Félix Rubén García Sarmiento, znan kot Rubén Darío, nikaragovski pesnik, novinar in diplomat, * 18. januar 1867, Metapa, Matagalpa, Nikaragva, † 6. februar 1916, León, Nikaragva.
Darío je bil eden od začetnikov literarnega gibanja, znanega kot modernismo (modernizem), ki je vzcvetelo ob koncu 19. stoletja. Njegova dela so pustila velik vpliv na špansko literaturo in novinarstvo 20. stoletja, z njimi pa si je prislužil naziva »Princ kastiljskih pisem« in »nesporni oče gibanja«.http://science.jrank.org/pages/10258/Modernism-Latin-America-Origin-Modernism-in-Latin-America.html (Revista de arte y cultural, Santiago, Čile)
Življenje Njegova starša Manuel García in Rosa Sarmiento sta se poročila 26. aprila 1866 v Leónu v Nikaragvi, potem ko sta pridobila potrebna cerkvena dovoljenja, saj sta bila bratranca v drugem kolenu. Vendar pa je Manuelovo vedenje, domnevno prekomerno uživanje alkohola, spodbudilo Roso, da je zapustila svoj zakonski dom in pobegnila v mesto Metapa (sodobni Ciudad Darío) v Matagalpi, kjer je rodila Félixa Rubéna. Par se je pomiril in Rosa je celo rodila drugega otroka, hčerko po imenu Cándida Rosa, ki je umrla nekaj dni po rojstvu. Zakon se je spet poslabšal do te mere, da je Rosa zapustila moža in se preselila k svoji teti Bernardi Sarmiento. Po kratkem času je Rosa Sarmiento vzpostavila razmerje z drugim moškim in se z njim preselila v San Marcos de Colón v Choluteci v Hondurasu.
Rubén Darío se je rodil v Metapi, Matagalpa, Nikaragva. Čeprav je bil po njegovem krstu Rubénov pravi priimek García, je bila njegova očetova družina že vrsto let znana po priimku Darío. Rubén Darío je to v svoji avtobiografiji razložil takole: Glede na to, kar so me omenjali nekateri stari ljudje v tem mestu mojega otroštva, je imel moj praded Darío za vzdevek ali ime. V tem mestecu so ga vsi poznali kot Don Darío, njegovo celotno družino pa kot Darío. Na ta način je njegov in celoten družinski priimek začel izginjati do te mere, da ga je zamenjala že moja prababica po očetovi strani, ko se je pod dokumente podpisovala kot Rita Darío; postal patronim in pridobil pravno veljavo in veljavnost, saj je moj oče, ki je bil trgovec, opravljal vse svoje posle kot Manuel Darío...Rubén Darío, Autobiografía. Oro de Mallorca. Introducción de Antonio Piedra. Madrid: Mondadori, 1990 (); p. 3
Darío je svoje otroštvo preživel v mestu León. Vzgajala sta ga mamina teta in stric, Félix in Bernarda, ki ju je Darío v otroštvu štel za svoja prava starša. (V prvih letih šolanja naj bi svoje naloge podpisoval kot Félix Rubén Ramírez.) Redko je govoril s svojo mamo, ki je živela v Hondurasu, ali z očetom, ki ga je imenoval stric Manuel. Čeprav je malo znanega o njegovih prvih letih, je dokumentirano, da je po smrti Félixa Ramíreza leta 1871 družina šla skozi težke gospodarske čase in so razmišljali, da bi mladega Rubéna poslali kot krojaškega vajenca. Po besedah njegovega biografa Edelberta Torresa je obiskoval več šol v Leónu, preden se je v letih 1879 in 1880 odpravil na izobraževanje k jezuitom.
