Pismo Hebrejcem je kanonično novozavezno pismo, ki je z nastalo v šestdesetih ali verjetneje osemdesetih letih prvega stoletja po Kristusu. Opisuje prednosti evangelija v primerjavi s starozaveznimi daritvami in je bilo napisano za opomin kristjanom judovskega (hebrejskega) rodu, da ne bi odpadli od evangelija in se vrnili k judovstvu. Naslovljenci pisma niso izrecno omenjeni, toda iz konteksta lahko sklepamo, da so to bili kristjani, ki so jih privlačile vrednote judovskega okolja. Pismo je bilo sprva pripisano Pavlu, zdaj avtorstvo ostaja neznano.
Nastanek
Namen Po odkritju mrtvomorskih rokopisov v Kumranu je bilo precejšnje navdušenje nad mislijo, da utegne biti Pismo Hebrejcem povezano z ozadjem kristjanov iz judovstva in bi bilo tako naslovljeno na esenske duhovnike. Pripadniki ločine so v mrtvomorskih rokopisih ostro nasprotovali odpadništvu, zato so tisti, ki so postali kristjani, imeli morda občutek krivde, ki jih je priganjal k vrnitvi. Poleg tega je kumranska skupnost močno poudarjala duhovništvo in bogoslužje in je bila zelo enotna; tistim, ki so jo zapustili in šli za Kristusom, se je morda zelo tožilo po tem, kar so zapustili. Splošno prepričanje je, da se Kumranci niso udeleževali bogoslužja v jeruzalemskem templju, in se morda zato Pismo Hebrejcem ne obrača na ta tempelj za svoje zglede. Večina strokovnjakov je skeptičnih glede kumranskega vpliva na pismo. Kot prejemniki pa kristjani iz kumranskega okolja niso nič bolj verjeten naslov za pismo kot kristjani, na katere je vplivala kaka druga oblika judovstva. Attridge trdi, da »ni ene same smeri v judovstvu, ki bi ponujala preprost vzorec, znotraj katerega gre razumeti misel avtorja ali njegovega besedila«.
Druga domneva se navezuje na Apd 6,1–6 (in na sklep Štefanovega govora v Apd 7), ki razlikujejo dve vrsti kristjanov iz judovstva (obe sta pridobili spreobrnjence izmed Nejudov): Helenisti, ki so, kakor Štefan sam, zavzeli bolj radikalno odklonilno stališče do jeruzalemskega templja (7,47–50), in Hebrejci, ki so, kakor Peter in Janez, redno hodili v tempelj. Bi torej pisec lahko bil helenistični pridigar, ki skuša pridobivati hebrejske kristjane za svoje prepričanje? Mnogi imajo Janezov evangelij za evangelij helenistične teologije in temu je Pismo Hebrejcem blizu v njegovem pogledu na zamenjavo izraelskega bogoslužja. Čeprav naslov »Hebrejcem« izhaja precej bolj verjetno iz analize vsebine, ali bi pismo vendarle lahko imelo bolj dobesedne korenine. In četudi je privlačna, ostaja tudi ta hipoteza nedokazljiva.
Avtorstvo Nekateri menijo, da je pismo psevdonimno; toda bolj točno bi bilo »anonimno«, saj se delo nikjer ne sklicuje na avtorja. Že ob koncu 2. stoletja so ga nekateri pripisovali Pavlu. Papirus Beatty II, ki odraža aleksandrijsko tradicijo in je naše najstarejše ohranjeno besedilo pavlinskih pisem, postavlja Pismo Hebrejcem za Pismo Rimljanom. Zahodna Cerkev ga je le počasi sprejemala kot Pavlovo delo. Tako v Aleksandriji kot v Rimu je pismo na uradnih kanoničnih seznamih v poznem 4. in zgodnjem 5. stoletju uvrščeno med štirinajst pavlinskih pisem, postavljeno včasih pred osebna pisma (1 in 2 Tim, Tit, Flm), pogosteje pa na konec zbirke. Postopno so Pavlovo ime vstavili v naslov dela in ga najdemo tako v Vulgati kot v KJV (od slovenskih v Japljevem in Wolfovem prevodu).
