko in prilagajanjem uvoženih idej, predvsem iz kitajskega slikarstva, ki je bilo v številnih točkah še posebej vplivno. Pomemben zahodni vpliv prihaja šele od 19. stoletja naprej, z začetkom v istem času, ko je japonska umetnost vplivala na zahodno.
Področja predmetov, kjer je bil kitajski vpliv vedno znova pomemben, vključujejo budistično religiozno slikarstvo, krajinsko slikarstvo, slikanje s črnilom v slikarski tradiciji kitajskih literatov, kaligrafijo sinogramovJ. Conder, Paintings and studies by Kawanabe Kyôsai, 1911, Kawanabe Kyôsai Memorial Museum, Japan: "It is sometimes said that Japanese painting is merely another kind of writing, but..." p.27 ter slikanje živali in rastlin, zlasti ptic in rož. Vendar pa so se na vseh teh področjih razvile izrazito japonske tradicije. Predmet, ki na splošno velja za najbolj značilnega za japonsko slikarstvo in kasneje grafike, je upodabljanje prizorov iz vsakdanjega življenja in pripovednih prizorov, ki so pogosto natrpani s figurami in podrobnostmi. Ta tradicija se je brez dvoma začela v zgodnjem srednjem veku pod kitajskim vplivom, ki ga zdaj ni mogoče zaslediti, razen v najsplošnejših izrazih, vendar se je od obdobja najzgodnejših ohranjenih del razvila v specifično japonsko tradicijo, ki je trajala do modernega obdobja.
Uradni seznam japonskega nacionalnega bogastva (slike) vključuje 162 del ali sklopov del od 8. do 19. stoletja, ki predstavljajo vrhunce dosežkov ali zelo redke ostanke iz zgodnjih obdobij.
Zgodovina Stara Japonska in obdobje Asuka (do 710) Začetki slikarstva na Japonskem segajo daleč nazaj v japonsko prazgodovinsko obdobje. Enostavne figuralne upodobitve ter botanične, arhitekturne in geometrijske oblike najdemo na lončenini iz obdobja Džōmon in bronastih zvonovih dōtaku iz obdobja Jajoi (1000 pr. n. št. – 300 n. št.). Stenske slike z geometrijskimi in figuralnimi oblikami so bile najdene v številnih tumulih iz obdobja Kofun in Asuka (300–700 n. št.).
Skupaj z uvedbo kitajskega pisnega sistema (kandži), kitajskih načinov vladne uprave in budizma v obdobju Asuka je bilo na Japonsko iz Kitajske uvoženih veliko umetniških del in začele so se proizvajati lokalne kopije v podobnih slogih.
Obdobje Nara (710–794)
Z nadaljnjo uveljavitvijo budizma na Japonskem v 6. in 7. stoletju je versko slikarstvo cvetelo in je bilo uporabljeno za okrasitev številnih templjev, ki jih je postavila aristokracija. Vendar pa je Japonska iz obdobja Nara bolj znana po pomembnih prispevkih v umetnosti kiparstva kot slikarstva.
Najzgodnejše ohranjene slike iz tega obdobja vključujejo freske na notranjih stenah kondō (金堂, »zlata dvorana«) v templju Horju-dži v Ikarugi, prefektura Nara. Te stenske poslikave in naslikane podobe na pomembnem svetišču Tamamuši vključujejo pripovedi, kot so džataka, epizode iz življenja zgodovinskega Bude, Šakjamunija, poleg ikoničnih podob Bud, Bodhisatev in različnih manjših božanstev. Slog spominja na kitajsko slikarstvo iz dinastije Sui ali poznega obdobja Šestnajstih kraljestev. Vendar pa so do sredine obdobja Nara slike v slogu dinastije Tang postale zelo priljubljene. Sem sodijo tudi stenske poslikave v grobnici Takamacuzuka iz okoli leta 700 našega štetja. Ta slog se je razvil v žanr (Kara-e), ki je ostal priljubljen v zgodnjem obdobju Heian.
Ker je večina slik v obdobju Nara verske narave, je velika večina slik anonimnih umetnikov. Velika zbirka umetnosti iz obdobja Nara, tako japonske kot tudi iz kitajske dinastije Tang , je ohranjena v Šōsō-in, skladišču iz 8. stoletja, ki je bil prej v lasti Todai-džija in ga trenutno upravlja Agencija cesarskega gospodinjstva.
