za drug pomen glej Tori (priimek) Tori (japonsko: 鳥居, [to.ɾi.i]) so tradicionalna japonska vrata, ki jih najpogosteje najdemo na vhodu ali znotraj šintoističnega svetišča, kjer simbolično označujejo prehod iz vsakdanjega v sveto.
Prisotnost torija na vhodu je običajno najpreprostejši način za prepoznavanje šintoističnih svetišč, majhna ikona torija pa jih predstavlja na japonskih cestnih zemljevidih.
Prvi pojav tori vrat na Japonskem je mogoče zanesljivo opredeliti vsaj do sredine obdobja Heian; omenjeni so v besedilu, napisanem leta 922."JAANUS" Najstarejši obstoječi kamniti tori je bil zgrajen v 12. stoletju in pripada svetišču Hačiman v prefekturi Jamagata. Najstarejši obstoječi lesen tori je rjōbu tori (glej opis spodaj) v svetišču Kubō Hačiman v prefekturi Jamanaši, zgrajen leta 1535.
Tori vrata so bila tradicionalno izdelana iz lesa ali kamna, danes pa so lahko izdelana tudi iz armiranega betona, bakra, nerjavečega jekla ali drugih materialov. Običajno so nebarvana ali obarvana oranžnordeče s črno zgornjo preklado. Svetišča Inari, kami rodovitnosti in industrije, imajo običajno veliko torijev, ker tisti, ki so bili uspešni v poslu, pogosto darujejo torije v zahvalo. Fušimi Inari taiša v Kjotu ima na tisoče takšnih torijev, od katerih vsak nosi ime donatorja.
Etimologija
Tori, prehod, postavljen na pristopu do vsakega šintoističnega svetišča, morda izhaja iz indijske besede torana. Medtem ko indijski izraz označuje prehod, lahko japonske znake prevedemo kot »ptičje opazovališče«.Shôzô Yamaguchi, Frederic De Garis and Atsuharu Sakai, 1964, We Japanese: Miyanushita, Hakone, Fujiya Hotel, Page 200.
Starodavna indijska arhitektura svetih prehodov torana je vplivala na arhitekturo prehodov po vsej Aziji, zlasti tam, kjer je bil budizem prenesen iz Indije; kitajski prehodi paifang,Joseph Needham, Science and Civilization in China, Vol 4 part 3, p137-138 Japanese torii gateways, japonski prehodi tori, korejski prehodi Hongsalmun, prehodi v Vietnamu Tam quan in Sao Čing Ča na Tajskem so izpeljani iz indijske torane. Funkcije vseh so podobne, vendar se na splošno razlikujejo glede na njihove arhitekturne sloge. Po mnenju več učenjakov številni dokazi kažejo, da so tori, tako etimološko kot arhitekturno, prvotno izpeljani iz torane, samostoječega svetega obrednega prehoda, ki označuje vhod v sveto ograjen prostor, kot je hindujsko-budistični tempelj ali svetišče ali mesto.1987, Tenri Journal of Religion, Issue 21, Page 89.Louis Fredric, 2002, Japan Encyclopedia, page 986. Bernhard Scheid se sprašuje ali so toriji obstajali na Japonskem pred budizmom ali so z njim prispeli iz Indije.
Uporaba Funkcija torija je označiti vhod v sveti prostor. Zaradi tega je cesta, ki vodi do šintoističnega svetišča (sandō), skoraj vedno prepredena z enim ali več toriji, po katerih je torej najlažje razlikovati svetišče od budističnega templja. Če gre sandō pod več toriji, se zunanji od njih imenuje iči no torii (一の鳥居, prvi tori). Naslednje, bližje svetišču, se običajno imenujejo po vrstnem redu ni no torii (二の鳥居, drugi torii) in san no torii (三の鳥居, tretji torii). Druge torije je mogoče najti dlje v svetišču, in predstavljajo naraščajoče ravni svetosti, ko se približujemo notranjemu svetišču (honden), jedru svetišča. Prav tako zaradi močne povezave med šintoističnimi svetišči in japonsko cesarsko družino stoji tori tudi pred grobnico vsakega cesarja.
V preteklosti so morali torije uporabljati tudi pri vhodih v budistične templje. Še danes ima tako ugleden tempelj, kot je Šiteno-dži v Osaki, ki ga je leta 593 ustanovil Šōtoku Taiši in je najstarejši državno zgrajen budistični tempelj v državi (in svetu), tori, ki sega čez enega od njegovih vhodov. (Prvotni leseni tori je zgorel leta 1294 in ga je nato zamenjal kamnit.) Številni budistični templji vključujejo eno ali več šintoističnih svetišč, posvečenih njihovim skrbniškim kamijem (»čindžuša«) in v tem primeru tori označuje vhod v svetišče. Benzajten je sinkretična boginja, ki izhaja iz indijskega božanstva Sarasvati, ki združuje elemente šintoizma in budizma. Zaradi tega lahko dvorane, posvečene njej, najdemo tako v templjih kot v svetiščih, v obeh primerih pa pred dvorano stoji tori. Sama boginja je včasih prikazana s torijem na glavi. Nazadnje, do obdobja Meidži (1868–1912) so bili toriji rutinsko okrašeni s ploščami z budističnimi sutrami.