Vseeno pa je prevladuje prepričanje, da Pavel ni napisal tega pisma. Dovršen in premišljen grški slog je zelo drugačen od Pavlovega, kot sta opazila že Klement in Origen. Pogosti pavlinski izrazi (kot npr. »Kristus Jezus«) se v tem pismu ne pojavijo nikoli. Še pomembneje, pogled ni Pavlov, Medtem ko je v Pavlovi teologiji glavna točka vstajenje, se to v Pismu Hebrejcem omenja le enkrat 13,20, v podrednem stavku); in nasprotno, glavna tema v pismu – Kristus kot veliki duhovnik – se pri Pavlu ne pojavi nikjer drugje. Tisti, ki ne sprejemajo Pavlovega avtorstva najpogosteje za avtorstvo predlagajo dvoje: ali kakega znanega Pavlovega spremljevalca ali povsem neznano osebo; in najpogostejša izbira je prav slednja. Največji učenjak patristične dobe, Origen, je bil pripravljen ostati pri anonimnem piscu (lahko bi bil Pavlov tajnik), vendar dodaja, da samo Bog ve, kdo je napisal pismo. Tertulijan je pismo pripisal Barnabu; in res ima Barnabove pismo iz zgodnjega 2. stoletja aleksandrijski alegorični slog, podoben Pismu Hebrejcem. Seveda pa je tudi to pismo« anonimno in pripisovati ga Barnabu ni prav nič bolj zanesljivo kot pripisovati Pismo Hebrejcem Pavlu. Drugi so v antiki pismo pripisovali Luku in Klementu Rimskemu. Luther ga je pripisal Apolu, ki ga Apd 18,24 opisujejo tako, da bi lahko ustrezal piscu (Jud, po rodu iz Aleksandrije, izobražen, dober izvedenec v Pismih); in ta domneva je pritegnila precej privržencev.
Izvrstnost avtorjeve grščine in obvladovanje Svetega pisma v grščini kaže, da je bil kristjan iz judovstva z dobro helenistično izobrazbo in vsaj nekaj poznavanja grških filozofskih kategorij.
Vsebina
Zgradba
1,1–3: Uvod 1,4–4,13: Vzvišenost Jezusa kot Božjega Sina 1,4–2,18: nad angeli 3,1–4,13: nad Mojzesom 4,14–7,28: Vzvišenost Jezusovega duhovništva 8,1–10,18: Vzvišenost Jezusove žrtve in njegova služba v nebeškem svetišču, ko sklene novo zavezo 10,19–12,29: Vera in stanovitnost: postati deležen Jezusovega duhovniškega dela 10,19–39: Spodbuda, da bi bila Jezusova žrtev v korist 11,1–40: Starozavezni zgledi vere 12,1–13: Zgled Jezusovega trpljenja in Gospodove vzgoje 12,14–29: Svarilo pred neposlušnostjo ob starozaveznih zgledih 13,1–19: Navodila za vsakdanje življenje 13,20–25: Sklep: blagoslov in pozdravi
Analiza UVOD (1,1–3)
V eshatološkem kontekstu poslednjih dni Uvod (1,1–3) nemudoma poudari Kristusovo vzvišenost nad vsem, kar se je poprej zgodilo v Izraelu. Glavni kontrast je med dvema Božjima razodetjema: po prerokih in po Sinu, ki je bil (obstajal) od začetka časov, po katerem je Bog ustvaril svetove in ki nam je zdaj spregovoril. Opis z izrazi, ki morda prihajajo iz hvalnice kaže, da pisec razlaga Kristusa v ozadju starozavezne podobe Božje Modrosti. Prav kakor je Modrost izžarevanje Božjega veličastva, brezmadežno ogledalo Božje moči, tako je Božji Sin odsvit Božjega veličastva in odtis njegovega obstoja, ki z besedo svoje moči nosi vse (Heb 1,3). Onstran te primerjave z Modrostjo pa je Sin resnična oseba. Uresničil je očiščenje od grehov; izpolnitev tega je tesno povezana s Sinom, sedečim na Božji desnici.
VZVIŠENOST JEZUSA KOT BOŽJEGA SINA (1,4–4,13)
Ta kristologija se tu izoblikuje na vzvišenosti Sina nad angeli in Mojzesom. Da ima Kristus kot Sin položaj nad angeli, je vsekakor veličastno poveličevanje, saj so prav oni v judovskem izročilu »Božji sinovi« in posredniki Postave. Še posebej pomenljiv je Heb 1,8–9, kjer z besedami iz Ps 45,7–8 pisec pokaže, kako se Bog na Jezusa obrača z besedami, s katerimi se nikoli ni obrnil na kakega angela, namreč: »Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke... zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja« – eno od pomembnih novozaveznih besedil, ki Jezusa imenuje Bog.
Kot večkrat odlomek vodi v moralno spodbudo (2,1–4): če se je beseda Postave, ki so jo oznanjali angeli, izkazala za trdno, le kako bomo ušli mi … V 2,5–18 bi lahko prepoznali pogled združevanja ponižnosti in poveličevanja. S Ps 8,5–7 avtor pokaže, daje Božjemu Sinu, ki je za nekaj časa postal nižji od angelov; zdaj vse podvrženo. Skupnosti, ki je zaradi stisk potrta, avtor pokaže v Kristusu Božji načrt za človeštvo: ne poveličanje brez trpljenja, ampak poveličanje prek trpljenja. Če je bilo poveličanje Božjega Sina odrešenjsko, pa se on ni zavzemal za reševanje angelov. Kristus je namreč smrt okusil za vsakega človeka; in Bog je mnoge pripeljal v slavo po Jezusu, začetniku njihovega odrešenja, ki ga je izpopolnil s trpljenjem (2,10). Tema o potujočem Božjem ljudstvu, ki ga v nebeško svetišče vodi Jezus, se spet vrne v 4,11.14 in 6,20.