Zgodnji bralec (po lastnem pričevanju se je naučil brati pri treh letihAmong the books he mentions reading are Don Quijote, the Bible and works by Leandro Fernández de Moratín (ref. Rubén Darío, op. cit., p. 5)) je kmalu začel pisati svoje prve verze: ohranjen je sonet, ki ga je napisal leta 1879, izdal pa je v časopisu, ko je bil star trinajst let. Elegija, Una lágrima, ki je bila objavljena v dnevniku El Termómetro (Rivas) 26. julija 1880. Malo kasneje je sodeloval tudi v El Ensayo, literarni reviji v Leónu, in pritegnil pozornost kot "otroški pesnik". Teodosio FernándezFernández, Teodosio: Rubén Darío. Madrid, Historia 16 Quórum, 1987. Colección "Protagonistas de América" (), p. 10 pravi, da so v teh začetnih stihih prevladujoče vplivali španski pesniki, sodobniki Joséja Zorrille, Ramóna de Campoamorja, Gasparja Núñeza de Arceja in Venture de la Vege. Njegovi spisi tega časa kažejo liberalizem, sovražen Rimskokatoliški cerkvi, kot je dokumentirano v njegovem eseju El jesuita, ki ga je napisal leta 1881. Kar zadeva njegovo politično držo, je bil njegov najbolj omembe vreden vpliv Ekvadorec Juan Montalvo, ki ga je namenoma posnemal v njegovi prvi novinarski članki.Rubén Darío, op. cit., p. 18
Okoli decembra 1881 se je preselil v prestolnico Managua na željo nekaterih liberalnih politikov, ki so si zamislili, da bi se glede na njegov pesniški dar izobraževal v Evropi na stroške javne blagajne. Toda protiklerikalni ton njegovih verzov ni prepričal predsednika kongresa, konservativca Pedra Joaquína Chamorra Alfara, in sklenjeno je bilo, da bo študiral v nikaragovskem mestu Granada, vendar se je Rubén odločil ostati v Managui, kjer je je nadaljeval svoje novinarsko delo in sodeloval s časopisoma El Ferrocarril in El Porvenir de Nicaragua. V prestolnici se je zaljubil v enajstletno deklico Rosario Emelino Murillo, s katero se je želel poročiti. Avgusta 1882 je odpotoval v Salvador na prošnjo svojih prijateljev, ki so želeli odložiti njegove poročne načrte. Ni bilo nenavadno, da so se ljudje stari 14 let, poročili.
V Salvadorju V Salvadorju je Daría predsedniku republike Rafaelu Zaldivarju predstavil Joaquín Mendez, pesnik, ki ga je vzel pod svoje okrilje. Tam je spoznal salvadorskega pesnika Francisca Gavidio, poznavalca francoske poezije. Pod okriljem Gavidia je Darío prvič poskušal prilagoditi francosko aleksandrinsko metriko v kastiljske verze.Francisco Gavidia's influence on Darío was decisive since it was him who introduced Darío to French poetry. The Nicaraguan wrote, in Historia de mis libros:Años atrás, en Centroamérica, en la ciudad de San Salvador, y en compañía del poeta Francisco Gavidia, mi espíritu adolescente había explorado la inmensa salva de Víctor Hugo y había contemplado su océano divino en donde todo se contiene... (v prevodu: Pred leti je moj mladostniški duh v Srednji Ameriki, v mestu San Salvador in v družbi pesnika Francisca Gavidie, raziskoval neizmerno salvo Victorja Hugoja in razmišljal o njegovem božanskem oceanu, v katerem je vse...)
Čeprav je bil v Salvadorju deležen velike slave in intenzivnega družabnega življenja, ko je sodeloval na praznovanjih, kot je stoletnica rojstva Simóna Bolívarja, so se stvari začele slabšati. Srečal se je z gospodarsko stisko in zbolel za črnimi kozami. Oktobra 1883 se je, še okrevajoč, vrnil v rodno domovino. Po vrnitvi je na kratko živel v Leónu in nato v Granadi, vendar se je končno spet preselil v Managuo, kjer je postal uslužbenec Biblioteca Nacional de Nicaragua (Nacionalna knjižnica Nikaragve) in nadaljeval svojo romanco z Rosario Murillo. Maja 1884 je bil obsojen zaradi potepuštva na osem dni javnega dela, čeprav se je uspel izogniti izpolnitvi kazni. V tem času je še naprej eksperimentiral z novimi pesniškimi oblikami in imel celo knjigo, pripravljeno za tisk, ki naj bi nosila naslov Epístolas y poemas. Tudi ta druga knjiga ni izšla, morala bi počakati do leta 1888, ko je končno izšla kot Primeras notas. Preizkušal je srečo z gledališčem in izdal svojo prvo dramo z naslovom Cada oveja ..., ki je doživela nekaj uspeha, a kopija ni ostala. Ugotovil je, da življenje v Managui ni bilo zadovoljivo in po nasvetu nekaterih prijateljev se je odločil, da se 5. junija 1886 odpravi v Čile.
V Čilu Potem ko je Darío zaslovel z ljubezenskimi pesmimi in zgodbami, je leta 1886 iz Nikaragve odšel v Čile in se 23. junija 1886 izkrcal v Valparaisu. V Čilu je ostal pri Eduardu Poirierju in pesniku Eduardu de la Barra, skupaj sta soavtorica sentimentalnega romana z naslovom Emelina, s katerim sta se prijavila na literarni natečaj (a nista zmagala). Zaradi prijateljstva s Poirierjem je Darío julija 1886 lahko dobil službo v časopisu La Época v Santiagu.
