Kiparstvo na Japonskem se je začelo z glineno figuro. Proti koncu dolgega neolitskega obdobja Džōmon so bile nekatere lončene posode »obrobljene s plameni« z ekstravagantnimi podaljški na robu, ki jih lahko imenujemo le kiparske,Middle Jomon Sub-Period , Niigata Prefectural Museum of History, accessed August 15, 2012. in izdelane zelo stilizirane lončene figure dogū, mnoge z značilnimi izbuljenimi očmi. V obdobju Kofun od 3. do 6. stoletja n. št. so bile figure ljudi in živali iz terakote haniva v poenostavljenem slogu postavljene zunaj pomembnih grobnic. Prihod budizma v 6. stoletju je s seboj prinesel sofisticirano tradicijo v kiparstvu, kitajske sloge, posredovane prek Koreje. Horju-dži iz 7. stoletja in njegova vsebina sta preživela bolj nedotaknjena kot kateri koli vzhodnoazijski budistični tempelj njegovega datuma, z deli, vključno s Trojico Šaka iz leta 623 v bronu, ki prikazuje zgodovinskega Budo, obkroženega z dvema bodhisatvama in tudi Kralji varuhi Štiri smeri.Paine & Soper, 30–31.
Jōčō (定朝; umrl 1057 n. št.) naj bi bil eden največjih budističnih kiparjev ne le v obdobju Heian, ampak tudi v zgodovini budističnih kipov na Japonskem. Jōčō je na novo opredelil obliko telesa kipov Bude tako, da je izpopolnil tehniko josegi zukuri (寄木造り), ki je kombinacija več lesnih vrst. Miren izraz in graciozna figura kipa Bude, ki ga je izdelal, sta dopolnila japonski slog kiparstva kipov Bude, imenovan Jōčō jō (Jōčōv slog, 定朝様) in določila slog japonskih budističnih kipov poznejšega obdobja. Njegov dosežek je dramatično dvignil družbeni status busšija (budističnega kiparja) na Japonskem.Kotobank, Jōchō. The Asahi Shimbun.
V obdobju Kamakura je klan Minamoto ustanovil šogunat Kamakura in samurajski razred je prvič dejansko vladal Japonski. Jočovi nasledniki, kiparji šole budističnih kipov Kei, so ustvarili realistične in dinamične kipe po okusu samurajev in japonsko budistično kiparstvo je doseglo svoj vrhunec. Unkei, Kaikei in Tankei so bili znani in so naredili veliko novih kipov Bude v mnogih templjih, kot je Kofuku-dži, a je bilo veliko kipov Bude izgubljenih v vojnah in požarih.Kotobank, Kei school. The Asahi Shimbun.
Skoraj vsa kasnejša pomembna velika skulptura na Japonskem je bila budistična, z nekaterimi šintoističnimi ekvivalenti. Po padcu budizma na Japonskem v 15. stoletju je monumentalna skulptura postala večinoma arhitekturni okras in manj pomembna.Paine & Soper, 121. Vendar pa je bilo kiparstvo v dekorativni umetnosti razvito do izjemne ravni tehničnega dosežka in prefinjenosti v majhnih predmetih, kot sta inrō (印籠, Inrō, dobesedno »škatlica za znamke) in necuke (根付, miniaturni kipci) v številnih materialih in kovinski tosogu ali japonske nožnice za meče. V 19. stoletju je obstajala izvozna industrija malih bronastih skulptur izjemne virtuoznosti, figuric iz slonovine in porcelana ter drugih vrst male plastike, ki so vedno bolj poudarjale tehnično dovršenost.
Zgodovina Antična umetnost
Zgodnji prebivalci Japonske so sčasoma razvili prvo japonsko avtohtono umetnost v grobi lončenini in nenavadnih glinenih figurah, imenovanih dogū, ki so verjetno fetiši verske narave. Nekateri so bili morda uporabljeni v obredih plodnosti, nekateri pa za eksorcizem ali druge oblike obredov.
Dogū figure so impresivne v svoji dodelani in skrivnostni simboliki; v močno vgraviranih črtah in vrtincih, s katerimi so figure okrašene, je čutiti moč in strast.