VZVIŠENOST NAD MOJZESOM (3,1–4,13)
Pisec ponazori (3,1–6) s tem, da gre večja čast graditelju kakor hiši (gradnji hiše), večja sinu kakor služabniku (prim. Jn 8,35). »Apostol in veliki duhovnik naše vere« je še en primer veličastnih nazivov ki jih pridaja Kristusu. Kristjani, na katere se obrača, so v nevarnosti, da se naveličajo zaradi malodušnosti. Tisti med Izraelci, ki niso bili poslušni, niso dosegli cilja. Podobno je to preizkušnja za tiste, ki verujejo v Jezusa, kot pokaže Heb 4,12 v enem od najbolj znamenitih odlomkov Novi zavezi, ko opisuje, da je Božja beseda ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže celo med dušo in duhom ter presoja vzgibe in misli srca.
VZVIŠENOST JEZUSOVEGA DUHOVNIŠTVA (4,14–7,28)
Že uvodna vrstica določa glavno temo: »Imamo veličastnega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina.« Čeprav si Pismo Hebrejcem in Janezov evangelij delita predstavo o inkarnaciji, pri Janezu ne najdemo takega opisa o stvarnosti Jezusove človeškosti, ki bi bil primerljiv s tem odlomkom. Kakor izraelski veliki duhovnik tudi Kristus ni sam sebe poveličal, ampak ga je določil Bog. Ko opisuje, kako je Jezus trpel v dneh svojega mesa, ko je daroval molitve in prošnje njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti (5,7–9), pisec dodaja, da se je Jezus iz tega naučil poslušnosti, čeprav je bil Sin. (Dobro poznavanje Kristusovega pasijona: Kristus premaga smrt in postane vir zveličanja). Ko je dosegel popolnost, je postal počelo večnega odrešenja vsem, ki so mu poslušni (prim. Flp 2,8–9).
V 5,11–14 se pisec spet vrne k spodbudi in prejemnikom očita nezrelost, saj še vedno lahko uživajo samo mleko, ne pa močne hrane. Pisca skrbi odpad od Kristusa, kar se jasneje pokaže v 6,4–8 (tudi 10,26–31), ker opozarja, da ni več pokore, potem ko so bili nekoč že razsvetljeni (tj. krščeni: Jn 9). Vendar daje zgovorno jamstvo, da ni v negotovosti glede bodočnosti svojih naslovljencev, saj Bog njihovega dela in njihove ljubezni ne bo pozabil (6,9–12). Bog je zvest obljubam in to zagotavlja uspešnost posredovanja Jezusa kot velikega duhovnika po Melkizedekovem redu v notranjosti nebeškega svetišča (6,13–20). Celo 7. poglavje je posvečeno vzvišenosti takšnega Jezusovega duhovništva nad levitskim (tj. starozaveznim) duhovništvom in bi ga lahko obravnavali skupaj s pogl. 8–10 ali pa s predhodnimi poglavji. Ni več potrebe po številnih (levitskih) duhovnikih, ki jih po smrti zamenjajo drugi, ker Jezus, ki ima Melkizedekovo duhovništvo, vedno živi in posreduje zanje (7,23–25). Ko je daroval sam sebe, je ta sveti, brezmadežni, neoskrunjeni veliki duhovnik, ločen od grešnikov in povzdignjen nad nebesa, opravil daritev, ki to je, enkrat za vselej (7,26–27).
VZVIŠENOST JEZUSOVE ŽRTVE (8,1–10,18)
Misel, da je Jezus veliki duhovnik pred Bogom, vodi k predstavi o nebeškem svetišču. Odlomki v 2 Mz 25,9.40; 26,30 idr. kažejo, kako je Bog Mojzesu pokazal nebeški načrt, po katerem so zgradili zemeljsko svetišče. Odlomek v Heb 8,8–13 posnema način govora o novi zavezi iz Jer 31,31 –34 in jasno pove, daje prva, z Mojzesom sklenjena zaveza, zdaj stara in pretekla. Kar je v Pismu Hebrejcem posebnega, je primerjava med velikim duhovnikom, ki stopa enkrat na leto v presveto s krvjo kozlov in juncem ter Jezusom, ki je stopil enkrat za vselej v nebeško svetišče s svojo lastno krvjo in s tem potrdil novo zavezo. Tam se zdaj pojavi pred Božjim obličjem »za nas« (9,24); in ko se je tako enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih, se bo prikazal še drugič v odrešenje tistih, ki ga željno pričakujejo (tudi so mu poslušni) (9,28).
VERA IN STANOVITNOST (10,19–12,29)