Lizbonska pogodba (prvotno znana kot reformna pogodba) je mednarodni sporazum, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji (PEU)Posodobljena oblika Maastrichtske pogodbe iz leta 1992. in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (PDEU),Posodobljena oblika Rimske pogodbe iz leta 1957. ki tvorita ustavno podlago Evropske unije (EU). Pogodba spreminja tudi priložene protokole pogodbe in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (EURATOM). Lizbonska pogodba, ki so jo podpisale in ratificirale vse države članice EU 13. decembra 2007, je stopila v veljavo 1. decembra 2009.
V preambuli zapisan cilj Lizbonske pogodbe je: »dokončati proces krepitve učinkovitosti in demokratične legitimnosti Unije ter izboljšanja doslednosti njenega delovanja«, ki se je začel z Amsterdamsko pogodbo (1997) in s Pogodbo iz Nice (2001).
Lizbonska pogodba daje EU polno pravno entiteto. Tako je Unija pridobila možnost podpisovanja mednarodnih pogodb na področjih svojih pristojnosti ali včlanitve v mednarodno organizacijo. Države članice lahko podpišejo samo tiste mednarodne sporazume, ki so združljivi z zakonodajo EU. Pogodba pojasnjuje pristojnosti Unije, in sicer loči med: 1. izključno pristojnostjo, kjer lahko Unija sama sprejema zakone, države članice pa jih le izvajajo, 2. deljeno pristojnostjo, kjer lahko države članice sprejmejo zakonodajo in pravno zavezujoče ukrepe, če tega ni storila Unija ter 3. podporno pristojnostjo, kjer EU sprejme ukrepe za podporo ali dopolnitev politik držav članic. Lizbonska pogodba tudi določa uradni postopek, ki ga morajo upoštevati države članice, ki želijo izstopiti iz Evropske Unije v skladu s svojim ustavnimi zahtevami.
Zgodovina
Ozadje Leta 1993 je s Maastrichtsko pogodbo bila ustanovljena Evropska unija, vendar ne kot samostojna pravna entiteta, temveč kot entiteta, ki je vzporedna z obstoječimi Evropskimi skupnostmi. Tako je bila postavljena ob bok še trem entitetam, ki so bile priznane kot ločene pravne entitete: Evropski Komisiji (EK), Evropski skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), Evropski skupnosti za jedrsko energijo (EURATOM). Evropska unija je vsebovala drugi in tretji steber tj. področje skupne zunanje in varnostne politike ter področje pravosodja in notranjih zadev. Nadalje je Evropska unija temeljila na pogodbenem okviru Pogodbe iz Nice, podpisane 2001, ki je reformirala njeno institucionalno strukturo, da bi bila kos novim širitvam članstva. Laekenska deklaracija iz decembra 2001 je ustanovila evropsko Konvencijo, ki jo je sestavljalo več kot 200 funkcionarjev (predstavniki vlad, Evropskega parlamenta, nacionalni parlamenti in Komisija). Slednja je začela delovati februarja 2002 in imela je nalogo oblikovati osnutek ustave. Leta 2003 je bil podan predlog za združitev EU in ene od dveh preostalih skupnostiEvropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) je prenehala delovati leta 2002 in Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM) bi ostala ločena skupnost. tj. EK v enotno entiteto. Slednje je bilo odobreno s podpisom Ustavne pogodbe v Rimu oktobra 2004. Med podpisanimi 25 članicami je večina držav članic evropsko ustavo ratificirala preko parlamentarne ratifikacije. Evropska ustava pa je bila zavrnjena na referendumih 29. maja 2005 s 54,8% glasovi proti v Franciji in 1. junija 2005 z 61,6% glasovi proti na Nizozemskem. Tako Ustavna pogodba ni stopila v veljavo, saj je v členu IV-447 zahtevala ratificiranje s strani vseh držav članic. Slednje je privedlo do »obdobja razmisleka«. Oktobra 2005 je Komisija uvedla »načrt D za demokracijo, dialog in debato« in pojavil se je slogan: »Evropa rezultatov«. Ideja je bila čim bolj izkoristiti obstoječe pogodbe, v njihovih post-niških različicah, za ustvarjanje pogojev, ki bi vodili k »institucionalni poravnavi«.
