Otočje Rjukju tudi otoki Rjukju (琉球諸島 Rjukju-šoto), na Japonskem pogosteje Otočje Nansej (南西諸島 Nansej-šoto, "Jugozahodno otočje") ali Lok Rjukju (琉球弧 Rjukju-ko) je veriga japonskih otokov, ki se raztezajo od jugozahoda Kjušuja do Tajvana: Osumi, Tokara, Amami, Okinava, Otočje Sakišima (Senkaku, Mijako, Jejama...) z najjužnejšim otokom Jonaguni. Večji so navadno visoku, manjši pa koralni. Največji otok je Okinava.
Podnebje na otokih je na severu vlažno subtropsko, na jugu pa tropsko z deževnim gozdom. Padavin je veliko, posebej med deževno dobo cuju in tajfuni. Večja presledka sta Ožina Tokara med otokoma Tokara in Amami ter Ožina Mijako med Okinavo in Otočjem Mijako. Otoki južno od Ožine Tokaro imajo značilne koralne grebene. Otočje Dajto je ločeno od verige.
Osumi in Tokara spadata pod kulturno sfero Kjušuja. Prebivalci so etnično Japonci in govorijo dialekt japonščine Kagošima. Domorodno prebivalstvo Amamija, Okinave, Mijakoja in Otočja Jejama (ljudstvo Rjukju) govorijo jezike Otočja Rjukju z značilnim narečjem na vsakem od večjih otokov. Danes se poleg primarne japonščine govori okinavski dialekt. Oddaljeno Otočje Dajto je bilo do obdobja Meidži nenaseljeno. Razvili so ga prebivalci otoka Izu (južno od Tokia), ki govorijo jezik Hačidžo.
Upravno se deli na prefekturo Kagošima (otoki, ki vanjo spadajo, se v japonščini skupaj imenujejo Otočje Sacunan "južno od Sacume") in prefekturo Okinava na jugu (Otočje Rjukju v japonščini). sličica|Zadnji sončni zahod na Japonskem iz Jona
Imenovanje Ime Rjukju (琉球) ima močno povezavo s kraljestvom Rjukju, ki izvira iz Okinavskega otočja, obsegalo pa je tudi otoka Sakišima in Amami. Humanisti se večinoma strinjajo, da si otoki Amami, Okinava, Mijako in Jejama delijo veliko dediščine, čeprav so zelo raznoliki.Takahashi Takayo 高橋孝代, Esunishiti to aidentiti (エスニシティとアイデンティティ), Kyōkai no jinruigaku 境界性の人類学, pp. 165–248, 2006.
Rjukju je eksonim, ki se prvič pojavi v Knjiga dinastije Sui (636). Prikriti opis te dežele Liúqiú (流求) nam ne pokaže, ali je z imenom mišljen Tajvan, Okinava ali morda oba. Knjiga dinastije Sui je dolgo slikala podobe o otokih, saj naj bi bili prebivalci kanibali, ki so vzbujali strah med okoliškimi prebivalci.Tanaka Fumio 田中史生, Kodai no Amami Okinawa shotō to kokusai shakai 古代の奄美・沖縄諸島と国際社会, Ikeda Yoshifumi ed., Kodai chūsei no kyōkai ryōiki 古代中世の境界領域, pp. 49–70, 2008. Kasneje so nekateri viri imenovali Okinavo »Veliki Rjukju« (大琉球), Tajvan pa »Mali Rjukju« (小琉球). Okinavske oblike besede Rjukju je Ruču ali Duču v okinavskem dialektu ter Ruču v jeziku Kunigami. Med obiskom admirala Matthewa C. Perryja v Kraljestvu Rjukju se je domačin na Okinavi imenoval "Do Čo".Hawk, Francis L. Narrative of the Expedition of an American Squadron to the China Seas and Japan (1852–1854). 1856. Pp 159.
