Marija (italijansko Madonna) je predstavitev Marije, bodisi same ali z njenim otrokom Jezusom. Njene slike so osrednje ikone katoliške in pravoslavne cerkve. Beseda je iz italijanske ma donna, kar pomeni 'moja gospa'. Vrsta Marija in otrok je zelo razširjena v krščanski ikonografiji, razdeljena na številne tradicionalne podvrste, zlasti v vzhodni pravoslavni ikonografiji, pogosto znana po lokaciji znamenite ikone, kot so Vladimirska Marija, Agiosoritissa, Blachernitissa, itd. ali opisno o prikazani drži, kot v Odigitriji, Eleusi, itd.
Izraz Marija v smislu 'slike ali kipa Device Marije' vstopa v angleško uporabo v 17. stoletju, predvsem v zvezi z deli italijanske renesanse. V vzhodnem pravoslavnem kontekstu so take podobe običajno znane kot Theotokos. 'Marija' se lahko na splošno uporablja za predstavitve Marije z ali brez otroka Jezusa, je osrednji lik slike, ki jo lahko obkrožajo angeli ali svetniki. Druge vrste Marijinih slik imajo pripovedni kontekst, ki prikazuje prizore iz Življenja Device, npr. Marijino oznanjenje.
Najzgodnejše upodobitve Marije so še vedno iz zgodnjega krščanstva (2. do 3. stoletja) in jih najdemo v katakombah v Rimu. So v narativnem kontekstu. Klasični posnetki 'Marije' ali 'Theotokos' so se razvili v 5. stoletju, saj se je čaščenje Marije povečalo po tem, ko je leta 431 koncil v Efezu formalno potrdil njen status kot »Mati Božja« ali Theotokos ('prinašalka Boga'). Ikonografija Theotokos, ki se je razvila v 6. do 8. stoletju, je v srednjem veku (12. do 14. stoletje) v vzhodnem pravoslavnem in latinskem okolju postala zelo pomembna. Po tradiciji iz 8. stoletja se je Marijina ikonografija vrnila k portretu, ki ga je oživil evangelist Luka, s številnimi ikonami (kot je Panagia Portaitissa), ki so trdile, da predstavljajo to izvirno ikono ali jo neposredno kopirajo. V zahodni tradiciji so upodobitve Marije močno razširili renesančni mojstri, kot so Duccio, Leonardo da Vinci, Michelangelo, Rafael Santi, Giovanni Bellini, Caravaggio in Peter Paul Rubens (nadalje pa nekateri modernisti, kot sta Salvador Dalí in Henry Moore), medtem ko se vzhodna pravoslavna ikonografija bolj drži podedovanih tradicionalnih tipov.
Med najbolj znanimi upodobitvami na Slovenskem je upodobitev Marije (pogosto tudi Brezjanska Marija) v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah na Gorenjskem (Leopold Layer, domnevno 1814).
Terminologija Liturgija, ki prikazuje Marijo kot močnega posrednika (liturgične hvalnice akatist jo častijona ikonah), se je v 8. stoletju prenesla iz grške v latinsko tradicijo. Grški naslov Δεσποινα (Despoina) je bil sprejet kot latinska Domina 'gospa'. Srednjeveška italijanska Ma Donna ('moja gospa') odraža Mea Domina, medtem ko je bila Nostra Domina (δεσποινίς ἡμῶν) sprejeta v francoščini, kot Nostre Dame ('Naša gospa') Johannes Schneider, Virgo Ecclesia Facta, 2004, p. 74.Michael O'Carroll, Theotokos: A Theological Encyclopedia of the Blessed Virgin Mary, 2000, p. 127..
Ta imena kažejo na povečano pomembnost kulta device in pomembnost umetnosti v službi Marijinega čaščenja v poznem srednjeveškem obdobju. V 13. stoletju, še posebej s povečanim vplivom viteštva in aristokratske kulture na poezijo, pesmi in vizualne umetnosti, je Marija zastopana kot kraljica nebes, pogosto ustoličena. Marija je pomenila, da je več ljudi opozorila na teološki koncept, ki daje visoko vrednost čistosti ali nedolžnosti. To je tudi barva njenega oblačila. Modra barva simbolizira čistost, nedolžnost in kraljevskost.
Italijanski izraz Madonna je posebej označeval marijansko umetnost italijanske renesanse. V tem smislu se Madonna ali Madonna z otrokom uporablja za posebna umetniška dela, zgodovinsko večinoma italijanskih del. Madonna se lahko imenuje tudi Devica ali Naša gospa, vendar se Madonna običajno ne uporablja za vzhodna dela"Madonna of Vladimir" e.g. in Hans Belting, Edmund Jephcott; Edmund Jephcott (trans.) Likeness and Presence: A History of the Image Before the Era of Art, University of Chicago Press, 1996, p. 289..