Med bivanjem v Čilu je moral Darío prenašati nenehno poniževanje čilske aristokracije, ki ga je zaničevala zaradi pomanjkanja uglajenosti in barve njegove kože. Kljub temu mu je uspelo stkati nekaj prijateljstev, kot je tisto s sinom takratnega predsednika, pesnikom Pedrom Balmaceda Torom. Kmalu zatem je marca 1887 objavil svoje prvo delo, Abrojos. Do septembra 1887 je nekaj mesecev živel v Valparaisu, kjer je sodeloval na več literarnih tekmovanjih. Meseca julija 1888 je v Valparaisu izšlo Azul, ključno literarno delo pravkar začete modernistične revolucije.
Azul ... je zbirka pesmi in besedilne proze, ki je bila že objavljena v čilskih medijih med decembrom 1886 in junijem 1888. Knjiga ni takoj požela uspeha, vendar jo je dobro sprejel vplivni španski romanopisec in literat kritik Juan Valera, ki je v madridskem časopisu El Imparcial oktobra 1888 objavil dve pismi, naslovljeni na Daría, v katerih je, čeprav mu je očital prevelik francoski vpliv v njegovih spisih (Valera je uporabil izraz galicismo mental ali mentalni galicizem), je v Daríu prepoznal »[ne] proznega pisca in pesnika talenta«.
Smrt Darío je umrl 6. februarja 1916 v Leónu pri starosti 49 let. Njegov pogreb je trajal več dni, teden dni po njegovi smrti pa je bil v večni počitek položen znotraj mestne katedrale. Njegov grob je tik ob vznožju kipa apostola Pavla blizu cerkvenega kora, pod marmornatim kipom leva, ki ga je izdelal kipar Jorge Navas Cordonero.
Potovanje po Srednji Ameriki Na novo dosežena slava je Daríu omogočila, da je dobil položaj časopisnega dopisnika za La Nación iz Buenos Airesa, ki je bil takrat najbolj razširjena periodična revija v Hispanski Ameriki. Kmalu po tem, ko je v La Nacion poslal svoj prvi članek, se je odpravil na potovanje nazaj v Nikaragvo. Med kratkim postankom v Limi je srečal pisatelja Ricarda Palmo. V pristanišče Corinto je prispel 7. marca 1889. V Leónu so ga sprejeli kot častnega gosta, vendar je bilo njegovo bivanje v Nikaragvi kratko in preselil se je v Salvador, kjer je bil imenovan za direktorja časopisa La Unión, ki je bil naklonjen oblikovanju enotne srednjeameriške države. V Salvadorju se je 21. junija 1890 po zakonu poročil z Rafaelo Contreras, hčerko slavnega honduraškega govornika Álvara Contrerasa. En dan po poroki je prišlo do državnega udara proti predsedniku (in generalu) Menéndezu. Državni udar je v glavnem zasnoval general Carlos Ezeta, ki je bil gost na Daríjevi poroki, ki se je končala s smrtjo njegove žene, zaradi česar se je za kratek čas ponovno poročil, le da se je zelo kmalu zatem ločil.
Odločil se je zapustiti Salvador kljub ponudbam za delo novega predsednika. Konec junija se je preselil v Gvatemalo, njegova nevesta pa je ostala v Salvadorju. Gvatemalski predsednik Manuel Lisandro Barillas se je pripravljal na vojno proti Salvadorju. Darío je v gvatemalskem časopisu El Imparcial objavil članek z naslovom Historia Negra, v katerem je obsodil Ezetino izdajo Menéndeza. Decembra 1890 je bil zadolžen za vodenje novonastalega časopisa El Correo de la Tarde. Istega leta je izšla druga izdaja njegove uspešne knjige Azul ..., ki je bila bistveno razširjena in je kot prolog uporabila Valerina pisma, ki so ga izstrelila k literarni slavi (zdaj je običajno, da se ta pisma pojavljajo v vsaki izdaji te knjige). Januarja 1891 se je njegova žena ponovno združila z njim v Gvatemali in cerkveno se je poročil 11. februarja 1891. Tri mesece pozneje je revija El Correo de la Tarde, ki jo je urejal Darío, prenehala prejemati vladne subvencije, zaradi česar so jo morala Ukiniti. Preselil se je v Kostariko in se avgusta 1891 naselil v glavnem mestu države, San Joseju. Medtem ko je bil v Kostariki, so ga preganjali dolgovi, čeprav je bil zaposlen, in je komaj preživljal družino. Njegov prvi sin Rubén Darío Contreras se je rodil 12. novembra 1891.
Potovanja