Legenda, kot je zapisana v Nihon Šoki (Japonske kronike), starodavni zgodovini Japonske, sestavljena leta 720, navaja, da je figure haniva ob smrti cesarice ukazal cesar, ki je obžaloval navado služabnikov in služkinj pokojnika da so sledili svojemu gospodarju v smrt in ukazal, da se namesto žrtvovanja živih bitij oblikujejo glinene figure in postavijo okoli kofunskega groba. Učenjaki dvomijo o pristnosti te zgodbe in trdijo, da so bile navadne cilindrične glinene cevi prve oblike haniva in da so jih uporabljali kot kole, da so držali zemljo grobišča na mestu. Kasneje so te navadne valjaste hanive začeli krasiti in so dobivale različne oblike, vključno z oblikami hiš in domačih živali ter ljudi. Najdene so bile razporejene v krogu okoli gomile, kar daje verodostojnost teoriji učenjakov. Vendar pa so figure haniva nedvomno kasneje prevzele nekakšno versko simboliko, poleg njihovega prvotnega praktičnega namena vložkov.
Obdobje Asuka in Hakuhō
Japonski izhod iz obdobja domačih primitivnih umetnosti je spodbudil predvsem uvedba budizma s celinske Aazije okoli sredine 6. stoletja. Skupaj z novo religijo so na Japonsko prišli izurjeni umetniki in rokodelci iz Kitajske, da bi zgradili templje in izklesali idole ter domačim obrtnikom posredovali umetniške tehnike.
Najzgodnejše primere budistične umetnosti je mogoče videti v templju Horju-dži iz 7. stoletja v Nari, katerega same stavbe, postavljene po predpisanem vzorcu z glavno dvorano, zvonikom, pagodami in drugimi stavbami, zaprtimi v obkrožajočem pokritem hodniku, ohranjajo avro stare dobe, skupaj z neštetimi umetniškimi zakladi, ohranjenimi v njihovih dvoranah.
Nara in njena bližina vsebujeta veliko večino narodnih zakladov zgodnjega obdobja budistične umetnosti, v umetnostni zgodovini znanega kot obdobje Asuka. Kiparstvo tega obdobja kaže, tako kot večina vseh naslednjih kiparstev, vpliv celinske umetnosti. Znani kipar Asuka Tori Busši je sledil slogu kiparstva Severni Wei in ustanovil tisto, kar je postalo znano kot kiparska šola Tori. Pomembna primera Torijevih del sta Triada Šakjamuni, ki so glavne ikone Zlate dvorane templja Horjū-dži in Bodhisatva kanon iz dvorane Jumedono istega templja, znan tudi kot Guze kanon.
Nekatere najpomembnejše budistične skulpture pripadajo naslednjemu obdobju umetnosti Hakuho, ko je kiparstvo pokazalo pretežno vpliv dinastijeTang. Mistični nerealistični pridih prejšnjega sloga Tori je zamenjala mehka prožna poza in skoraj čutna lepota bolj v maniri Maitreje, z dolgimi ozkimi razrezanimi očmi in nežnimi ženskimi potezami, ki so kljub svojemu pridihu zasanjanosti imajo o njih intimno dostopnost. Odmaknjenost prejšnje skulpture Asuka je zmehčana v bolj domačo obliko; in v njih je treba videti kompromis med božanskim in človeškim idealom.
Reprezentativni skulpturi tega obdobja sta čudoviti Šo kanon iz templja Jakuši.dži in Jumatagae kanon iz Horjū-džija, obe prikazujeta polnost zaokroženega mesa v konvencionalnih gubah oblačil, ki v svojih umetniških značilnostih odražata umetnost Gupta, ki se prenaša na Japonsko prek Tanga.
Obdobje Nara
Leta 710–793 so se japonski kiparji naučili visokega sloga Tang in izdelali slog, imenovan kipi Tenpjō, ki kaže realističen obraz, ogromen masiven volumen, naravno draperijo in občutljivo predstavitev čustev. Cesar Šomu je naročil kolosalnega pozlačenega bronastega Budo Vairocana v templju Todai-dži, ki je bil dokončan leta 752. Čeprav je bil kip dvakrat uničen in popravljen, je manjši izvirni del preživel. Med številnimi izvirnimi deli je Asura v templju Kōfuku-dž,i kip iz suhega laka, ki prikazuje občutljivo predstavitev čustev. Štirje varuhi v Kaidaninu, oddelku templja Tōdai-dži, so glineni kipi. Nacionalna uradna tovarna, Zō Tōdai-dži ši ("Urad za gradnjo templja Tōdai-dži"), je proizvedla številne budistične skulpture z delitvijo dela za Tōdai-dži in druge uradne templje ter templje za novosti. V tovarni so izdelovali skulpture iz pozlačenega brona, suhega laka, gline, terakote, repousee, kamna in srebra. Na splošno so bili kiparji posvetni in so prejemali uradni status in plačo. Nekateri zasebni studii so ljudem ponujali budistične ikone, nekateri menihi pa so jih izdelali sami.