Načini predstavitve Marijo so najprej upodabljali v starokrščanskih katakombah in sarkofagih, od 5. stl naprej pa v mozaikih in freskah, zlasti v bizantinski umetnosti. Od 10. stoletja dalje pa v reliefih in plastikah, tabelnem in oljnem slikarstvu. Znane so bizantinske kultne podobe (Blacherniotissa, Platytera, Nikopoia, Galaktotrophusa (doječa), Glykophilusa, Oranta (proseča), Panaghia (presveta), Hodegetrija (»tista, ki kaže Pot«), Eleusa ali glikofilusa (»tip nežne, intimne, materinske Marije«)), upodobitve v ciklih in prizorih (Marijino rojstvo, Marijina mladost, Oznanjenje, Snemanje s križa, Objokovanje, Marijino poveličanje,…) in posamezne upodobitve s simboli in atributi (Ana Samotretja, Marija z detetom, Sveta Družina, Brezmadežna, Žalostna mati Božja, Pietà, Madona z rožnim vencem, Marija zavetnica s plaščem, …).
Eden od tipov prikazuje Marijo samo (brez otroka Jezusa) in stoji, na splošno poveličana in z gesto molitve, blagoslavljanja ali prerokbe. Ta vrsta slike se pojavlja v številnih starodavnih mozaikih. Dolge stoječe slike Marije pogosteje vključujejo otroka Jezusa, ki se obrača proti gledalcu ali dviguje roko v blagoslov. Najbolj znana bizantinska podoba, Odigitrija je bila prvotno takšne vrste, čeprav je večina kopij na pol dolžine. Ta vrsta slike se pogosto pojavlja v kiparstvu in se lahko najde v krhkih slonokoščenih rezbarijah, v apnencu na osrednjih vratih številnih stolnic in v pobarvanih lesenih ali mavčnih odlitkih v skoraj vsaki katoliški cerkvi. Obstajajo številne znane slike, ki prikazujejo Marijo na ta način, zlasti Sikstinska Madona, ki jo je naslikal Rafael. Marijino kronanje je vrsta podobe, ki izvira iz bizantinskega obdobja in je bila široko uporabljena v srednjeveških in renesančnih časih. Te predstavitve Marije in otroka pogosto predstavljajo obliko velikih oltarjev. Pojavljajo se tudi kot freske in apsidalni mozaiki. V srednjeveških primerih Marijo pogosto spremljajo angeli, ki obdajajo prestol ali pa vrsta svetnikov. V renesančnem slikarstvu, še posebej v slikarstvu visoke renesanse, so lahko svetniki neformalno združeni v kompozicijo, znano kot Sacra conversazione ('sveti pogovor'). Marija v ponižnosti ali Dekla gospodova se nanaša na portrete, v katerih Marija sedi na tleh ali sedi na nizki blazini. Lahko ima otroka Jezusa v naročju . Ta slog je bil produkt frančiškanske pobožnosti Iconography of Christian Art by Gertrud Schiller 1971 ASIN: B0023VMZMA page 112 in morda zaradi Simone Martinija. Hitro se je razširil po Italiji in se s 1375 primeri začel pojavljati v Španiji, Franciji in Nemčiji. Bil je najbolj priljubljen med slogi zgodovinskega umetniškega obdobja Trecento. Poldolgo obliko Marije najpogosteje posnemajo slikane ikone vzhodne pravoslavne cerkve, kjer je predmet zelo oblikovan, tako da vsaka slika izraža poseben atribut »Matere Božje«. Poldolge slike Marije in otroka so pogoste tudi v italijanskem renesančnem slikarstvu, še posebej v Benetkah. Sedeča Marija in otrok je slog slike, ki je postala še posebej priljubljena v 15. stoletju v Firencah in so jo posnemali tudi drugje. Te predstavitve so po navadi majhne velikosti primerne za majhen oltar ali domačo uporabo. Običajno prikazujejo Marijo v neformalnem in materinskem načinu drže otroka Jezusa. Te slike pogosto vključujejo simboliko Kristusovega pasijona. Ljubeča Marija je priljubljena vrsta med renesanso. Te podobe, po navadi majhne in namenjene osebnemu čaščenju kažejo Marijo klečati pri čaščenju otroka Jezusa. Mnoge take slike so bile izdelane v pološčeni terakoti in poslikane. Doječa Marija se nanaša na portret Marije, ki doji otroka Jezusa.
Zgodovina
Najstarejša predstavitev Marije in otroka je lahko stenska slika v katakombah v Priscilli v Rimu, v kateri sedeča Marija doji otroka, ki obrača glavo proti gledalcu. Victor Lasareff, "Studies in the Iconography of the Virgin" The Art Bulletin 20.1 (March 1938, pp. 26-65) p 27f.