Julija 2006 je Evropski sklep v okviru zaključkov povabil prihodnje nemško predsedstvo (v prvem polletju 2007) naj predloži poročilo Evropskemu svetu »na podlagi obsežnih posvetovanj z državami članicami in oceno stanja razprav glede Ustavne pogodbe ter naj razišče možno prihodnost njenega razvoja.«. Berlinska deklaracija, z dne 25. marca 2007, ki praznuje petdeseto obletnico podpisa Rimske pogodbe, je spomnila na sanje o evropski združitvi in v zadnjem odstavku navedla, da »smo enotni v našem cilju postavitve Evropske unije na prenovljene skupne temelje.«. Aprila 2007 je v okviru predsedstva nemška kanclerka Angela Merkel poslala vladam držav članic pismo z dvanajstimi vprašanji, ki so predlagala možnost vrnitve k klasični metodi spreminjanja obstoječih pogodb in nakazovala na pragmatičen pristop. Predsedstvo je sprejelo strategijo dvostranskih pogajanj za zaprtimi vrati, ki se je razlikovala od pristopa Ustavne pogodbe. Preko bilateralnih posvetovanj v Berlinu je predsedstvo pridobilo informacije o odnosu držav članic in iskalo rešitve. Prav tako sta potekali dve plenarni srečanji 27-tih držav članic, na ravni visokih javnih uslužbencev ali državnih sekretarjev, pred zasedanjem Evropskega sveta junija 2007. V mesecih pred Evropskim svetom junija 2007 je bilo postavljenih in obravnavanih okoli štirideset točk, ki so privedle do črtanja, spremembe ali dodajanja različnih določb ali izjav. Te točke je mogoče razdeliti v devet skupin:
odprava stebrov, razmejitev pristojnosti, ki so bile podeljene Uniji ali bi te lahko bile vrnjene državam članicam, listina temeljnih pravic: nekatere članice niso želele Listine (ki bi ji dala kakovost primarne zakonodaje) v pogodbah, vloga nacionalnih parlamentov: nekatere države so želele okrepitev vloge nacionalnih parlamentov pri spremljanju spoštovanja načela subsidiarnosti, širitev: nekateri so želeli vključiti "kopenhagenska merila", primarnost prava Unije: črtanje člena I-6 Ustavne pogodbe, ki je kodificiral sodno prakso načelo primarnosti, terminologija: nekateri so nasprotovali uporabi kakršne koli ustavne terminologije in simbolov Unije, posebni postopki: v nekaterih občutljivih sektorjih je prehod na kvalificirano večino spremljal mehanizem, imenovan »zavora«, s katerim je Evropski svet deloval kot neke vrste pritožbeni senat in pojasnila in dopolnitve na nekaterih področjih: javnih služb, okolja in energetike.
Akcijski odbor za evropsko demokracijo (ACED), tj. skupina politikov, ki jo je podpirala Barrosova komisija, je 4. junija 2007 predstavila neuradno verzijo prenovljene Pogodbe o ustavi za Evropo. Besedilo je bilo izdano v francoščini in je imelo 70. členov v XI točkah.
Merklova je svoj predlog za mandat Medvladne konference (IGC) predstavila Evropskemu svetu na zasedanju med 21. in 23. junijem 2007 v Bruslju. Mandat je Medvladni konferenci (IGC) nalagal pripravo pogodbe, ki bi spremenila obstoječe pogodbe in opustitev ustavnega koncepta, ki bi obsegal razveljavitev vseh obstoječih pogodb ter črtanje besed kot so ustava, minister, zakon, himna ali katerekoli druge besede, ki bi spominjale na morebitno preoblikovanje EU v državo. Dogovorjeno je bilo tudi, da se bo Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, vključno z večino vsebinskih določb evropskega primarnega prava, preimenovala v Pogodbo o delovanju Unije. Prav tako je bilo dogovorjeno, da bo za razliko od Pogodbe o evropski ustavi, bi ta nova pogodba bila pravno zavezujoča glede na sklicevanje na Listino Evropske Unije o temeljnih pravicah.