Zgodovina Vzhodni otoki Liuqiu Prve omembe otokov so v Analih dinastije Qin. Qin Shi Huang je slišal za srečne nesmrtnike, ki živijo na vzhodnih otokih, zato je poslal ekspedicije po elikisir življenja, a so bile pri tem neuspešne. Nekateri predlagajo, da so ekspedicije dosegle Japonsko, kjer so sprožile družbene spremembe, a so isti dogodki del folklore na otoku Kudaka. Vzhodne otoke spet omenjajo Anali dinastije Han.
Leta 601 so Kitajci poslali ekspedicijo v državo Liuqiu (流求國). Bili naj bi majhni in vzkipljivi, njihovega jezika niso razumeli. Vrnili so se leta 607 s trgovci in odpeljali domačina nazaj domov. Eden od Japoncev na ambasadi v Loyangu je zatrdil, da nosi opravo in govori jezik otoka Jaku. Leta 610 so poslali zadnjo ekspedicijo z vojsko, ki naj bi zahtevala podreditev Kitajskemu cesarstvu. Otočani so se borili, a so jim Kitajci požgali palače in pobili na tisoče domačinov, potem pa otok zapustili.
Južni otoki starodavne Japonske Otoška veriga se pojavi v Nihon Šokiju (720) iz leta 618 pod imenom Južni otoku (南島 Nanto), kjer je navedeno, da so ljudje iz Jakuja (掖玖,夜勾) sledili cesarjevim vrlinam. Leta 629 je cesarski dvor odposlal ekspedicijo na Jaku. Jaku v pomeni v zgodovinskih virih območje širše od današnjega otoka Jakušime. Leta 657 je več oseb iz Tokare (都貨邏, morda Dvaravatija) prispelo na Kjušu, a so rekli, da jih je najprej zaneslo na Anami (海見島 Amamidžima), prva omemba imena.Yasutani Suzuki 鈴木靖民, Nantō-jin no raichō wo meguru kisoteki kōsatsu 南島人の来朝をめぐる基礎的考察, Higashi Ajia to Nihon 東アジアと日本, pp. 347–98, 1987.
Leta 677 naj bi cesarski dvor priredil banket za ljudi otoka Tane (多禰島), dve leti kasneje pa so poslali še misijo na ta otok. Misija je ponesla tudi ljudi iz Taneja, Jakuja in Amamija (阿麻弥). Po Nihon Šoki (797) je dvor leta 698 odposlal vojaške sile za raziskovanje južnih otokov. Leto kasneje so dvor obiskali ljudje iz Taneja, Jakuja, Amamija in Dokana (verjetno Tokunošima) in prinesli darove. Članek iz leta 714 poroča o prispetju raziskovalne ekipe iz Amamija, Šigakija (信覚, verjetno otok Išikagi) in Kumija (球美, verjetno otok Iriomote, morda pa Kume). Okoli tega časa so se otoki preimenovali v Južno otočje, kar je zamenjalo tudi Jaku.
V začetku 8. stoletja je postal severni del verige uradno del japonskega administrativnega sistema. Po zatrtem uporu je bila leta 702 ustanovljena provinca Tane, sestavljena iz štirih okrožij, ki so pokrivala Tanegašimo in Jakušimo. Čeprav je imela majhna provinca od vsega začetka, so jo vzdrževali do leta 824, ko so o združili v provinco Osumi.Izumi Haraguchi 原口泉, Shūichi Nagayama 永山修一, Masamori Hinokuma 日隈正守, Chitoshi Matsuo 松尾千歳, Takeichi Minamura 皆村武一: Kagoshima-ken no rekishi 鹿児島県の歴史, 1999.