Obdobje Heian
S selitvijo cesarske prestolnice iz Nare v Kjoto leta 794 se veliki templji niso preselili v Kjoto. Vlada je hranila nov ezoterični budizem, uvožen od kitajske dinastije Tang. Uradna tovarna Zo Tōdai-dži ši je bila zaprta leta 789. Odpuščeni kiparji so delali pod pokroviteljstvom velikih templjev v Nari, novih templjev ezoterične sekte, dvora in novosti. Kiparji so prejeli status tempeljske duhovščine. Les je postal primarni medij. Glede na slog je bilo obdobje Heian razdeljeno na dvoje: zgodnje obdobje Heian in poznejše. V zgodnjem obdobju Heian (794 do približno sredine 10. stoletja) so cveteli ezoterični budistični kipi. Kūkai, Saičō in drugi člani veleposlaništev cesarske Japonske na Kitajskem so uvažali kasnejši slog Tang. Telesa kipov so bila izrezljana iz posameznih blokov lesa in so v primerjavi z deli iz obdobja Nara videti impozantna, masivna in težka. Njihove debele okončine in stroge, skoraj zamišljene poteze obraza jih prežemajo z občutkom temne skrivnosti in vzbujajo strahospoštovanje pri opazovalcu, v skladu s skrivnostjo ezoteričnih budističnih obredov. Za to obdobje so značilne močno izrezljane draperije, v katerih se zaobljene gube izmenjujejo z ostro zarezanimi gubami. Med ezoteričnimi budističnimi božanstvi so Japonci izdelali ogromne podobe Acala (sanskrit अचल, "Nepremični", IPA: [ˈɐt͜ɕɐlɐ]), znan tudi kot Acalanātha (अचलनाथ, "Nepremični Gospod") ali Ārjācalanātha (अर्याचलनाथ, "Plemeniti Gospod")).
V kasnejšem obdobju Heian (od sredine 10. stoletja do 12. stoletja) sta prefinjenost dvorne kulture in priljubljenost čaščenja Amide povzročila nov slog: nežne, umirjene in prefinjene poteze z bolj oslabljenimi proporci. Kiparjevi japonizirani obrazi podob. Vodja sekte Čiste dežele (čaščenje Amida) Genšin in njegovo delo Ōdžōjōšū sta vplivala na številne kiparje. Mojstrovina je Amida Buda v Bjōdō-inu v Udžiju mojstra Džōčōja. Vzpostavil je kanon budističnega kiparstva. Imenovali so ga strokovnjaka za tehniko josegi zukuri: tudi kiparji so začeli delati z več bloki lesa. Ta tehnika je mojstrom omogočala ateljejsko proizvodnjo z vajenci. V šoli je Džōčōjev vnuk ustanovil atelje, ki je sodeloval s cesarskim dvorom v Kjotu.
Obdobje Kamakura To obdobje Kamakura velja za obdobje renesanse japonskega kiparstva. Skulpture šole Kei so vodile ta trend; so potomci Džōčōja. Vzpostavili so nov slog budističnega kiparstva, ki je temeljil na realizmu in je vključeval elemente sloga Tenpjo iz obdobja Nara ter tehniko josegi-zukuri. Njihove skulpture zaznamujejo ostri in strogi izrazi, mišičasta in tridimenzionalna telesa ter drže in oblačila, ki izražajo gibanje, pri čemer jim je uspelo bolj kot prej izraziti čustva, tridimenzionalne občutke in gibe. Ta realizem je odražal okuse samurajev, ki so dejansko vladali Japonski od obdobja Kamakura in postali novi pokrovitelji budističnega kiparstva. Po drugi strani pa glinena, suho lakirana, reliefna in terakota plastika ni zaživela. Uporabljali so predvsem les in včasih bron.Yoshio Kawahara (2002) How to see and distinguish Buddhist sculptures. p.185. Shufunotomo Co., Ltd.
Šola Kei se je ukoreninila v mestu Nara, ki je bila nekdanja prestolnica (710-793), in je delovala v velikih templjih v Nari. V obdobju Kamakura sta kjotski dvor in vojaška vlada šogunata Kamakura obnovila velike templje, požgane v vojnah poznega 12. stoletja. Številne skulpture so bile popravljene in številne zgradbe so bile prezidane ali popravljene. V projektu se odraža »renesančni« značaj.