Prve dosledne predstavitve Matere in otroka so se razvile v vzhodnem cesarstvu, kjer je kljub ikonoklastičnim naporom v kulturi, ki je zavračala fizično predstavitev idolov, spoštovanje čaščenih podob izraženo v ponovitvi ozkega nabora zelo konvencionalnih tipov, ponavljajoče se slike poznane kot ikone (grško 'slika'). Ob obisku v Konstantinoplu leta 536 je bil Papež Agapit I. obtožen, da nasprotuje čaščenju božanstva in predstavitvi njene podobe v cerkvah m. Mundell, "Monophysite church decoration" Iconoclasm (Birmingham) 1977, p 72.. Vzhodni primeri kažejo, da je ob kronanju Marija celo oblečena v zaprto bizantinsko biserno krono z obeski, z otrokom Jezusom na naročju. As in the fresco fragments of the lower Basilica di San Clemente, Rome: see John L. Osborne, "Early Medieval Painting in San Clemente, Rome: The Madonna and Child in the Niche" Gesta 20.2 (1981), pp. 299-310.
Na zahodu so v zgodnjem srednjem veku modeli pozorno sledili hierarhičnim bizantinskim modelom, toda s povečanim pomenom kulta Device v 12. in 13. stoletju se je razvilo veliko različnih tipov, da bi zadovoljili poplavo bolj intenzivno osebnih oblik pobožnosti. V običajnih gotskih in renesančnih tipih Devica Marija sedi z dojenčkom Jezusom v naročju ali ga obdaja z rokami. V zgodnjih predstavitvah je Devica kronana, otroka pa se lahko popolnoma zaveda, dviga roko v blagoslov. V italijanski varianti iz 15. stoletja otroka gleda Janez Krstnik.
Pozne gotske skulpture Device in otroka lahko prikazujejo stoječo devico z otrokom v rokah. Ikonografija se razlikuje med javnimi in zasebnimi slikami, ki so na voljo v manjšem obsegu in so namenjene osebnemu čaščenju v prostoru: Doječa Devica (kot je Madonna Litta, pripisana Leonardu da Vinciju) je slika, ki je bila v veliki meri omejena na zasebne prostore.
Zgodnje upodobitve
Po Efeškem koncilu leta 431, ko je bil potrjen njen status Theotokos ('Prinašalka Boga') se je začelo veliko širjenje kulta Marije; do takrat je bila predmet nekega spora, čeprav predvsem zaradi razlogov, povezanih z argumenti nad naravo Kristusa. V mozaikih v cerkvi Santa Maria Maggiore (Bazilika Marije Snežne, Rim) v Rimu iz let 432-40, takoj po koncilu, še ni prikazana s svetniškim sijem, prav tako pa ni prikazana v prizorih Kristusovega rojstva, čeprav je vključena v Poklon sv. Treh kraljev.
Do naslednjega stoletja je bil uveljavljena ikonska upodobitev kronane Device, ki nosi otroka Jezusa, kot v primeru edine skupine ikon, ki so ohranjene iz tega obdobja, v samostanu svete Katarine na Sinaju v Egiptu. Ta vrsta upodobitve, s prefinjenimi spreminjajočimi se razlikami poudarkov, je ostala glavni vzorec prikazov Marije do današnjih dni. Podoba na gori Sinaj uspeva združiti dva vidika Marije, opisana v Magnificatu, njeno ponižnost in njeno vzvišenost nad drugimi ljudmi in ima nad samo Božjo roko, ki jo gledajo nadangeli. Zgodnja ikona Device kot kraljice je v cerkvi Santa Maria v Trastevereju v Rimu, ki je bila 705-707 podkrepljena s klečečo figuro papeža Janeza VII., pomembnega promotorja kulta Device, ki mu dojenček Jezus podaja svojo roko. Ta tip je bil dolgo omejen na Rim. Približno pol ducata različnih ikon Device in otroka v Rimu od 6. do 8. stoletja predstavljata večino upodobitev, ki so se ohranile iz tega obdobja. V tem času je ikonografija Kristusovega rojstva imela obliko, osredotočeno na Marijo, ki se je ohranila v današnjem času v vzhodnem pravoslavju in so zahodne upodobitve ostale do srednjega veka. Razvijali so se drugi pripovedni prizori bizantinskih ciklov Življenje Device, ki so se nanašali na apokrifne vire, da bi napolnili Marijino življenje pred oznanjenjem. V tem času je politični in gospodarski propad zahodnega rimskega cesarstva pomenil, da se zahodna, latinska cerkev ni mogla soočiti z razvojem takšne prefinjene ikonografije in se je močno oprla na bizantinski razvoj.