Obdobje Heian (794–1185) Z razvojem ezoteričnih budističnih sekt Šingon in Tendai so za slikarstvo 8. in 9. stoletja značilne verske podobe, predvsem naslikana Mandala (曼荼羅, mandara). Številne različice mandale, najbolj znani mandala Diamantno kraljestvo in Kraljestvo maternice v To-dži v Kjotu, so bile ustvarjene kot viseči zvitki in tudi kot poslikave na stenah templjev. Opazen zgodnji primer je petnadstropna pagoda Daigo-dži, tempelj južno od Kjota.
Šola Kose je bila družina dvornih umetnikov, ki jo je ustanovil Kanaoka Kose v drugi polovici 9. stoletja, v zgodnjem obdobju Heian. Ta šola ne predstavlja enega samega slikarskega sloga kot druge šole, temveč različne, ki so jih ustvarili Kanaoka Kose in njegovi potomci ter učenci. Ta šola je spremenila kitajske slike s kitajskimi temami v japonski slog in je imela pomembno vlogo pri oblikovanju slikarskega sloga jamato-e.
Z naraščajočim pomenom sekt čiste dežele japonskega budizma v 10. stoletju so se razvili novi tipi podob, da bi zadovoljili potrebe teh sekt. Med njimi je raigōzu (来迎図), ki prikazuje Amida Budo skupaj s spremljevalnima bodhisatvama Kanonom in Seišijem, ki prihajajo pozdravit duše vernikov, ki so odšli v Amidin Zahodni raj. Znan zgodnji primer iz leta 1053 je naslikan v notranjosti Feniksove dvorane Bjodo-in, templja v Udžiju v Kjotu. To velja tudi za zgodnji primer tako imenovanega jamato-e (大和絵, »slikarstvo v japonskem slogu«), v kolikor vključuje krajinske elemente, kot so mehki valoviti griči, za katere se zdi, da odsevajo nekaj dejanskega videza pokrajine zahodne Japonske.
Srednje obdobje Heian velja za zlato dobo jamato-e, ki so se sprva uporabljali predvsem za drsna vrata (fusuma) in zložljive zaslone (bjobu). Toda v ospredje so prišli tudi novi slikarski formati, zlasti proti koncu obdobja Heian, vključno z emakimono (絵巻物, 'slika-zvitek', tudi emaki-mono ali emaki (絵巻) ali dolgimi ilustriranimi ročnimi zvitki. Različice emakimona zajemajo ilustrirane romane, kot je Gendži Monogatari, zgodovinska dela, kot je Ban Dainagon Ekotoba in verska dela. V nekaterih primerih so umetniki emaki uporabili konvencije slikovne pripovedi, ki so se v budistični umetnosti uporabljale že od antičnih časov, medtem ko so drugič oblikovali nove pripovedne načine, za katere se verjame, da vizualno prenašajo čustveno vsebino osnovne pripovedi. Gendži Monogatari je organiziran v ločene epizode, medtem ko bolj živahni Ban Dainagon Ekotoba uporablja neprekinjen način pripovedi, da bi poudaril gibanje pripovedi. Ta dva emakija se razlikujeta tudi slogovno, s hitrimi potezami čopiča in svetlimi barvami Ban Dainagona v močnem kontrastu z abstraktnimi oblikami in živahnimi mineralnimi pigmenti zvitkov Gendži. Obleganje palače Sandžō je še en znan primer te vrste slike.
E-maki služi tudi kot nekaj najzgodnejših in največjih primerov ona-e ("ženske slike") in otoko-e ("moške slike") in slogov slikanja. Med obema slogoma je veliko drobnih razlik. Čeprav se zdi, da izrazi nakazujejo estetske preference vsakega spola, so zgodovinarji japonske umetnosti dolgo razpravljali o dejanskem pomenu teh izrazov in ti ostajajo nejasni. Morda so najlažje opazne razlike v vsebini. Ona-e, poosebljen z zvitkom Zgodbe o Gendžiju, običajno obravnava dvorno življenje in dvorno romanco, otoko-e pa pogosto obravnava zgodovinske ali napol legendarne dogodke, zlasti bitke.
Obdobje Kamakura (1185–1333) Ti žanri so se nadaljevali v obdobju Kamakura na Japonskem. Ta slog umetnosti je bil močno ponazorjen v sliki z naslovom Nočni napad na palačo Sandžo, saj je bila polna vibrirajočih barv, podrobnosti in odlične vizualizacije iz romana z naslovom Heidži Monogatari. Nadaljevala se je proizvodnja različnih e-makijev; vendar je bilo obdobje Kamakura veliko močneje označeno z umetnostjo kiparstva kot slikarstva. »'Obdobje Kamakura je trajalo od konca 12. do 14. stoletja. To je bil čas umetniških del, kot so slike, predvsem pa kipi, ki so prinašali realnejšo predstavo o takratnem življenju in njegovih vidikih. V vsakem od teh kipov je bilo v proizvodnjo vključenih veliko življenjskih lastnosti. Številne skulpture so vključevale nosove, oči, posamezne prste in druge podrobnosti, ki so bile nove za mesto kiparstva v umetnosti«.