Jamabuši, japonski gorski asketski puščavniki z dolgo tradicijo mogočnih bojevnikov, obdarjenih z nadnaravnimi močmi, včasih uporabljajo kot svoj simbol torije.
Tori se včasih uporablja tudi kot simbol Japonske v nereligioznih kontekstih. To je na primer simbol polka varnostnih sil marincev in 187. pehotnega polka 101. letalske divizije ter drugih ameriških sil na Japonskem.
Izvor Izvor torijev ni znan in na to temo obstaja več različnih teorij, od katerih nobena ni splošno sprejeta. Ker je uporaba simboličnih vrat v Aziji zelo razširjena – takšne strukture lahko najdemo na primer v Indiji, na Kitajskem, Tajskem, v Koreji in v vaseh Nicobarskih otokov in pri ljudstvu Šompen – zgodovinarji menijo, da so morda uvožena tradicija.
Lahko, na primer, izvirajo iz Indije iz toranskih vrat v samostanu Sanči v osrednji Indiji. Po tej teoriji je torano prevzel ustanovitelj budizma Šingon Kūkai, ki jih je uporabil za razmejitev svetega prostora, ki se uporablja za obred homa.James Edward Ketelaar.Of Heretics and Martyrs in Meiji Japan. Princeton: Princeton University Press, 1990. p.59. Hipoteza se je pojavila v 19. in 20. stoletju zaradi podobnosti v strukturi in imenu med obema vrstama vrat. Zdaj so se pojavili jezikovni in zgodovinski ugovori, vendar še ni prišlo do zaključka.
V Bangkoku na Tajskem je bramanska struktura, imenovana Sao Čing Ča, močno podobna toriju. Funkcionalno pa je zelo drugačna, saj se uporablja kot gugalnica. Med obredi se brahmani zavihtijo in poskušajo zgrabiti vrečko s kovanci, postavljeno na enega od stebrov.
Druge teorije trdijo, da so tori morda povezani s kitajskim pailoujem. Te strukture pa lahko prevzamejo veliko različnih oblik, od katerih le nekatere dejansko nekoliko spominjajo na tori. Enako velja za korejski »hongsal-mun«. Za razliko od svojega kitajskega dvojnika se hongsal-mun ne razlikuje veliko v oblikovanju in je vedno pobarvan rdeče, s »puščicami«, ki so na vrhu strukture (od tod tudi ime).
Obstajajo različne poskusne etimologije besede tori. Po eni od njih naj bi ime izhajalo iz izraza tōri-iru (通り入る, pojdi skozi in vstopi).
Druga hipoteza jemlje ime dobesedno: vrata naj bi bila prvotno nekakšno ptičje opazovališče. To temelji na verski uporabi ptičjih gredi v Aziji, kot so korejski sotdae (솟대), ki so drogovi z eno ali več lesenimi pticami, ki počivajo na njihovem vrhu. Običajno jih najdemo v skupinah na vhodu v vasi skupaj s totemi, imenovanimi jangseung, in so talismani, ki odganjajo zle duhove in vaščanom prinašajo srečo. »Ptičje gredi«, ki so po obliki in funkciji podobni sotdae, obstajajo tudi v drugih šamanističnih kulturah na Kitajskem, v Mongoliji in Sibiriji. Čeprav niso videti kot toriji in imajo drugačno funkcijo, te »ptičje gredi« kažejo, kako naj bi imele ptice v več azijskih kulturah čarobne ali duhovne lastnosti in lahko zato pomagajo razložiti skrivnostni dobesedni pomen imena tori.
Drogovi, za katerega verjamejo, da je nosil lesene ptičje figure, zelo podobne sotdae, so bili najdeni skupaj z lesenimi pticami in nekateri zgodovinarji verjamejo, da so se nekako razvile v današnje torije. Zanimivo je, da tako v Koreji kot na Japonskem enojni drogovi predstavljajo božanstva (kami v primeru Japonske), hashira (柱, drog) pa je števec za kami.