Zavezanost starodavne Japonske južnim otokom je bila strateška in ideološka. Po vzoru Kitajcev so bili del cesarjevanja tudi »barbari«, ki so hlepeli po velikih vrlinah cesarja. Japonci so ravnali z ljudstvoma Emiši na vzhodu in Hajato na Južnih otokih kot z barbari; nekaj jih je delovalo na dvoru. Knjiga dinastije Tang (1060) govori na koncu poglavja o Japonski o treh malih princih Jaku (邪古), Haja (波邪) in Tane (多尼). desno|sličica|Pomorske poti, po katerih so potekale japonske misije na Kitajsko dinastije Tang
Japonski otoki imajo strateški pomen za Japonsko, saj so bili na eni od treh poti ekspedicij na Tang Kitajsko v letih 702, 714, 733 in 752. Leta 754 je na Japonsko prispel kitajski menih Jianzhen; v svoji biografiji iz leta 779 omenja Akonaho (阿児奈波), verjetno današnjo Okinavo. Misije od leta 777 so potekale po bolj direktni poti iz Kjušuja, zato je zanimanje centralne vlade za južne otoke jenjalo.
Kikajgašima in Iogašima Južni otoki se ponovno pojavijo konec 10. stoletja. Po Nihongi rjakuju (11.-12. stoletje) je Dazajfu (upravno središče Kjušuja) poročal, da so Nanban (južni barbari) pirati, (po Šojukiju) otočani Amamija, pustošili po Kjušuju v letu 997. Dazajfu naj bi naročil "otoku Kika oz. Kikaj" (貴駕) aretacijo piratov Nanban.Yasutami Suzuki 鈴木靖民, Kikai-jima Gusuku isekigun to kodai nantō shakai 喜界島城久遺跡群と古代南島社会, Kodai chūsei no kyōkai ryōiki 古代中世の境界領域, pp. 17–48, 2008.
Serija poročil govori o ljudeh z znanjem naprednega jadranja na Anamiju in da je imel Dazajfu oporišče na otoku Kikaj. Otočje Amani je bilo okoli leta 1020 verjetno del trgovske mreže med Kitajsko dinastije Song, Kjušujem in Gorjeojem. Šinsarugakuki iz sredine 11. stoletja je fikcijsko delo o trgovcu Hačiro-mautotu, ki je potoval vse do dežele Fušu na vzhodu in na otok Kika (貴賀之島 Kikanošima) na zahodu, kjer je dobil žveplo in školjke. Delo ni popolna fikcija, saj je zlata dvorana v Čuson-džiju (okoli 1124) na severovzhodu Japonske dekorirana z na tisoče takih školjk.
Nekateri članki iz Azuma Kagamija iz leta 1187 pravijo, da je Ata Tadakage iz province Sacuma prebegel na otok Kikai (貴海島) okoli leta 1160. Leta 1188 naj bi bodoči šogun Minamoto no Joritomo poslal sile na otok Kikai (貴賀井島), da ga umiri. Cesarski dvor naj bi temu ugovarjal, saj da otok ni pod njihovo upravo. Povest o klanu Taira iz 13. stoletja prikazuje otok Kikai (鬼界島), kamor sta bila izgnana Taira no Jasujori in Fudživara no Naricune po incidentu Šišigatani leta 1177. Orisan otok je verjetno Iodžima ali Osumi, del kaldere Kikai. Od kitajskega izuma smodnika je postalo žveplo velik izvozni produkt na Japonskem. Žvepleni otok - Iogašima - je postal predstavnik južnih otokov. Prva pismenka v imenu otoka se je na koncu 12. in na začetku 13. stoletja spremenila iz 貴 (plemenit) v 鬼 (pošast).Osamu Takanashi 高梨修, Gusuku isekigun to Kikai-ga-shima 城久遺跡群とキカイガシマ, Nichiryū Bōeki no reimei 日琉交易の黎明, pp. 121–149, 2008
Teorijo iz literature podpirajo tudi nove arheološke najdbe (kompleks Gusuku na ravnini otoka Kikai je eno večjih najdišč). Kikai je bil verjetno središče trgovine od 9. do 13. stoletja z vrhuncem v 11. ali 12. stoletju. Značilno je pomanjkanje domorodnega lončarstva tipa Kaneku, našli pa so uvožene dobrine iz Kitajske, Koreje in Japonske. Našli so tudi lončenino Kamuijaki, ki so jo izdelovali na otoku Tokunošima med 11. in 14. stoletjem z namenom prodaje Kikaju.Osamu Takanashi 高梨修, Rettō nan'en ni okeru kyōkai ryōiki no yōsō 列島南縁における境界領域の様相, Kodai makki Nihon no kyōkai 古代末期・日本の境界, pp. 85–130, 2010
Posest Šimazu in razširitev šogunata Kamakura Okoli obdobja Hoen (1135-1141) je postala Tanegašima del posestva Šimazu na jugu Kjušuja. Ustanovili naj bi ga okoli leta 1020 v čast kanpakuju Fudživara no Jorimičiju. V 12. stoletju se je razširilo na večje obdobje province Sacuma in Osumi, vključno s Tanegašima.