Ker je večina slik v obdobjih Heian in Kamakura verske narave, je velika večina slik anonimnih umetnikov. Toda obstaja en umetnik, ki je znan po svoji popolnosti v tem novem umetniškem slogu obdobja Kamakura. Ime mu je bilo Unkei in sčasoma je obvladal to obliko kiparske umetnosti ter odprl svojo šolo, imenovano šola Kei. Ščasoma »je prišlo do oživitve še prejšnjih klasičnih slogov, uvoza novih s celine in v drugi polovici obdobja do razvoja edinstvenih vzhodnojaponskih slogov, ki se osredotočajo na dobo Kamakura«.
Obdobje Muromači (1333–1573)
V 14. stoletju je imel razvoj velikih zenovskih samostanov v Kamakuri in Kjotu velik vpliv na vizualno umetnost. Suibokuga (poenostavljena kitajščina: 水墨画; tradicionalna kitajščina: 水墨畫; pinjin: shuǐmòhuà; japonščina: 水墨画, romanizirano: suiboku-ga ali japonsko: 墨絵, romanizirano: sumi-e; korejsko: 수묵화, romanizirano: sumukhwa), predstavlja strog enobarvni slog slikanja s črnilom, ki je bil uveden iz obdobja dinastije Ming, Song in Yuan, zlasti Muqi (牧谿), je v veliki meri nadomestil polikromne slike v zvitkih, zgodnje umetnosti zen na Japonskem, povezane z normami budistične ikonografije iz stoletij prej, kot je Takuma Eiga (宅磨栄賀). Kljub novemu kitajskemu kulturnemu valu, ki ga je ustvarila kultura Higašijama, je nekaj večbarvnih portretov ostalo – primarno v obliki chinso slik zenovskih menihov.
Lovlenje soma z bučo (ki je v Taizō-in, Mjōšin-dži, Kjoto), duhovnika in slikarja Džosecuja, pomeni prelomnico v slikarstvu Muromači. V ospredju je upodobljen moški na bregu potoka, ki drži majhno bučo in gleda velikega spolzkega soma. Megla zapolnjuje sredino, v ozadju pa se zdi, da so gore daleč v daljavi. Na splošno se domneva, da se »novi slog« slike, narejen okoli leta 1413, nanaša na bolj kitajski občutek globokega prostora znotraj ravnine slike.
Do konca 14. stoletja so enobarvne krajinske slike (山水画 šān šuǐ ) dobile pokroviteljstvo vladajoče družine Ašikaga in so bile priljubljen žanr med zenovskimi slikarji, ki so se postopoma razvijale od kitajskih korenin do bolj japonskega sloga. Nadaljnji razvoj krajinskega slikarstva je bil zvitek pesmi, znan kot šigadžiku (japonsko: 詩画軸, "zvitki pesmi in slik").
Najpomembnejša umetnika obdobja Muromači sta duhovnika-slikarja Tenšo Šubun in Sesšū. Šūbun, menih v kjotskem templju Šōkoku-dži, je na sliki Branje v bambusovem gaju (1446) ustvaril realistično pokrajino z globokim umikom v vesolje. Sesšū je za razliko od večine umetnikov tega obdobja lahko odpotoval na Kitajsko in študiral kitajsko slikarstvo pri njegovem izvoru. Pokrajina štirih letnih časov (Sansui Čokan; ok. 1486) je eno Sesšujevih najbolj dovršenih del, ki prikazuje neprekinjeno pokrajino skozi štiri letne čase.
V poznem obdobju Muromačija se je slikanje s črnilom preselilo iz zenovskih samostanov v svet umetnosti na splošno, saj so umetniki iz šole Kanō in šole Ami (ja:阿弥派) sprejeli slog in teme, vendar so uvedli bolj plastičen in dekorativni učinek, ki se bo nadaljeval v sodobnem času.
Pomembni umetniki v obdobju Muromači na Japonskem so: Mokkei (c. 1250) Mokuan Reien (umrl 1345) Kaō Ninga (e.14. st.) Minčo (1352–1431) Josecu (1405–1423) Tenšō Šūbun (umrl 1460) Sesšū Tōjō (1420–1506) Kanō Masanobu (1434–1530) Kanō Motonobu (1476–1559)
Obdobje Azuči–Momojama (1573–1615)