Na Japonskem so ptice že dolgo povezane z mrtvimi, kar lahko pomeni, da so bile rojene v povezavi s kakšnim prazgodovinskim pogrebnim obredom. Stara japonska besedila, kot sta Kodžiki in Nihon Šoki, na primer omenjata, kako je Jamato Takeru po smrti postal bela ptica in si je v tej obliki izbral kraj za svoj pokop. Zaradi tega se je njegov mavzolej takrat imenoval šhiratori misasagi (白鳥陵, grob belih ptic). Številna kasnejša besedila prav tako kažejo neko povezavo med mrtvimi dušami in belimi pticami, povezava, ki je pogosta tudi v drugih kulturah, šamanskih, kot je japonska. Na več arheoloških najdiščih so našli tudi motive ptic iz obdobij Jajoi in Kofun, ki povezujejo ptice z mrtvimi. Ta odnos med pticami in smrtjo bi tudi pojasnil, zakaj kljub njihovemu imenu v današnjih torijih niso vidne sledi ptic: ptice so bile simbol smrti, ki v šintoizmu prinaša omadeževanje (kegare).
Nenazadnje ni mogoče zanemariti možnosti, da so tori japonski izum. Prvi toriji bi se lahko razvili že s svojo sedanjo funkcijo skozi naslednje zaporedje dogodkov:
Štiri stebre so postavili na vogale svetega prostora in jih povezali z vrvjo ter tako ločili sveto in posvetno. Dva višja stebra sta bila nato postavljena na sredino najugodnejše smeri, da bi lahko duhovnik vstopil. Z enega stebra na drugega so privezali vrv, ki je označevala mejo med zunanjim in notranjim, svetim in vsakdanjim. Ta hipotetična stopnja ustreza vrsti torijev v dejanski uporabi, tako imenovani šime-tori (注連鳥居), primer tega je mogoče videti pred svetiščem Ōmiva v Nari (glejte tudi fotografijo v galeriji). Vrv je zamenjala preklada. Ker so bila vrata strukturno šibka, so jih okrepili z veznim tramom in nastalo je tisto, kar se danes imenuje šinmei tori (神明鳥居) ali futabašira tori (二柱鳥居, dvostebrni tori) (glej sliko na desni). Vendar ta teorija ne pojasnjuje, kako so vrata dobila ime.
Šinmei tori, katerega struktura se ujema z rekonstrukcijo zgodovinarjev, je sestavljen iz samo štirih neobdelanih in nepobarvanih hlodov: dveh navpičnih stebrov (hašira (柱)), na vrhu katerih je vodoravna preklada (kasagi (笠木)), skupaj pa jih drži vezni tram (nuki (貫). Stebri so lahko rahlo nagnjeni navznoter, imenovani učikorobi (内転び) ali samo korobi (転び). Njegovi deli so vedno ravni.
Deli in okraski
Tori so lahko nepobarvani ali pobarvani v cinober in črno barvo. Črna barva je omejena na kasagi in nemaki (根巻, glej sliko). Zelo redko je tori mogoče najti tudi v drugih barvah. Kamakurajev Kamakura-gū ima na primer belo in rdeče. Kasagi je lahko spodaj okrepljen z drugo vodoravno preklado, imenovano šhimaki ali šimagi (島木).Iwanami Japanese dictionary, 6th Edition (2008), DVD version Kasagi in šimaki imata lahko krivuljo navzgor, imenovano sorimaši (反り増し). Nuki se pogosto drži na mestu s klini (kusabi (楔)). Kusabi so v mnogih primerih zgolj okrasni. Na sredini nukija je lahko podporna opora, imenovana gakuzuka (額束), včasih prekrita s tablico z imenom svetišča (glej sliko v galeriji). Stebri pogosto počivajo na obroču iz belega kamna, imenovanem kamebara (亀腹, želvji trebuh) ali daiiši (台石, osnovni kamen). Kamen včasih nadomesti okrasni črni tulec, imenovan nemaki (根巻, koreninski tulec). Na vrhu stebrov je lahko okrasni obroč, imenovan daiva (台輪, arhitrav). Vrata imajo povsem simbolično funkcijo in zato običajno ni vrat ali ograj iz desk, vendar obstajajo izjeme, kot na primer v primeru troločnih torijev svetišča Ōmiva (miva tori, glej spodaj).
Slogi Strukturno je najpreprostejši šime tori ali čūren tori (注連鳥居) (glej spodnjo ilustracijo). Verjetno ena najstarejših vrst torijev je sestavljena iz dveh stebričkov s sveto vrvjo, imenovano šimenava, privezana med njima.
Vse druge torije lahko razdelimo v dve družini, družino šinmei (神明系) in družino mjōdžin (明神系). Toriji prve imajo le ravne dele, drugi pa ravne in ukrivljene dele.
Družina šinmei Za šinmei tori in njegove različice so značilne ravne zgornje preklade.
Fotografije
Šinmei tori Šinmei tori (神明鳥居), ki je dal ime družini, je sestavljen samo iz preklade (kasagi) in dveh stebrov (hašira), združenih z veznim tramom (nuki). V najpreprostejši obliki so vsi štirje elementi zaobljeni in stebri nimajo naklona. Kadar je nuki pravokoten v prerezu, se imenuje Jasukuni tori, iz tokijskega Jasukuni džindža. Domneva se, da je to najstarejši slog.
Ise tori