V skladu z dogovorom Evropskega sveta, se je Portugalsko predsedstvo, ki je nasledilo nemško, odločilo sklicati medvladno konferenco. 23. Julija 2007 se je medvladna konferenca uradno odprla na ravni zunanjega ministra, predsedstvo pa je na podlagi dela Sveta pravne službe posredovalo besedilo osnutka pogodbe ostalim 26-tim državam članicam. Glavno delo MVK je opravila skupina pravnih strokovnjakov, kmalu imenovana "skupina Piris II", ker ji je predsedoval Jean Claude Piris. Do končnega zasedanja medvladne konference 3. oktobra 2007 je bilo delo skupine pravnih strokovnjakov skoraj izključno osredotočeno na težka pogajanja in pripravo edinih dveh vprašanj. to so bile določbe o izvzetju za Združeno kraljestvo in Irsko v zvezi z ukrepi, ki temeljijo na schengenskem pravnem redu in pravnem redu tretjega stebra, ter prehodno obdobje za pristojnosti komisije in sodišča v zvezi s pravnim redom tretjega stebra. Večina tega pogajalskega dela je potekala na neformalnih manjših srečanjih. Vse spremembe, o katerih se je dogovorila pravna skupina, so bile vključene v revidirano različico osnutkov besedil, izdanih 5. oktobra 2007. Osnutek je bil predstavljen 15. oktobra 2007 na srečanju medvladne konference na ravni ministrov za zunanje zadeve v Luksemburgu. Nato so bila besedila posredovana MVK na ravni voditeljev držav ali vlad, ki se je sestala v Lizboni 18. oktobra 2007 in se dogovorila o zadnjih bistvenih spremembah in dopolnitvah besedil ter podala končni politični dogovor o tem, kar bo postalo lizbonska pogodba. Po končnem političnem dogovoru MVK je bilo besedilo posredovano pravnikom-lingvistom Sveta za uskladitev v 23 uradnih jezikih EU, po predlaganih popravkih pa so bila besedila 30. oktobra 2007 poslana delegacijam držav članic. Pravno-lingvistična srečanja skupaj s 27 delegacijami in predstavniki Evropskega parlamenta in Komisije so potekala od 12. do 16. novembra, preverjene različice pa so bile poslane delegacijam 3. decembra 2007.
Podpis Lizbonske pogodbe Na zasedanju Evropskega sveta oktobra 2007 je Portugalska vztrajala, da se pogodba (takrat imenovana „reformna pogodba“) podpiše v Lizboni. S tem je tudi po kraju dobila ime Lizbonska pogodba. Prošnja je Portugalski bila odobrena in Portugalsko predsedstvo je dobilo nalogo organizacije programa in slovesnega podpisa.
Voditelji EU so se zbrali na ceremoniji v samostanu Jeronimos iz 15. stoletja v Lizboni. Lizbonska pogodba je bila podpisana 13. decembra 2007 ob 11.30 uri. Pogodbo so podpisali, poleg voditeljev EU članic, tudi predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso, predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering in predsednik Evropskega sveta José Sócrates.“Signing ceremony of the Treaty of Lisbon: all the signatures.” Posneto 13. decembra, 2007. Multimedia Centre of European Parliament, 25:13. https://multimedia.europarl.europa.eu/en/video/signing-ceremony-of-the-treaty-of-lisbon-all-the-signatures_I056279_02
Slovesnost ni minila brez polemik, saj je predsednik vlade Združenega kraljestva Gordon Brown podpisal Lizbonsko pogodbo nekaj ur pozneje v drugi sobi. Opravičilo za zamudo je bila seja parlamentarnega odbora spodnjega doma, ki mu je preprečila udeležitev na uradni slovesnosti podpisa.
Lizbonska pogodba je bila 17. decembra 2007 objavljena v Uradnem listu Evropske unije. Prečiščena različica PEU in PDEU, ki vključuje spremembe Lizbonske pogodbe, je bila objavljena v Uradnem listu 9. maja 2008.
Evropski parlament je 20. februarja 2008 sprejel resolucijo glede Lizbonske pogodbe z dvotretjinsko večino.»European Parliament resolution of 20 February 2008 on the Treaty of Lisbon (2007/2286(INI))«. European Parliament. 20. februar 2008. Pridobljeno 5. aprila 2024.https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-6-2008-0055_EN.html#ref_1_4
Ratifikacija Lizbonske Pogodbe Vse države članice so morale pogodbo ratificirati, preden je ta stopila v veljavo. Ratifikacija je bila zaključena, ko so bile vse listine o ratifikaciji vložene v Rimu. Lizbonska pogodba je začela veljati mesec po vložitvi zadnje listine o ratifikaciji, tj. 1. december 2009.
Vse države članice so se odločile ratificirati Lizbonsko pogodbo z parlamentarno proceduro. Izjema je bila Irska, ki se je odločila za referendum. Prva je pogodbo ratificirala Madžarska 17. decembra 2007. Slovenija je Lizbonsko pogodbo zakonsko ratificirala 29. januarja 2008.