Koremune no Tadahisa je postal leta 1185 oskrbnik posestva. Prvi šogun Minamoto no Joritomo ga je imenoval za šoguja Sacume in Osumija. Ustanovil je klan Šimazu. Tadahisa je izgubil moč, ko so leta 1203 strmoglavili njegovega močnega sorodnika. Ponovno je pridobil samo naziva džito province Sacumo in šugo province Sacumo na posestvu. Džitoja in šugoja province Osumi je nasledil klan Hodžo (sploh veja Nagoe). Družina Nagoe je poslala klan Higo vladat Osumiju. Družina klana Higo se je ustalilna na otoku Tanegašima in ustanovila klan Tanegašima.
Vsi otoki razen Tanegašime so bili združeni kot Dvanajst otokov znotraj okrožja Kavanabe v provinci Sacuma. Razdeljeni so bili na Bližnjih pet (口五島/端五島 Kučigošima/Hadžigošima, Otočje Osumi razen Tanegašime) in Oddaljenih sedem (奥七島 Okananašima, Otočje Tokara). Po Džokjujski vojni leta 1221 so postali džitoji okrožja Kavanabe družina Tokuso klana Hodžo. Družina Tokuso je pustila vodenje klanu Čikama. Leta 1306 je Čikama Tokiie ustvaril dokumente o dedovanju, ki referirajo na južne otoke (vsaj Dvanajst otokov, med njimi Amami, Ošima, Kikai, Tokunošima. Zemljevid Japonske klana Hodžo omenja Amami kot »okrožje v zasebni lasti«. Klan Šimazu si je tudi lastil pravice do Dvanajstih otokov. Leta 1227 je šogun Kudžo Joricune potrdil Šimazu Tadajošija na položaj džitoja, med drugim tudi Dvanajstih otokov. Po uničenju šogunata Kamakura je klan Šimasu povišal svoje pravice nad območjem. Leta 1364 si je prilastil »18 otokov« okrožja Kavanabe. Istefa leta je dal Šimasu Sadahisa svojemu sinu Morohisu posestva v provinci Sacuma, med njimi Dvanajst otokov in dodatnih pet otokov (verjetno Otočje Amami).Shūichi Nagayama 永山修一, Bunken kara mita Kikaigashima 文献から見たキカイガシマ, Yoshifumi Ikeda ed., Kodai chūsei no kyōkai ryōiki 古代中世の境界領域, pp. 123–150, 2008.
Tanegašima pod klanom Tanegašima Klan Tanegašima je vladal namesto družine Nagoe, a je postal kmalu avtonomen. Navadno je bil zaveznik, včasih podložen in včasih v sporu s klanom Šimazu na Kjušuju. Šimazu Motohisa jim je dal leta 1415 Jakušimo in otok Kučinoerabu. Leta 1436 je dobil od Šimazu Močihisa Sedem otokov okrožja Kavanabe, provinco Sacuma (Otočje Tokara) in dva druga otoka.Kagoshima-ken shi 鹿兒島縣史 Vol.1, pp. 1933. sličica|Puška Tanegašima
Tanegašima je znana po uvedbi evropskega strelnega orožja. Okoli leta 1543 je prispela kitajska ladja s portugalskimi trgovci. Tanegašima Tokitaku je uspelo reproducirati portugalsko strelno orožje. V par desetletjih se je puška tanegašima razširila po Japonski (obdobje Sengoku).